Zgodbe

Žival ni igrača!

Simona Furlan
6. 10. 2009, 12.38
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Slovenska zavetišča za živali so polna. Stanje je resno. To poslušamo že kar nekaj časa, ob mednarodnem dnevu živali, 4. oktobru, so bila opozorila še glasnejša. Pa bo kaj pomagalo?

Prostovoljci, ki se ukvarjajo z zanemarjenimi ali zavrženimi živalmi, vedno znova ponavljajo, da ljubezen in naklonjenost do domačih ljubljenčkov, ki smo ju na načelni ravni sicer polni, prav malo pomagata. Vsekakor ne, dokler k reševanju problema ne bo resneje pristopila država, ki to za zdaj prepušča predvsem občinam, njihove brezbrižnosti pa ne kaznuje. Ali dokler se lastniki hišnih živali ne bodo bolj zavedali, da gre za živa bitja, ne pa za lastnino oziroma plišasto igračko, ki jo lahko odstaviš v kot, ko se je naveličaš ali ti ne ustreza več.

Ugotavljajo, da se naš odnos do psov v zadnjih letih vendarle že nekoliko spreminja. Na bolje. Čeprav je trpinčenja in zanemarjanja še vedno preveč. A še huje je z mucami. Te se zdijo marsikomu še vedno nekakšno potrošno blago, nekaj, kar lahko tudi mirno pogrešiš ali celo ubiješ.
Kam z zapuščenimi mačkami?
Gotovo vsakega pravega ljubitelja živali, predvsem mačk, ob tej trditvi spreletava srh, a na žalost tako pač je. To dokazuje tudi veliko število muc, ki jih imajo v zavetiščih, a jih oddajajo v posvojitev veliko počasneje, kot jih sprejemajo. Da gre za veliko težavo, dokazuje tudi ogromno število prostoživečih oziroma potepuških mačk.
Zanje skrbijo ljudje, ki jim ni vseeno, na primer tisti v društvih Mačjelovka, Mačja hiša, Žverca in podobno. Njim se je v zadnjih letih v Ljubljani, kjer po nekaterih ocenah živi okoli sedem tisoč mačk brez lastnika, že posrečilo narediti precej reda. To pomeni, da jih prostovoljci organizirano hranijo, nato ulovijo, jih veterinarsko oskrbijo, sterilizirajo oziroma kastrirajo ter nato vrnejo v okolje, kjer so vajene živeti. Tako preprečujejo njihovo nenadzorovano razmnoževanje in širjenje bolezni. Za to, da bi jih zadržali v zavetiščih, kamor bi spadale, saj življenje na prostem v urbanem okolju za mačke ni primerno, pa v trenutnih razmerah preprosto ni možnosti.
Zavetišča so namreč, kot rečeno, prenatrpana. Občina, v katerem zavetišče deluje, je dolžna poskrbeti za 30-dnevno oskrbo vsake živali, potem obveznosti nima več. To pomeni, da je treba precejšnje število živali, ki jih ne morejo oddati v posvojitev, preprosto uspavati.
Ob mednarodnem dnevu živali je zato tudi ljubljanski župan Zoran Janković meščane pozval, naj pri iskanju hišnega ljubljenčka dajo prednost živalim iz zavetišča. Ljubljana je bila, vsaj v preteklosti, zdaj se namreč zatika pri denarju, glede urejanja te problematike precej dober zgled. Za mnoge druge občine pa tega še ni bilo mogoče reči.
Zato prostovoljci iz društev, ki se ukvarjajo z zaščito živali, ljudi pozivajo, naj vsakič, ko najdejo prostoživečo žival, pokličejo občino in se pozanimajo, katero zavetišče je odgovorno zanjo. Naj čim pogosteje opozarjajo, da je takšnih živali veliko. Tak pritisk bo morda tiste, ki se še vedno sprenevedajo, da ne gre za problem oziroma nočejo sprejeti z zakonom predpisane obveznosti, vendarle prisilil, da bodo ukrepali. Zgolj dobra volja in predanost prostovoljcev, ki morajo na vse mogoče načine iskati denar za svoje delo, nista dovolj.
Odgovornost lastnikov
Tudi pri lastništvu hišnega ljubljenčka zgolj dobra volja ni dovolj. Gre za veliko odgovornost, ki se je marsikdo ne zaveda, ko se odloči za domačo žival. Pomagati zapuščeni živali je plemenito dejanje, a ne na vsak način oziroma za vsako ceno. Zato vsako resno in urejeno zavetišče potencialnega bodočega lastnika živali, ki mu jo oddaja, dobro preveri. Pogoji za posvojitev mačke so praviloma zagotovljeno bivanje v stanovanju oziroma hiši brez možnosti izhoda, kakovostna hrana in po potrebi veterinarska oskrba.
Predvsem pa lastnikom domačih živali polagajo na dušo, da svojo žival pravočasno sterilizirajo oziroma kastrirajo.
Glede tega obstaja kar nekaj napačnih predstav, na primer, da mora imeti žival pred posegom vsaj eno leglo, da gre za krut in nenaraven postopek, da je poseg predrag, da se bo dalo z mladiči kaj zaslužiti … Pa nič od tega ne drži.
Žival v urbanem oziroma človeku prilagojenem okolju pač ne more živeti po svojih naravno danih nagonih, saj v resnici trpi. Če je za lastnika tak poseg etično sporen, je prava rešitev zgolj ta, da živali sploh nima. Je moralneje odvreči v smeti ali kje ob cesti leglo novorojenih mladičev, s katerimi ne veš, kaj početi, kot pa z relativno preprostim posegom preprečiti, da do legla sploh pride?
Sicer pa tudi zakon določa, da je vsak skrbnik psa ali mačke dolžan »z osamitvijo, kontracepcijo, sterilizacijo ali kastracijo poskrbeti za preprečevanje rojstva nezaželenih živali«. Če ne, je predpisana globa, in sicer od 400 do 800 evrov. Ko bodo pristojni začeli redno pisati omenjene globe, se bodo stvari gotovo začele tudi hitreje in bolj dolgoročno urejati.
Veliko razlogov za poseg
Iris Selan, dr. vet. med., s klinike za male živali Tristo kosmatih, pojasnjuje: »Sterilizacija in kastracija živali se priporočata iz zdravstvenega in vedenjskega vidika ter seveda zato, da se preprečuje nezaželeno število mladičev.«
Lastniške živali niti niso tolikšen problem, čeprav se nekateri lastniki posegu upirajo ali vsaj izogibajo, so pa zato toliko bolj problematične prostoživeče mačke. »Ne pozabite, da ima lahko samo ena mačka v sedmih letih teoretično kar 420.000 mladičev! Vsaka mačka se namreč lahko goni že tri tedne po porodu,« opozarja Selanova.
Pri omenjenem posegu živali odstranijo jajčnike oziroma testise. Lastniki se pri sterilizaciji po izkušnjah naše sogovornice bojijo predvsem tega, da bodo samice zaradi posega debelejše in bolj lene, da se jim bo spremenilo vedenje, pa tudi, da ne bodo mogle več zadrževati urina. »To so najpogostejša vprašanja, povezana s strahom oziroma dvomom, nekaterim pa se poseg zdi tudi nenaraven, češ da ljudje z njim posegamo v njihovo naravno življenje.«
Selanova dvomljivcem sporoča, da žival nikoli ničesar ne vzame sama iz hladilnika, zato je njena morebitna prevelika teža problem lastnika. Pa tudi, da je hormonska slika pri tistih živalih, ki se gonijo, enaka sliki steriliziranih samic.
Dodaja tudi, da se moški lastniki veliko teže odločijo za kastracijo svojih živali, s sterilizacijo pa imajo precej manj težav. O čemer bi kaj več gotovo lahko povedali tudi psihologi.
V Ljubljani stane sterilizacija pri mačkah približno 100 evrov, pri psičkah od 150 do 200 evrov, odvisno od teže, kastracija mačkov pa 70 evrov. Kirurški poseg poteka v splošni narkozi. Žival mora biti pred posegom zdrava, na kliniki ostane dve do tri ure, da se povsem zbudi, posebne nege pa ne potrebuje in gre večinoma še isti dan domov.
Treba je poudariti še, da sta kastracija in sterilizacija obvezna za vse živali, ki prihajajo iz zavetišč. Pa še, da je med prostoživečimi živalmi veliko manj psov kakor mačk tudi zato, ker zakon za pse predpisuje obvezno čipiranje, ki med drugim omogoča izslediti lastnika zavrženega psa, za mačke pa še vedno ne. Prizadevajo si za spremembo zakona, saj zdaj mačke, ki jim mikročip vstavijo na željo lastnikov, vpisujejo v pasji register, kajti mačjega še nimamo.