Resno je med starši, njihovi otroci obiskujejo Zavod za slepo in slabovidno mladino, zavrelo septembra, ko dva od otrok spet nista dobila nujno potrebnega spremljevalca, čeprav se je nezadovoljstvo kuhalo že veliko let. A septembra so se starši le začeli pogovarjati med seboj, raziskovati, iskali so informacije in ugotovili, da so otroci prikrajšani za marsikaj: zanje ni bilo varstva, spremljevalcev, ki otrokom pomagajo pri učenju samostojnosti, ni bilo strokovno usposobljenih terapevtov, ki bi otrokom pomagali pri razvoju sposobnosti. Poklonjen denar za ugotovili, da so otroci prikrajšani za marsikaj: zanje ni bilo varstva, spremljevalcev, ki otrokom pomagajo pri učenju samostojnosti, ni bilo strokovno usposobljenih terapevtov, ki bi otrokom pomagali pri razvoju sposobnosti. Poklonjen denar za izboljšanje razmer prizadetim otrokom je izginil, tik pred zdajci so odpovedali osnovni programi za slepe in slabovidne. Denar za izvajanje programov je bil, toda direktorica zavoda jih je odpovedovala brez nadomeščanja izgubljenih ur učenja in predmetov, ki so sicer del obveznega učnega programa. Starši pri otrocih opažajo spremembe vedenja: nekateri jokajo, drugi so postali bolj razdražljivi in vpijejo pred odhodom v šolo, nekateri so v šoli nazadovali kljub večjim sposobnostim od priznanih in niso izdelali razreda. Končno je staršem, ki ne dovolijo več, da se bijejo čudni boji na hrbtih otrok, prekipelo: jasno in glasno so se postavili za pravice nemočnih otrok. Direktorica je resda odstopila, a kaj se bo dogajalo z otroki. Pogovarjali smo se z mamo fantka s cerebralno paralizo Barbaro Zakovšek.
Sedemdeset pisem ste starši poslali na različne naslove pristojnim glede razmer v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v dveh mesecih.
Kaj se je dogajalo?
Vzrok, zaradi katerega so začele prihajati na dan nepravilnosti, je to, da sin Nejc, fant s cerebralno paralizo, slep z minimalnim ostankom vida, in trinajstletni Filip, ki je slep, avtist in gibalno oviran, ponovno nista dobila spremljevalca. Ko se je to prvič zgodilo, sem se šla na Ministrstvo za šolstvo in šport pogajat za spremljevalca in vse je bilo urejeno v dveh dneh. Letos se je zgodba ponovila: zadnji teden avgusta, ko sem bila z otrokom na preiskavah v Beogradu, mi je direktorica zavoda sporočila, da otrok spet nima spremljevalca.
Kar je nedopustno za otroka s cerebralno paralizo. Zakaj?
Spremljevalci niso kaprica, ampak nujna potreba za otroke pri razvoju njihove opravilne sposobnosti: kadar gredo na stranišče, denimo potrebujejo pomoč. Če spremljevalca ni, je težko, saj ena učiteljica ne zmore vsega, hkrati je ponižujoče za otroka, da ne more na stranišče takrat, kadar mora. Težko rečem, zakaj ni bilo spremljevalca za Nejca in Filipa, a mislim, da je šlo za igrice med zavodom in ministrstvom, saj je gospa Kovšca z ministrstva sporočila javnosti, koliko ljudi je zaposlenih v zavodu. Verjetno so direktorici postavljali pogoje, ki jih ni upoštevala – pokazalo se je veliko nepravilnosti. A ta boj se je bil na hrbtih otrok.
Katere nepravilnosti?
Gospa Kovšca, tedaj sekretarka na Ministrstvu za šolstvo, je objavila, da je na Zavodu za slepo in slabovidno mladino zaposlenih 46 ljudi za 36 otrok. Podatki staršev pravijo, da nekateri mobilni učitelji sploh ne prihajajo, predvidevam, da so te ure zavedene in plačane od ministrstva, čeprav otroci nimajo programa. Naši otroci letos, recimo, nimajo programa orientacije in mobilnosti, ki sta osnovna za slepe. Izgovor je bil najprej, da takšen program ne obstaja, kar je direktorica celo napisala neki mami, naslednji izgovor je bil, da ne obstaja za slepe otroke, nato da ni denarja. Lani se je dogajalo, da je sinova spremljevalka zbolela, zato sem morala prej prihajati po Nejca. Ko sem ravnateljico vprašala, ali to pomeni, da mora sinov oče svoj delovni čas prilagajati njihovim kadrovskim potrebam, je odgovorila, da je to normalno.

Več v Jani št. 2

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ