Zgodbe

Sodobna tehnologija je škodljiva

Carmen Leban
7. 12. 2012, 10.06
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Ugibanja o tem, kako škodljivi so moderna tehnologija in aparati, brez katerih si ne moremo zamišljati življenja, so pogosta.

Potem ko so proizvajalci sprva zanikali kakršnekoli stranske učinke, dejstva in zdaj že tudi raziskave vedno bolj kažejo, da le niso nedolžni. Zgodba študenta Nejca, ki je prepričan, da je zbolel za rakom prav zaradi sevanja mobilnega telefona, zato ni nenavadna.

Z dvaindvajsetletnim postavnim, skodranim črnolascem z modrimi očmi se srečava ob kavi v mirnem in odmaknjenem lokalu. Nejc želi ostati anonimen, ker ga je bolezen že tako ali tako dovolj zaznamovala in bo med ljudmi v majhnem kraju na Gorenjskem, kjer živi, za vedno ostal ožigosan. Je pa pripravljen govoriti o svoji bolezni in kruti izkušnji, ki mu je vzela nekaj najlepših let mladosti.

Bolnike gledajo postrani! Zato, ker se ne želi izpostavljati, se mi celo opraviči. »Še sanja se vam ne, kako ljudje, predvsem na podeželju in v manjših krajih, dojemajo tiste, ki so zboleli. Ko se je razvedelo, da sem bolan, so se vsi ozirali za mano, stikali glave in šušljali. Zgodilo se je, da se mi je kdo zanalašč izognil, očitno je bilo, da me ne želi srečati. Celo nekateri prijatelji so mi obrnili hrbet. Kruta izkušnja, a sedaj vsaj vem, kateri so pravi prijatelji,« trpko pojasni mladenič, ki do polnoletnosti ni vedel, kaj pomeni biti bolan.

»Bolnice sploh nisem videl od znotraj. Potem pa se je začelo kar iznenada. Veliko sem se ukvarjal s športom – treniral nogomet, redno tekel, obiskoval fitnes, smučal. Ravno se je začela šola in profesorji so nam že polnili glave s tem, kako zahtevna je matura in kakšno peklensko leto preizkušenj nas čaka – leto, ki nam bo krojilo nadaljnje življenje. Bil sem sorazmerno priden dijak, imel sem cilje. Pravo, potem pravosodni izpit in kariera na katerem izmed sodišč,

spogledoval sem se s področjem gospodarskega kriminala. Takoj sem pošteno zagrabil in se posvetil učenju, šport pa mi je še naprej pomenil sprostitev, a ko se je september prevešal v oktober, sem nenadoma postal utrujen, slabo sem se počutil. Doma so me opozorili, da se preveč učim, premalo spim in ob koncih tedna preveč ponočujem. Lahko si kar mislite, da se z zadnjim nisem strinjal.«

Vzroke je iskal povsod drugod. »Sam sem utrujenost pripisoval športu in napornim treningom, sem si pa tudi priznal, da morda premalo spim. Za nameček sem se še hudo prehladil, a to pozdravil s čajčki svoje babice, ki vsako leto pridno nabira zdravilna zelišča. Prehlad sem uspešno premagal, toda utrujenost in slabo počutje sta ostala, zato smo se doma odločili, da obiščem zdravnika. Malo nenavadno se mi je zdelo, ko mi je ta postavil tisoč in eno vprašanje, in sam pri sebi sem razmišljal, zakaj takšno zaslišanje. Poslal me je v laboratorij in čez čas so mi iz ambulante sporočili, naj se čim prej zglasim pri zdravniku, z menoj pa naj pride tudi mama. To me je razjezilo. Le še nekaj mesecev mi je manjkalo do devetnajstega rojstnega dne, zdravnik pa zahteva, da mama za rokico pripelje svojega sinčka v ambulanto. Ah, birokracija, sem si mislil in bil užaljen ob maminem sumu, ali jo morda kličejo v ambulanto, ker jemljem mamila. Prednost sem dajal športu in šoli, nisem kadil, še alkohol sem užival bolj poredkoma.«

Šokantna novica. »Tistega dne, bil je 25. november, se bom spominjal, dokler bom živ. Zdravnikov obraz je bil resen, gledal je v papirje, se odkašljal in spregovoril: 'Dobili smo Nejčeve izvide in žal so novice slabe.' Nastal je trenutek moreče tišine, mama je prebledela. Tudi sam sem bil šokiran, po drugi strani pa sem si mislil, gotovo imam pljučnico, pa kaj. Predpisali mi bodo zdravila, malo bom počival, pa bo. 'Vaš sin ima raka in upam, da nam ga je uspelo odkriti v začetnem stadiju.' Takrat se mi je zameglilo pred očmi, zdravnikove besede so odtavale nekam daleč, kakor tudi mamina jok in glasno hlipanje, med katerim mi je močno stiskala roko. Sem edinec, samo mene ima, jaz sem njena družina in zato si lahko predstavljam, kako ji je bilo. Odtavala sva domov, ujeta vsak v svoje misli. Kako se mi je lahko to zgodilo, za rakom vendar umirajo stari ljudje, sem si skušal dopovedati. Zaklenil sem se v sobo in življenje se je zavrtelo pred menoj, spomini na preteklost in sanje o prihodnosti. Zakaj ravno jaz, zakaj me življenje tako tepe, saj nisem storil nič slabega. Cesta mi je pri štirih letih vzela očeta in mama si nikoli ni povsem opomogla, zdaj pa še to. Tisoč vprašanj mi je rojilo po glavi. Nekaj noči nisem zatisnil niti očesa, razšel sem se punco, ne da bi ji povedal, zakaj, telefon pa je v prazno brnel v mojem žepu – tistem desnem žepu, kamor sem ga dal vsako jutro, ko sem se oblekel, in ga vzel ven zvečer, tik preden sem legel v posteljo. Takrat se mi še sanjalo ni, da je morda prav to razlog mojega prekletstva.«


Več preberite v tiskani Jani (št. 49, izid: 4.12.2012).