Prijateljici zaupate, ampak ji vsega ne morete. Moža ljubite, ampak vsega o vas pač ne more vedeti. K spovedi ne hodite, pa četudi, župniku svojo resnico zaupate tako, da jo zmore razumeti. Pri vseh malo igrate, a v vas zori občutek, da bi želeli imeti ob sebi nekoga, ki bi vas zmogel sprejeti točno takega, kot ste.
Alenko Brajnik so ljudje že od nekdaj prosili za pomoč. Kar tako so se obračali k njej po nasvet, za mnenje, ona pa kar ni in ni hotela prisluhniti znakom iz okolja, da bi pustila službo za nedoločen čas in se predala samo delu z ljudmi, ki so jo spontano prosili, da jih »prebere«, jim pomaga na razkrižjih, iz stisk, v katerih so se znašli. Uredila si je prijeten prostor, na vstop vanj pa jih čaka toliko, da je vrsta dolga mesece. Ker imam rada čudeže, sploh tiste, pri katerih sem lahko zraven, se mi je kot po čudežu na ponedeljkov sončni dan ponudila priložnost, da nenapovedano stopim mimo vrste.
Izkušnja brezpogojnega sprejetja. Kadar se znajdete na življenjskem prepihu in ugotovite, da ni nikogar, s katerim bi lahko delili čisto vse dele sebe, je tu ona. Kot mati je, ki objame, čeprav so njene stranke največkrat starejše, kot je sama. Pravzaprav jo obišče veliko starih ljudi, ki jim je skupno to, da se ne ozirajo na zapovedi, kaj je prav in kaj ne, kaj je zdravo in kaj ni. Od njih se je veliko naučila. Tudi to, da se zdravje skriva tam, kjer najmanj pričakujemo. Smo točno na drugi strani tega, kar mislimo, da smo. Po domače, če mislim, da sem prijazna, sem vsaj toliko tudi neprijazna. In če ne izražam naravno tudi te svoje senčne plati, zbolim. »Bolezen je povsem nezaželena, in ko se zgodi, si vsak želi samo čimprejšnje vrnitve zdravja. V tej vnemi, da se bolezni čim prej rešimo, posegamo po celi paleti možnih rešitev. In zgodi se lahko, da vse bolj malo pomaga. Hitreje bomo ozdraveli, če bolezen sprejmemo in ji prisluhnemo. V resnici si moramo vzeti čas zase in marsikaj spremeniti, najverjetneje odnos do življenja in svojih globokih ran ali zamer. Tu je treba sprejeti odgovornost za vse, kar se nam je zgodilo in se nam dogaja.«
Nisem pomembna jaz, ampak pot, ki jo lahko pokažem. Alenka meni, da sploh ni nič posebnega, saj samo sledi svoji pravi naravi, kar bi lahko počel vsak med nami. Pozna pa pot do naravne pristnosti, ki jo je sposoben občutiti prav vsak. Zanimivo je, kar ugotavlja tudi Alenka prav pri ljudeh nad osemdeset, pa tudi nad devetdeset, ki jo obiščejo – da je ključ do zdrave starosti v življenju, prilagojenem po meri človeka. Postavljanje lastnih meja je nujno, če želimo ostati zdravi, tudi najbližjim, ki bi nas utegnili narobe razumeti in manipulirati z nami, če se obrnemo stran od njih, k sebi. Edini, do katerega smo dolžni ostati zvesti v vsakem trenutku, če se le da, smo mi sami. A kaj, kot ugotavlja Alenka, ko se nas na poti toliko izgubi. Raje ostanemo zvesti drugim okoli sebe, prepričanjem, kakšni bi morali biti, pa pravilom, ki se jih še kar držimo, čeprav že dolgo za nas ne veljajo več.
S svojo naravno metodo v človeku, ki jo obišče, odstrani vse, kar »ni njegovega«. In zna to tudi ubesediti. Ko je človek pripravljen, ubesedeno sliši. (Gre morda za nekaj podobnega kot branje biopolja.) Bolj si oddaljen od sebe, od svojega bistva, več je motenj v telesu in nasprotno, bolj si pristen, naraven, avtentičen, blizu in sprijaznjen sam s sabo, pomirjen, manj je teh okvar. In bolj si zdrav.
Več v reviji Zarja Jana št. 22, 2. 6. 2020
