- Pred leti ste Slovenijo že obiskali. V kakšnem spominu imate deželo svojih korenin?
Prvič sem prišla pred štirimi leti, letalske karte za Slovenijo pa so bile pravzaprav presenečenje za mojo mamo in sestro, ki sta me prišli obiskat v Rusijo. Tam smo imeli del priprav pred odhodom v vesolje. Ker sem se na hitro odločila, ni bilo časa za načrtovanje obiska – na žalost moje mame, ki zelo rada načrtuje. Toda prijazni ljudje so nam že na letalu natrosili cel kup idej. Po prihodu smo najele avto in se odpravile raziskovat – predvsem podeželje, nad katerim smo bile prav tako očarane kot nad ljudmi. Odločile smo se, da naslednjič deželo naših korenin še bolj raziščemo, in tako sem spet tukaj.
- Ste za kranjsko klobaso, ki ste jo odnesli s seboj v vesolje, izvedeli ob prvem obisku?
Ne, slovensko hrano sem poznala že kot otrok, čeprav v otroštvu Slovenije nisem nikoli obiskala. Odraščala sem sicer v bližini Bostona v Massachusettsu, rojena pa sem v Ohiu, kjer živi mamina družina in kjer je še vedno velika slovenska skupnost. V tamkajšnjih slovenskih delikatesah smo vedno nakupili slovenske klobase. Babica in teta sta pripravljali polnjene paprike, potico, »štrudl«, kuhali sta tudi domačo marmelado. Tam je mama odkrila krasne dimljene klobasice, ki sem jih z dovoljenjem Nase vzela s seboj. Kolegi so bili nad njimi navdušeni, zato niso dolgo zdržale.(smeh)
- Kot otrok ste si želeli postati veterinarka. Lahko najdete kakšne vzporednice s poklicem astronavtke?
To je zanimivo vprašanje. Veterinarka sem si želela postati, ker mislim, da imam dober občutek za živali; še posebno imam rada pse, zato se mi je študij veterine zdel nekako naravna odločitev, biti astronavt pa ni nekaj tako naravnega. O tem nisem vedela ničesar. Povezava med obema pa je morda prav v tem odnosu, sočutju, ki je pomemben tako v odnosu do živali kot do ljudi. Pri vesoljskem programu gre namreč za velik tim različnih ljudi, ki homogeno deluje.
- Odraščali ste v družini dveh kultur. Katere lastnosti obeh vam pomagajo pri vaši karieri?
V času mojega otroštva so bile takšne družine, kot je bila naša, precej unikatne, zato je bilo naše odraščanje zelo zanimivo. V okolici Bostona smo bili takrat skoraj gotovo edina na pol indijska družina in ena redkih, ki je jedla zelo začinjeno hrano ¬– kar je bila posledica obeh strani, indijske in slovenske. Še danes mi gre na smeh ob spominu na obraze mojih prijateljev, ko so okusili to pekočo hrano. (smeh) Mislim, da sta mi obe strani dali spoštovanje do različnih kultur, različnih ljudi. To je lastnost, ki jo mednarodni vesoljski program postavlja v ospredje. Ni pomembno, kdo si in s kakšnimi dosežki se v življenju lahko pohvališ, pomembno je, da si odprt in da znaš na življenje pogledati iz različnih perspektiv; tako se lahko česa novega naučiš. Takšno je bilo tudi moje otroštvo.
"Kmalu po vzletu me je komandir poklical k sebi, češ naj pogledam skozi okno. Ravno se je nočilo, videl se je krožni obris Zemlje in v tistem trenutku sem si zaželela, da bi se življenje ustavilo. Pogled je bil prečudovit. Takrat pozabiš na vse!«
Kako je potekalo vsakdanje življenje Sunite Williams v vesolju:
Več si preberite v Jani št. 39, izid 29.9.2009
