Mnenja

»Lenči, počakaj me.«

Silvija Novak
2. 6. 2020, 00.16
Posodobljeno: 3. 6. 2020, 10.33
Deli članek:

Triinosemdeset dni se nista videli. Triinosemdeset. Gospa Helena, tista, ki nam včasih preko svoje hčerke piše iz ljubljanskega doma starostnikov, in njena hči Silvija. Gospa Helena je bila medtem v izolaciji, dom pa zaprt za obiskovalce. Prejšnjo sredo so jima spet dovolili srečanje. Objeti pa se še vedno nista smeli.

Zarja Jana
Prvo srečanje po karanteni.


Triinosemdeset dni je mimo, odkar sem nazadnje videla svojo hčerko, odkar mi je nazadnje rekla: »Lenči, zdaj grem, ti me pa počakaj, boš?« in sem ji obljubila, da jo počakam. Res sem dolgo čakala, v resnici niti nisem dobro vedela, kaj se je zgodilo, saj veste, demenco imam, pa vendar sem čutila spremembo. Med tem časom sem imela tudi rojstni dan, moj mož prav tako, skupaj sva stara stodvainosemdeset let in še vedno misliva drug na drugega.

Ni privid. Sedaj se pripravljam na dolgo pričakovano snidenje s hčerko, srce ne da miru in dih mi zastaja. Še malo, še čez ta hodnik se zapeljem, da, vidim jo, tam na drugem koncu, sonce je ujelo njeno podobo, oh, kakšen pogled, upam, da ni privid. Ni privid, ni privid, si ponavljam v goreči želji. Ni privid, resnica je! Bližam se, iščem njene temne oči, njen zgovorni pogled, oh, ujela sem ga. Ja, to je ona, vidim, kako se ji lesketajo oči, solzne ima, jaz pa nimam besed, ki bi opisale moje občutke, mojo ljubezen in željo. Predolgo sem bila sama. Težko se premikam, rada bi jo pobožala, jo stisnila k sebi, pa ne morem in ne smem. V meni je vihar, vihar, ki ga lahko povzroči samo materina ljubezen do otroka. Joka, pogumno zadržuje hlipanje, še dobro, da ima masko. Kako jo imam rada, vidi se ji, da je tudi ona težko preživljala dneve odtujitve.

Pod oknom. Vem, da je večkrat skrivaj prišla pod moje okno. Čutila sem njeno prisotnost, vedela sem, da je blizu, pa vendar nedosegljivo daleč. Okrog mene so poplesavali ljudje, katerih obrazov nisem videla, in tudi preveč zgovorni niso bili. Razumem njihovo skrb in stisko ter sem jim hvaležna. Preživela sem. Z veseljem sem skrivala svoje misli in pogosto prisluškovala korakom zunaj, ali so morda njeni. Včasih so bili.

Vsa ta nevidna bližina mi je ves čas vlivala pogum, voljo, da premagam vraga v sebi, in uspelo mi je. Še včeraj mi ni bilo mar za okolico, sedaj pa nenadoma slišim življenje okrog sebe, ptice se oglašajo z vej, čebela išče sladko cvetlico, veter upogiba travo, sliši se šelestenje dreves. Jaz pa prevzeta od vsega najbolj slišim glas srca.

Sediva in se gledava, pripoveduje mi, očarana sem nad njeno podobo, odgrnila je obraz. Lepota trenutka me je presunila, začutila sem vso radost, ki jo nudi življenje, pa čeprav sem v vozičku in težko stisnem pest, sem vesela kot otrok. Zrak, veter, sonce, spet slišim glasove. Utrujena, srečna se predajam. Ne pomnim take radosti. Sprašujem se, le kako zmore to staro telo še toliko volje in sreče in ali jo sploh zaslužim? Opazuje me, vem, kaj si misli. Nikoli nisem bila preveč okrogla, ampak sedaj sem pa le senca tistega nekoč. Sem brez moči, malo me je. Kljub vsemu pa nekaj v meni vztraja in se ne predaja. Težko, zelo težko je bilo prestajati čas izolacije, vsega je bilo manj, le časa preveč. Čas nam ni bil v pomoč, dnevi so se vlekli v nedogled in povečevali žalost, ki je nikakor ni hotelo biti konec.

Več v reviji Zarja Jana št. 22, 2. 6. 2020

Zarja Jana
Prvo srečanje po karanteni: Gospa Helena in njena hči Silvija.