Zgodbe

Življenje med vojno

Karmen Švegl
4. 4. 2012, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

»Glavo dol in tišina,« zavpije moški v gumijastih škornjih in zapre stranico traktorske prikolice. Z Gunnarjem se spogledava in skloniva glavi. Tako se verjetno počutijo begunci, kadar se podajo v neznani svet, s trebuhom za kruhom. Midva potujeva v nasprotno smer.

»Glavo dol in tišina,« zavpije moški v gumijastih škornjih in zapre stranico traktorske prikolice. Z Gunnarjem se spogledava in skloniva glavi. Tako se verjetno počutijo begunci, kadar se podajo v neznani svet, s trebuhom za kruhom. Midva potujeva v nasprotno smer. Traktor divje poskakuje, voda pronica skozi špranje. Prvi krajec lune osvetljuje nebo ravno toliko, da v daljavi zaznava obris stražnega stolpa.
Traktor se ustavi, nekdo zažvižga. »Ne, še preden bova kam prišla, naju bodo ujeli,« pomislim. Ampak nič ne rečem. Stranica se odpre, moški v škornjih je. Divje maha z rokami, naj se spraviva s prikolice. Pojma nimava, smo še v Turčiji ali v Siriji, je to meja? Gunnar se zažene v močvirje, do kolen. »Greva nazaj?« hočem reči. A obstanem z napol odprtimi usti, vem, da ima Gunnar na koncu jezika isti stavek.

Tisti, ki ga izgovori, je »party breaker«, kot se reče. Ampak to ni zabava, zato s široko razprtimi očmi nakažem to, česar nočem izgovoriti. »Greva,« reče Gunnar in debata je končana.
Medtem moški že potiska mojo nogo v ribiške škornje. In potem še drugo. Pod podplati cmoka zemlja, ko se začnem pogrezati v blatno gmoto. Korak za korakom bredemo skozi močvirje, ledeno mrzla voda pljuska ob telesa. »Jaz sem Karmen,« rečem temu s škornji. »Pa ti?« »Ahmed, pššššt,« odgovori nejevoljno. S hriba se razlije soj bele svetlobe, kot da bi nekdo vklopil meglenke. In verjetno jih je, vprašanje je le: je prijatelj ali sovražnik? V polomljeni arabščini drezam v moškega v škornjih, ki ima zdaj ime. »Ni problema,« odgovarja na vsako moje vprašanje. Pravzaprav mu niti ni treba pojasnjevati. Če so reflektorji, ki nas osvetljujejo, vojaški, bo odgovor prišel v zelo konkretni obliki.

Na drugi strani je Sirija. Lunin krajec odseva v reki Oront, ki se brezbrižno zaganja proti morju. Gladina vode je tako visoka kot že dolgo ne. Vse je mirno, žlobudranje vode vsake toliko prekine tišino. Ahmed s prstom pokaže na plavajočo stvar, ki še najbolj spominja na velikansko ponev. »Jala, jala,« vpije s pridušenim glasom. Beseda se v arabščini uporablja za vsesplošno priganjanje. Če tega ne bi vedela, bi sporočilo zagotovo dojela iz Ahmedovih kretenj. Vkrcamo se z vso prtljago vred. Plavajoča ponev je pritrjena na vrv, da je ne bi pogoltnil močan rečni tok. Na drugi strani je Sirija. »Glavo dol,« sikne Ahmed. Z rokami se oprijema vrvi in vzdolž nje potiska plavajočo kovinsko gmoto, v kateri čepiva. Iz njegove stisnjene pesti vsakih toliko pade kapljica znoja. Že spet »jala, jala« ali po domače »gremo, hitro, spravita se,« tokrat iz čolna, na suho. V Siriji smo.

Več v Jani št.14, 3.4.2012