O modi in dveh razstavah, še prej pa o podobah s televizije na dan, ko je Guardian izšel z naslovnico »Obama zavrnil Brownu zasebni pogovor«. Žajfasta drama visoke diplomacije.
Med zasedanjem Združenih narodov v New Yorku naj bi (britanski premier) Brown petkrat zaman prosil (ameriškega predsednika) Obamo za zasebno srečanje. Posnetek me je zatekel v trgovini z velikimi plazemski televizorji, kjer je z vseh strani zrl potrti Brown, človek z nič karizme. Kot zavrnjena nevesta se je potikal za mladostnim Obamo, ki ga je »ignoriral« in po hrbtu trepljal druge svetovne voditelje.
S scenografijo, vredno najstniških deklet in hollywoodskih filmov, je predsednik ameriški javnosti kazal, da Britaniji zameri nedavno izpustitev libijskega terorista. Brown, ki se bojuje za politično preživetje, pa je hotel občinstvu doma dokazati prav nasprotno. Da med Ameriko in Britanijo še vedno velja »posebno razmerje« kljub polomijam njegovega »premierjevanja«. Na koncu, ob odhodu skozi vrata, pa je ubijalsko čedni predsednik razneženemu Brownu položil roko okrog ramen kot v znak odpuščanja. Happy end, sicer nekoliko gimnazijski.
Ta politični »ljubezenski duet« me je zanesel od poročanja o ritualnem popočitniškem terminu, ko se London zažene v akcijo: londonski teden mode, nova sezona odprtja v galerijah za naslednje četrtletje, orjaški londonski festival dizajna (londondesignfestival.com).
Modni novosti sta pravzaprav dve: v naslednji sezoni se bomo odevali v bleščice in – bolj sporno v modnih krogih – oprijete pletenine je razkazovala manekenka, ki nosi obleke številka 46. Pol ekipe tega kreatorja je v znak protesta odstopilo, so pa zato vsi časopisi pokazali zaobljeno telo na stezi sredi živih okostnjakov. Bo moda odkrila prababičino skrivnost – steznike namesto stradanja?
Konvencijo so prelomili tudi v Royal Academy, kraljevi akademiji, kjer so svojo palačo na ulici Picadilly odprli kiparju Anishu Kapoorju CBE (leta 2003 mu je kraljica podelila odlikovanje Commander of British Empire). Britanski umetnik indijskega rodu slovi po velikih stvaritvah z metafizično razsežnostjo, kot je bila velikanska instalacija Marsyas, ki je leta 2002 v galeriji Tate napolnila nekdanjo dvorano za turbine. Tokrat je presenetil drugače.
Poslopje Kraljeve akademije in interjerji z zlato štukaturo so »Grade 1 listed«, kar pomeni najvišjo stopnjo spomeniške zaščite. Kapoor je skozi pet z vrati povezanih dvoran potegnil tračnice, po katerih drsi velikanska gomila rdečega voska, ki pušča sledi na obokih vratnih odprtin, na stenah, na tleh.
Drugje je postavil orjaške kose poliranega jekla, ki odsevajo premik obiskovalcev, največ pozornosti pa požanje top, ki vsakih 20 minut na steno sosednje dvorane izstreli 10 kilogramski naboj rdečega voska. Tako igrive razstave že dolgo nismo videli. In ob petkih je odprta do desetih zvečer ob zvokih džeza.
British Museum, britanski muzej, pa je z zadnjo razstavo v seriji velikih voditeljev počastil Moctezumo (prej znanega kot Montezuma), zadnjega azteškega vladarja. Izraza Azteki na tej razstavi sicer ni, ker je menda kolonialnega izvora, ljudstvo, ki ga je podjarmil španski zavojevalec Cortez, pa se je imenovalo Mešika. Razstava odpira nova vprašanja o času in ljudeh te visoko razvite srednjeameriške kulture, ki so si jo Španci podredili in uničili. Kako bi potekala zgodovina, če bi Moctezuma Špance manj prijazno sprejel?
Čim prej obiščite londonske muzeje, župan Boris grozi z uvedbo vstopnine.
Jana 39, 29. 9. 2009
