Biokemija ljubezni

Ni nam treba biti suženj svojih hormonov

Jure Aleksič / Revija Zarja Jana
26. 1. 2020, 13.03
Deli članek:

Revija Zarja Jana je v eni decembrskih številk predstavila dr. Brucea Liptona, pionirja epigenetike in eno največjih zvezd alternativne medicine. V prispevku so razdelali temelje tako imenovane nove biologije, ki jo je izumil. Njena glavna postavka je, da naše zdravje in splošno vitalnost mnogo bolj kot geni določajo naša podzavestna prepričanja.

Revija Zarja Jana
Slaba razmerja poganjajo podzavestna strupena prepričanja.

No, danes pa se bomo pozabavali s tem, kaj ima dobri doktor povedati o zimzeleni temi romantičnih odnosov. Tako je: da nam težko ukrotljiva zver v skladu s starim rekom ne bo vsem v pogubo, se bomo tokrat nekaj naučili o biokemiji ljubezni.

Če bi dvajsetletnemu Bruceu Liptonu kdo namignil, da bo nekoč napisal knjigo o razmerjih, bi ga v sekundi odpisal kot povsem trčenega. »Kot mladenič sem imel romantično ljubezen zgolj za mit,« se spominja. »Tiste vrste mit, ki so ga nasanjali pesniki in hollywoodski producenti, da bi bili ljudje nesrečni, ker ga niso deležni. Moj osebni romantični junak nista bila ne Cary Grant ne Elvis Presley, temveč Albert Einstein. Res je: mladega Brucea bi lahko mirno nalepili kar na poster za reklamiranje ljubezenske disfunkcionalnosti!«

Kako bi tudi lahko bilo drugače, ko pa so ga vendar tako neusmiljeno pilotirali lastni podzavestni programi? Njegovi starši so namreč leta 1919 emigrirali v Ameriko iz Rusije, ki so jo pestili lakota in pogromi. In tako sta tudi zakonski staž videla izključno kot delovno partnerstvo v imenu preživetja.

Ata in mama Lipton sta šest dni na teden od zore do mraka skupaj garala pri vodenju uspešnega družinskega podjetja … Ob tem pa se njuni otroci ne spomnijo, da bi se enkrat samkrat poljubila. Materina zadirčnost je samo še poslabševala očetovo pitje … In šele, ko sta se odločila spati v ločenih spalnicah, je zavladalo tesnobno in skrajno mučno premirje. Skupaj sta ostala zaradi otrok. A kot se rad priduša Lipton: »Ko bi le vedela, da je bilo vztrajanje v tem groznem odnosu za nas mnogo bolj škodljivo, kot če bi se ločila!«

Nikoli več se ne bom poročil!

Šele med odkrivanjem svoje »nove biologije« se je začel počasi zavedati, kako globoko ga je kot človeka izklesalo njuno razmerje. Kako so njuni podzavestni programi v njem sistematično torpedirali vsako možnost, da bi si s kakšno sorodno dušo ustvaril globoko ljubeč odnos.

Po spektakularnem polomu prvega zakona si je kar sedemnajst let med jutranjim britjem mantral: »Nikoli več se ne bom poročil! Nikoli več se ne bom poročil!« A dolgoročno vseeno ni mogel ignorirati najmočnejšega biološkega imperativa, ki je skupen vsem organizmom – od najponižnejših enoceličarjev do zmagovitega skupka 50 trilijonov celic po imenu človeško bitje.

In kateri je ta imperativ? Najti drugi organizem, s katerim bi se lahko povezali.

Človeška bitja preprosto nismo bila ustvarjena za to, da bi bila sama. Naši biološki temelji nas namreč potiskajo v življenje v skupnosti. Če dobro pomislimo, je spajanje organizmov v skupnost – začenši s skupnostjo dveh celic – na tem planetu nič manj kot gonilo evolucije.

Da so si celice dramatično povečale možnost preživetja, so se povezale. Najprej v preproste kolonije, pozneje pa v visoko organizirane celične skupnosti, ki jih poznamo kot živali in rastline.

Celo bakterije ne živijo same, temveč v razpršenih skupnostih, ki so med sabo v stalni komunikaciji preko kemičnih signalov in virusov. In ko kateri od temeljnih bioloških gonov ni zadovoljen, smo organizmi vsaj v tej dimenziji ustvarjeni tako, da smo nesrečni. V iskanju stabilne ali vsaj znosne ljubezni kljub vsem brazgotinam vztrajamo, ker smo bili dizajnirani za to, da se povežemo.

Droga zaljubljenosti

Na tej poti nam narava seveda pomaga s številnimi vgrajenimi mehanizmi. Najpomembnejši od vseh je najbrž tisti, za katerega je Lipton skoval posrečen opis – učinek medenih tednov. Ki mu lahko mirno rečemo tudi kar dobra stara zaljubljenost. Saj veste, tisto pravzaprav precej bizarno stanje, ko lahko cele tedne lebdimo par centimetrov nad zemljo, se od zore do mraka ljubimo in dozdevno sploh ne potrebujemo hrane ali česarkoli drugega, razen ljubljene osebe.

Boste res zelo presenečeni ob podatku, da so znanstveniki s poskusi ugotovili, da zaljubljenost aktivira natanko ista možganska vezja kot recimo snifanje kokaina?

»Vsa morebitna zaprepadenost takoj izgine,« se namuzne Lipton, »če se spomnimo občutka ob odtegnitvi naklonjenosti objekta naše zaljubljenosti. Vsakdo, ki je ob telefonu cele ure čakal na usodni klic ali morda celo pustil službo, da je lahko ljubljeni osebi sledil v drugo mesto, lahko razume, zakaj je zaljubljenost v resnici droga. In zakaj se lahko tako hitro spremeni v barbarski vrtiljak … Torej v nenehno dirko med novo eksplozijo užitka in mrzličnim iskanjem naslednjega fiksa.«

Sabotaža podzavesti

Naši možgani so torej stroj za mešanje ljubezenskih napojev. V prvem objemu zaljubljenosti nam v obtok namešajo veliko testosterona, da smo vsi strastni. Obenem pa v mišungo špricnejo tudi izdatne količine dopamina, da nas motivira vse drugo podrediti naši obsedenosti z ljubljenim bitjem. Na to bitje nas dokončno priklene z miksom krepiteljev povezanosti, kot sta oksitocin in serotonin.

Zaradi vseh teh točajskih podvigov naših možganov smo, ko smo zaljubljeni, v resnici občutno bolj zdravi in vitalni. Tako ne preseneča, da v objemu hormonske omame mrmramo čisto vse nore ljubezenske pesmi, ki se jih lahko spomnimo … In enkrat za spremembo se nam njihova besedila zdijo totalno smiselna! Našli smo ljubezen svojega življenja in naša sreča se napaja iz blaženega vedenja, da bo tokrat trajalo za vedno.

A kaj, ko zelo verjetno ne bo. Kaj, ko v veliki večini primerov ta divja ježa preprosto ne traja. In zakaj? Ker nam bo, če se ne bomo proti temu aktivno borili, ljubezensko vzhičenost prej ali slej sabotirala podzavest.

Programi našega otroštva

Vsaka še tako usodna zaljubljenost namreč pride s strogo omejenim rokom trajanja, ko se nam zmagoviti hormoni v obtok izločajo samodejno. Stara ljudska modrost temu obdobju pravi lizanje medu. Ustrezno hormonsko motivirani se tistih prvih 12 do 18 mesecev tudi neprimerno bolj zavestno posvečamo negovanju skupne sreče. Dve hormonsko motivirani zavesti se združita v projektu vzdrževanja magične harmonije, zaradi katere ni bila trava še nikoli tako zelena in niso ptički še nikoli tako lepo peli.

A ko se hormonska podlaga za to poleže, se stanje normalizira … Kar pomeni, da ljubimca čedalje več pozornosti namenjata resničnemu življenju – torej drekarijam v službi in vsem neštetim drugim obveznostim modernega življenja.

Več kot terjajo zavestne pozornosti druge reči, manj je ostane za negovanje ljubezenske zadrogiranosti. Še hujše: naše obnašanje v odnosu je iz dneva v dan bolj prepuščeno avtopilotu, torej naši podzavesti. Ta pa je, kot smo razdelali v prvem prispevku, predvsem skupek programov, ki smo jih vase pretočili v otroštvu. Predvsem seveda od svojih staršev.

Ko na oder stopi avtopilot, nenadoma uzremo povsem drugačno osebo od tiste, s katero smo se tako zaupljivo kljunčkali. In v sila čudno spako vse prepogosto nazaj bolšči tudi naš partner. Šumenje ljubezenskega napoja po naših žilah se poleže in resničnost postane spet natanko to: resničnost. Siva in sploh ne nujno prijetna cesta, ki je prepogosto tlakovana z vsakodnevnim pričkanjem, tihim besom ali v najboljšem primeru trpko strpnostjo.

A ne čisto vedno.

Zrela, varna ljubezen

Ko so s skenerjem pregledali možgane 17 parov, ki so po več kot dvajsetih letih skupnega življenja še vedno poročali o veliki ubranosti, so bili znanstveniki spet presenečeni. Dopaminski centri ljubečih parov so bili še vedno prav tako bogato osvetljeni (beri: aktivni) kot dopaminski centri pravkar zacopanih najstnikov.

A pozor! Študija je med tema dvema tipoma možganov našla tudi pomembne razlike. V možganih ljubečih zakoncev je bil v primerjavi z najstniki zelo aktivna tudi cela vrsta drugih možganskih predelov … Na čelu s tistimi, ki uravnavajo občutke navezanosti. Posledica teh dolgoročnih možganskih sprememb je s sabo prinesla tudi močno okrepitev centrov za blaženje tesnobe in bolečine.

Povedano preprosteje: varna dolgoročna ljubezen pomirja in osrečuje. S tem so znanstveniki jasno dokazali izkušenemu človeku že tako in tako več kot očitni prepad med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Recept za zdravje in osebno srečo pravzaprav sploh ni tako zapleten: redni fiksi dopamina, oksitocina in serotonina plus vsesplošna biokemična pomirjenost, ki jo prinaša zrela in varna ljubezen.

Strup globoko v nas

Ko je dr. Lipton razvozlaval zakone naravnega reda, sta mu postali jasni dve reči. Prva je, da je vsa disfunkcionalna razmerja v dotedanjem življenju ustvaril sam. Druga pa, da ima torej tudi vse možnosti, da sam ustvari stabilno ljubeče razmerje, po katerem je pod vsem cinizmom še vedno tako hrepenel.

»Ljubezenska nesreča na najgloblji ravni ni ne plod hormonov, ne genov, ne manj-kot-idealne vzgoje,« je prepričan. »Ne! Slaba razmerja najbolj od vsega poganjajo podzavestna toksična prepričanja!«

Ključno je seveda, da se o tem delu svojega ustroja najprej čim bolje izobrazimo. In prvi korak je, da doumemo, kakšno neverjetno moč nad nami ima naša podzavest.

Podzavestni um nadzira in uravnava neprimerno večji del naših vsakodnevnih dejavnosti kot zavestni. Lipton navaja, da so raziskave pokazale, da ima naša podzavest milijonkrat večjo procesirno kapaciteto kot naša zavest. Tako niti ne bi smelo biti preveč čudno, če na normalen dan podzavest prav res nadzoruje več kot 90 odstotkov vse naše dejavnosti.

Ta kompleksna sprega zavestnega in podzavestnega uma je sicer izjemno orodje za navigacijo po našem pogosto nadvse napornem planetu. A samo, dokler zavest ves čas nadzira in popravlja nepravilnosti v mogočni beštiji, ki sliši na ime podzavest.

Bes, ki ga nihče ne sliši

O kakšnih nepravilnostih govorimo? Hja, samo za začetek o vseh tistih blokadah na poti do uspeha in samoljubezni, ki smo jih iz okolja tako pridno pretočili v prvih letih življenja.

Če smo imeli srečo in so bili naši starši pretežno uravnovešeni in ljubeči ljudje, nam notranji džuboks igra pretežno vesele in zmagovite viže. Če pa te sreče nismo imeli, na džuboksu prevladuje heavy-metalsko kruljenje, zaradi katerega vedno znova zapravimo vse partnerske in poslovne priložnosti, ki nam jih je usoda odmerila.

Zelo neumna in obenem prevladujoča strategija za spopadanje s tovrstnimi tegobami je, da smo besni nase. Recimo: »O ti prekleti bebec – pa kako si se lahko spet nabasal čokoladnih napolitank, ko si si pa še zjutraj obljubil, da boš končno shujšal!« A besneti na svojo podzavest je enako smiselno in produktivno kot recimo brcanje kandelabra, v katerega smo se zaleteli z avtom. Tako v kandelabru kot v našem podzavestnem umu namreč ni nikogar, ki bi naš bes sploh lahko slišal.

Lipton: »Naša podzavest ni entiteta – vsaj ne v nobenem tipičnem smislu te besede … Temveč je zgolj fantastičen mehanizem za snemanje in predvajanje posnetega. To je samo skupek programov, ki nas vsekakor ne more slišati, ko besnimo nanj.«

Modri spreminjajo sebe

Kakšen je torej pravi odgovor na zagato? Kot vedno se glasi: trdo delo pri sebi.

Najučinkovitejše orožje za spopad s strupenimi usedlinami naše preteklosti je meditacija. Podzavest pa se lahko počasi naučimo reprogramirati tudi po taktih naprednih tehnik, ki jih dr. Lipton uči na svojih seminarjih.

Kot najosnovnejše vodilo si velja zastaviti napotek velikega poeta in mistika Rumija: »Včeraj sem bil pameten, zato sem hotel spremeniti svet. Danes sem moder, zato hočem spremeniti sebe.« Če nam uspe spremeniti svoja najgloblje zasidrana prepričanja, se bodo presenetljivo hitro spremenili tudi naši odnosi. Samo za začetek bomo ljubezen končno nehali iskati na povsem nepravih krajih.

Še enkrat: če se nam je učinek medenih tednov preprosto zgodil in ga nismo z zavestnim naporom ustvarili sami, ga lahko mirno pojmujemo kot kemično odvisnost od naših hormonov. Ti delujejo natanko tako kot droge. Droge, ki jih je zasnovala narava, da nas potisne v iskanje partnerja, s katerim bomo ustvarili najbolj nebogljenega mladiča v živalskem kraljestvu, človeškega dojenčka.

Da se razumemo: zaljubimo se lahko ne samo v osebo, temveč tudi v kako reč oziroma projekt. Znanstveniki, umetniki in poslovneži, ki se z vsem bitjem predajo svojemu poslanstvu, pri tem srfajo na trajni plimi notranjih ljubezenskih napojev.

Ob uslišani zaljubljenosti hormonski orkester igra veličastne arije, ob romantičnem brodolomu pa nemudoma obrne ploščo in začne po naših žilah pumpati čisti death metal. Če sta Romeo ali Julija prikrajšana za svoj ljubezenski fiks, začne po njiju besneti hormonski vihar, ki lahko povzroči celo resno depresijo ali morilski bes. Natanko tako kot pri vseh drugih džankijih, ki so si učinek medenih tednov umetno ustvarjali recimo z vinom, heroinom ali obsesivnim kockanjem.

Ko nam uspe odrasti …

Vse skupaj pa ima tudi pozitiven zasuk. In sicer, da nam ni treba biti suženj lastnih hormonov. Z dovolj odločnosti in vadbe se lahko naučimo prevzeti nadzor nad nevrokemičnimi tovarnami v svojem telesu, tako da smo za »pozitivni šus« čedalje manj odvisni od okolja.

Šele potem, ko se otresemo svojih starih odvisnosti, lahko začnemo tvoriti zares zdrava in stabilna razmerja z drugimi. Tako tudi Bruceu Liptonu, mladeniču s posterja za ljubezensko disfunkcionalnost, ne pade več na pamet, da bi zjutraj med britjem mantral: Nikoli več se ne bom poročil! Ko je svoja nova spoznanja ponotranjil, je precej kmalu spoznal zalo sivolaso gospo po imenu Margaret. Skupaj že leta živita kot v tistih čudovitih črno-belih romantičnih komedijah, ki jih je bil mladi doktor tako dolgo črtil kot strupene laži. In ugotovila sta naslednje: če nam uspe enkrat zares odrasti, se skupaj daleč pride – vsekakor dalj, kot če letiš solo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
...