Mnenja

Navaden dan nenavadne mame: Sopotniki

Dragica Kraljič
6. 6. 2024, 08.00
Deli članek:

Vsakodnevno deževje kroji tudi najine dneve. No, pravzaprav popoldneve. Če greva na sprehod z dežnikom pod pazduho, nama ga ni treba niti odpreti. Samo kakšni turisti naju čudno gledajo.

Zarja Jana

 Če ga pustim doma, pa sva največkrat vsaj poškropljena, če že ne mokra! V eni ulici sije sonce, nad drugo prijadra osamljen oblak. Točno tako je bilo danes, ko sva pod napušči hiš bežala proti domu. Janek se ni prav nič vznemirjal, pa tudi pospešil ni! Nekako je že vedel, da bova največjemu pljusku ušla, samo jaz sem malo paničarila.

Četudi dež kar naprej spira cvetni prah, kar je sicer dobro za mojega poba, ki je alergičen na marsikaj, pa še vedno ne more sprati vonja akacije in bezga, ki cvetita sočasno. Celo več, vonja prekrijeta gozdno trohnobo, ki jo povzroča deževje. Nekaj bezgovih cvetov sva med dvema deževjema uspela nabrati in se sušijo. Po smrekove vršičke pa bova morala v dolino Koritnice, in to čimprej! Tukaj jih ni več, zdaj lahko nabirava le še letošnje smrekove vejice, hehe.

Vsako jutro si vzameva čas in med vožnjo po dolini opazujeva naravo. Danes zjutraj je bila bovška kotlina okronana z nizkimi oblaki in zdelo se je, kot da je nekdo ukradel bele vrhove gora. Pravzaprav ne več tako bele, kot so bili pred desetimi, dvajsetimi leti. Tako hitro se zaraščajo, da lahko spremembe opazujem iz leta v leto. V Čezsoči so travniki vsako jutro bolj vijolični, letos je prevzela glavno vlogo travniška kadulja, ne zaostaja pa niti kukavičja lučka. Malo nižje po dolini so trnovski travniki preplavljeni s travniško ivanjščico. Pa kobariški? Joj, nimam pojma, ker tam ne umaknem pogleda s ceste, ki je vsako jutro znova posejana s kamni, ki priletijo s hribov! In letijo kot izstrelki izpod koles avtomobilov!

Ta teden sva z Janekom spoznala Mairim. Dela v Trstu, na italijanskem radiu in televiziji, za pogovor sva se dogovorili kar v Janekovem delovnem centru. Prvič v življenju sem bila vsaj malo zadovoljna s seboj. Mairim je tako spretno vodila pogovor in tako dobro sem se počutila, da bi ji zagotovo izdala še vse državne in vojne skrivnosti, če bi jih poznala, hehe. In Janek je dobil darilo: nov plošček z njegovo glasbo. Videla sem, kako se je prikupila tudi njemu, pa ne samo zaradi darila. Ampak zato, ker je čuteč človek. In midva sva spet bogatejša še za nekoga, ki ga zanima in si želi razumeti najino življenje. Ki nama daje glas. Na neki način navija za naju.

In danes me je čakalo v nabiralniku pismo od meni strašno ljube gospe Brede! Velike prijateljice revije Jana! In štejem si v čast, da zdaj tudi moje, najine! Vsako pismo krasi vsaj kakšen posušen cvet, tokrat sta bili temno modri vijolici.

Če ne bi vedela, da se ji je naložilo že kar nekaj let, bi ugibala o mladostnih letih. Ima zelo lepo pisavo in vsebina pisem je navdihujoča. Kljub premnogim izgubam, tegobam, ki pridejo z leti, ni izgubila niti kančka veselja do življenja. Začela je tudi pisati dnevnik, zapisovati svoje misli, in sodeč po njenih pismih, verjamem, da lahko nastane iz tega pravi zaklad spodbudnega, pomembnega, modrega, sporočilnega, doživetega. Za prihodnje generacije. Zapis nekega časa. Zapis nekoga, ki je nekoč potoval skozi svoje življenje. Pismo naslovi: »Moji gospe Dragici, ki včasih v zgodnjih jutrih gleda zvezde.« In me prešine, da je iz premnogih misli, ki jih tukaj delim, izbrala tisto … bistveno! O, kako vesela sem gospe Brede, ki naju je tudi na neki način vpela v svoje življenje, misli, čustvovanje.

Deževne in oblačne noči so mi te dni preprečile pogled na zvezde. No, sem pa vedela, da je polna luna. Kako? Saj veste, ni bilo treba pogledati niti na koledar. Janek je bil zelo nepredvidljive volje. Neki večer sva malo potegnila in šla kasneje spat. Sem pomislila, da bo njegov spanec bolj trden in bo manj telovadil ponoči po postelji, če bo dan daljši. Morda bova celo izpustila branje Mišmaša?

Očitno je Janek hitro prebral moje nesramne namene in se je zelo potrudil, da je držal oči odprte. Sredi pravljice se je že precej boril z zapirajočimi se vekami, potem pa se je čisto predramil. Izpustil ni niti molitvice, pa tudi ne pogovora. In ga vprašam, že z malo zapletajočim se jezikom: »Kaj je bilo danes za kosilo v službi?« Položi si roko na čelo in razmisli: »Musaka in kruh in čaj.« »In kaj še?«  vprašam. »Solata in pribor!«  pove nazorno.

Še enkrat več pomislim: kakršno vprašanje, takšen odgovor. Gotovo si je v misli priklical mizo pri kosilu s priborom vred, hehe. Če bi vprašala o tem, kaj je jedel, bi bil odgovor drugačen.

Pomislim na regratove lučke. Zdijo se vse enake, v resnici pa so vse različne. Zato je treba odgovor poslušati in razumeti, ne pričakovati potrditve svojih misli.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 23, 4. junij, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!