Ko sem vam čestitala za izpovedno iskrenost v skladbi, ste dejali, da sploh ni bilo lahko. Kaj ste mislili s tem?
Na začetku pisanja te skladbe sem bila sredi čustvenega vrtiljaka in nekako se je ta glasba začela pisati kar sama od sebe. Nisem si mogla pomagati in sklenila sem, da bom pač brutalno iskrena – to je edini način, da se zacelim. Takrat sploh nisem razmišljala, kako bo to izpadlo, kako bo sprejeto. Vedela sem, da si želim biti iskrena. Preden s prstom kažemo na druge, je treba najprej pogledati vase; vedno sem bila zelo samoreflektivna in ob prizadetosti sem najprej pogledala vase ter se vprašala, zakaj sem to dopustila, kaj delam narobe. Ko sem skladbo izdala, sem se pa malodane zgrozila, češ, kaj sem naredila!?
In zdaj vas vsi sprašujemo o tem. Je naporno ali osvobajajoče, ker vam ni treba nič skrivati?
Mislim, da bolj osvobaja. Je naporno, a še naporneje je živeti s pretvarjanjem.
Če vas torej sprašujejo, zakaj sta šla z zaročencem Jonahom narazen, jim lahko odgovorite, da naj poslušajo komad?
Ja, pa še vse naslednje, ki bodo prišli za tem! (smeh)
Srčna bolečina, večen, neizmeren navdih za umetnike …
Res je. Neverjetno, prav to me je vrnilo k sebi. Moja ljubezen do RnB (rhythm and blues) in soula je bila vedno močna, čeprav nisem zrasla v okolju, ki bi jo spodbujalo. Tudi peti sem začela čisto drugače. Prej, ko sem bila mlajša in sem živela v Sloveniji, sem se postavila na oder in dajala energijo. To sicer še vedno imam, a hkrati več ranljivosti, ki mi je ni več strah pokazati. Ne ločim več Maje na odru in pod njim. Prav v moji ranljivosti se skriva še večji naboj. Močnejša sporočila prihajajo iz tega, da si pustiš biti ranljiv, iskren, in to pokazati.
Se zavedate, da morda kdo drugače prisluhne pesmi, ker ve, da ste to res vi?
Ja, in to me je najbolj presenetilo. Kolikor me je bilo morda strah podati se v to, ker so mnogi poslovneži govorili, da v tem ni prihodnosti ne profita, se mi je zdaj zgodilo ravno nasprotno. Ko sem začela delati iz iskrenega vzgiba, se je začel krog mojih poslušalcev odpirati, saj so nekaj začutili. Glasba je res velik posel in večina v njem vidi priložnost za zaslužek, zato sledijo preverjenim tirnicam, kjer pa se ravno duša in avtentičnost izgubita. Na neki točki v tem sploh nisem videla smisla: zakaj nadaljevati, ko pa nisem nič drugačna od drugih?
Pomemben tuji poslovnež iz glasbene industrije vam je pred leti rekel, da je z vami težko sodelovati, ker se vam preveč dogaja v glavi. To je v resnici kompliment, kajne?
Med drugim sem tudi že slišala, da predobro pojem. In da me ne morejo profilirati, da sem za večinski okus baje preveč. Začela sem razmišljati, zakaj bi sploh silila v večino, če pa nisem za tja. Zdaj sem doma v soulu in očitno namenjena poslušalstvu, ki išče nekaj drugega.
Več v reviji Zarja Jana, št. 22, 2. 6. 2020
