Trpljenje v klimakteriju ni potrebno!

Bilo je precej hudo, a Jana si je rekla, da je to normalno, če so druge preživele, bo pa še ona

Sonja Grizila / Revija Zarja Jana
2. 1. 2020, 19.32
Posodobljeno: 2. 1. 2020, 20.45
Deli članek:

Pred časom smo se zbrali na tiskovki pod pokroviteljstvom Slovenskega menopavznega društva, naslov je že bil takšen, da nismo mogli manjkati: »Hormoni ubijajo, kaj res? Kaj pravijo strokovnjaki?«

Revija Zarja Jana
Narava včasih nima prav (fotografija je simbolična).

V občinstvu smo bile ženske različnih generacij, ene v menopavznih težavah tudi osebno preizkušene in zaradi narave poklica dobro obveščene. Kaj naj sporočim svojim bralkam? Tole: če imate težave, sprejmite ponujeno hormonsko terapijo, ker vam bo v marsičem rešila najpomembnejši del življenja – tisti, ki je pred vami. Na onega, ki je za nami, ne moremo več vplivati.

Približno dvajset odstotkov žensk sploh ne ve, da so doživele menopavzo, razen da jim ni treba več kupovati vložkov, ena tretjina ima zelo hude težave, vse druge pa so nekje vmes.

Kar pogosto slišiš mnenje, da smo ženske danes bolj razvajene kot nekoč in da klimakterija, ki je naravno obdobje in ne bolezen, pač ne znamo prenašati. Naše babice da so o tem molčale kot grob, kar je precej res, so pa težave opazili drugi. Zelo dobro se je vedelo, da so ženske »takrat« bolj utrujene, popadljive, sitne, jokave, panične, kar naprej preznojene, prepirljive in da se upirajo spolnosti, česar ni bil kriv samo župnik, ki jim je v spovednici prišepetaval, da je zdaj treba dedce odstaviti, ker niso več plodne. Moj dedek se je hvalil po vasi, da njegova pa nima nobenih težav z meno, samo krvaveti je nekega dne nehala. Torej so se moški o tem pogovarjali. Potem pa je začela mena nekega dne brcati. Babica je rodila pri 47 letih in teta je le malo starejša od mene.

Vprašaj svojo mamo

Če sežemo še kakšno generacijo nazaj, v čas prababic, v resnici niso imele veliko težav z menopavznim prehodom, ker ga večina sploh ni dočakala. Narava nas je ustvarila tako, da opravimo svoje razmnoževalne dolžnosti, pustila nas je pri življenju še toliko časa po zadnjem porodu, da je bilo dete čvrsto na svojih nogah, potem pa se je večina žensk počasi poslovila. Od tistih, ki so doživele višjo starost, so ene imele klimakterične težave, druge pa ne in od ust do ust se je širila resnica, da matere prenašajo klimakterične (ne)težave na svoje hčere. Kar velja še danes in je to potrdila tudi znanost – predvsem to velja za čas, ko se menopavza materi in hčeri dogodi, pa tudi za bolj ali manj prijetne simptome. Ne velja zmeraj, večinoma pa. Torej – ko se bo začelo in če bo hudo, vprašajte svojo mamo, kako je preživela to obdobje, in skoraj gotovo ne bo rekla, da ste razvajeni. Morda si je celo sama pomagala s hormonsko terapijo, ki tudi obstaja že nekaj časa. A se je tam okrog leta 2000 vse skupaj postavilo na glavo, izbruhnili so namreč s propagando dobro podprti bioidentični hormoni (prišli so iz ZDA, od kod drugod), ki bi naj bili varni v nasprotju s sintetičnimi hormoni, ki so jih predpisovali zdravniki. Tudi nekakšne raziskave smo brali, ki so se pozneje izkazale za neverodostojne, toda škoda je že bila narejena. Mnoge ženske v klimakteriju so prekinile zdravljenje in mnoge so skeptične še danes. Ginekolog Marko Mlinarič je povedal, da kakšna pacientka s težavami odkloni nadomestno hormonsko terapijo, potem pa po internetu kupuje razne nepreverjene pripravke, ki veliko obljubljajo in tudi veliko stanejo, naravni pa so približno toliko kot hormonska zdravila.  

Menopavza ni obdobje

Če govorimo o meni ali menopavzi in s tem mislimo dolgo obdobje prej in potem, je to napačno, so nas poučili ginekologi. Menopavza pomeni zadnjo menstruacijo (kdaj je bila zadnja, ugotovimo šele leto potem), obdobje pa se imenuje menopavzni prehod. Prezgodnja menopavza se dogodi pred 40. letom, zgodnja pa pred 50. letom. V razvitih državah je povprečje pri 52 letih, tudi Slovenke smo med njimi, v nerazvitih pa 47 let, pravi prim. Lucija Vrabič Dežman, predsednica Slovenskega menopavznega društva. »Živimo pa v povprečju 84 let, se pravi, da je po menopavzi pred nami še dobra tretjina življenja.«

Večina današnjih žensk doživi menopavzo sredi največje aktivnosti. Ker rojevamo pozno, so otroci še šolarji in doma, obveznosti v službi so čedalje večje, do pokoja je še deset, petnajst let. Redkokatera ima torej priložnost in čas, da bi se ukvarjala sama s seboj, prehodila po sedem kilometrov na dan, si kuhala zdrave obroke (ki jih preostali družinski člani večinoma ne marajo) in hodila na tečaje samozdravljenja. Prof. dr. Adolf Lukanovič nas je opozarjal prav na to – da moramo same narediti vse, da to sicer normalno obdobje v življenju preživimo s čim manj težavami. Hormonska terapija je potem le pika na i. Potarnal je, da so ga že na začetku kariere obtoževali, da ne mara debelih žensk, ker jim je dopovedoval, kako morajo zdravo živeti. Pogledala sem malce naokoli po dvorani in začutila rahlo nelagodje – med nami je bilo (vključno, kakopak, z menoj) kar nekaj takšnih, ki bi si zaslužile tovrstno grajo, čeprav skrbimo zase, kolikor moremo in zmoremo. Vse nimajo priložnosti, da bi hodile zjutraj na pilates, vmes na jogo in potem na fitnes, je rekla predsednica društva. Ženskam je pač treba pomagati, ko imajo težave.

Kaj pa rak?

Na konferenci smo pogrešali zdravnike drugih specialnosti, saj prav ti neredko odsvetujejo uporabo hormonske terapije, ne da bi se posvetovali s pacientkinim ginekologom. Meni je na primer znani kardiolog pred leti rekel tole: »Ženske, ne bodite neumne in jemljite hormone, naj vaše življenje ne bo samo dolgo, ampak tudi kakovostno!« Kolegici pa je njen kardiolog svetoval ravno nasprotno, češ da imajo hormoni tudi neželene posledice, kot vsako zdravilo pač. Je pač treba pretehtati, kateri del je za bolnika boljši, zdravilni ali stranski učinki. Hormonska zdravila lahko poleg drugih nevšečnosti povzročajo krvne strdke in jetrne težave, seveda pa opravijo ženske v meni, ki so kandidatke za hormonsko terapijo, temeljit pregled in tudi potem imajo redno kontrolo. Od vsega se najbolj bojimo raka na dojki, s tem smo prestrašili številne generacije, ki se otepajo hormonov. Kaj drži? Pri petletni terapiji ni nevarnosti za raka na dojki, ženske so celo zaščitene, če jemljejo samo estrogene (velja za tiste, ki nimajo več maternice), po petih letih pa se poveča nevarnost za raka pri eni na tisoč žensk. Kar je v primerjavi s težavami še zmeraj zelo malo.

Kdaj in koliko časa?

Prijateljici (stara je 72 let) so pri 32 letih odstranili maternico in jajčnike zaradi velike bule, kasneje se je izkazalo, da sploh ni rakasta in da tako radikalna operacija ni bila potrebna. V trenutku se je znašla v meni, bilo je tako hudo, da je mislila, da bo kar umrla. Težave so ji krotili s hormonskim pripravkom v injekcijah, ampule je imela doma, včasih je pridivjala zvečer na urgenco, ker ni več zdržala do naslednjega dne. Po petih letih so ji hormone ukinili, češ da so se izkazali za rakotvorne, lahko bi jih hodila kupovat v Nemčijo, a se je odločila, da ne, ker takrat ni bilo več tako hudo. Ginekolog ji je namignil, da je vse skupaj larifari, Američanke da jemljejo hormone do pozne starosti, pa nimajo nič več raka na dojkah kot drugod.

Če je torej uradni medicini jasno, da hormonska terapija ni škodljiva, jo mar lahko jemljemo, dokler hočemo? Poznam namreč damo, ki pri 80 letih še zmeraj zoblje tablete, zato da ji ne bi zrasli brki, pravi. Pa jo je pred leti vseeno zadela kap, kar pomeni, da hormoni le niso eliksir mladosti, ki si ga privoščimo po mili volji. Ginekologinja doc. dr. Branka Žegura govori o oknu, ki zajema približno deset let, med 50. in 60. letom starosti. S hormonskim zdravljenjem začnemo čim prej, z najmanjšim odmerkom in toliko časa, kot je treba. Kar je lahko dve leti, lahko pa tudi več kot deset, vendar pa v že imenovanem časovnem oknu ne moremo popraviti škode, če z zdravljenjem začnemo pozno. Pri aterosklerozi recimo ne moremo izboljšati stanja, če bi se začela ženska zdraviti s hormoni šele pri 60. letu.

Sicer pa tistih famoznih pet let, kar bi naj bila skrajna meja za dolžino terapije, ne velja več. Hormone jemljemo, dokler se težave ne umirijo, ko pa z njimi prenehamo, je treba sestopati počasi. Zdaj je poleg tablet na voljo že kar nekaj načinov, vsi nimajo enakih stranskih učinkov – recimo pršila, obliži ali mazila, ki se uporabljajo lokalno. Zaradi suhe nožnice pač ni treba goltati tablet, če drugih težav ni.

Kaj pa pri tistih nesrečnicah, ki zaradi drugih boleznih hormonov ne smejo jemati? Posvet z ginekologom (upajmo, da so imele pri izbiri srečo) naj bi jih napotil k številnim vzhodnjaškim tehnikam, tudi k akupunkturi in akupresuri, pa tudi rastlinski estrogeni so primerni, a, kot opozarja stroka, ne iz internetne trgovine. Se je le treba pošteno pozanimati, kakšen je pripravek in kdo je alternativni terapevt.

Zgodbe:

Sploh ne vem, kaj je to: Ne vem, kaj so to menopavzne težave, se smeje 64-letna Sonja. Niti tega se ne spomni, kdaj je imela zadnjo menstruacijo, no, tam okrog petdesetega. Ve pa, da potem ni bilo nobenih krvavitev več in da je živela tako kot prej. Najbrž je to dedno, pravi smeje, mama tudi ni imela nobenih težav, je pa imela zadnjo krvavitev pred svojo petdesetletnico. Prav tako nimata z meno nobenih problemov njeni sestri. Očitno sodijo med tistih srečnih dvajset odstotkov žensk, ki nekajletnih bojev s svojim telesom in psiho ne poznajo.

Trmoglavila sem eno leto: 63-letna Jana je izgubila menstruacijo pri 48 letih. Bilo je precej hudo, a si je rekla, da je to normalno, če so druge preživele, bo pa še ona. Tudi mama, ki ni imela nobenih problemov z meno, ji je svetovala, naj potrpi, saj ne more biti tako hudo. Celo o tem, da so mlade ženske razvajene, je govorila. Kot farmacevtka je pač hotela zaščititi svojo hčer pred nepotrebno kemijo. »Bila sem čisto brez moči, nisem se mogla skoncentrirati, imela sem vročinske oblive in napade panike, jokala sem brez razloga …« Potem je sprejela najmanjši odmerek ustreznih hormonov in svet je znova postal normalen in lep. Še zmeraj jih jemlje, enkrat vmes je namreč nehala, a se je večina simptomov vrnila.

Zgodilo se je čez noč: Kseniji so pred desetimi leti odstranili žolčne kamne, bila je na ostri dieti in v kratkem je shujšala za deset kilogramov. Je bil to razlog, da je pri petdesetih tako rekoč čez noč izgubila menstruacijo in padla v menopavzo? V resnici sploh ne ve, kaj je to, na začetku je bilo morda nekaj nepojasnjenih vrtoglavic, a so kmalu izzvenele. Seveda ni nikoli jemala nadomestnih hormonov, le čemu?

Imela sem probleme z rakom, ne pa z meno: Maji so pri 49 letih zaradi raka odstranili dojko in bezgavke, predpisali so ji 30 obsevanj. Menstruacijo je imela do 53. leta, kakšnih hudih težav razen obilnih krvavitev ni imela. Ginekologinja ji je hotela dati hormonsko terapijo. »Se je bilo treba kar prepirati, da za bolnico z rakom najbrž ni primerna,« se spominja. Poslali so jo na čiščenje, kot se reče abraziji maternice, in po zadnji menstruaciji ni imela več nobenih težav, vsaj z meno ne. Zdaj ima 68 let in pred leti se je rak ponovil na drugi dojki, operirali so jo, rekonstrukcijo dojke je zavrnila, hormonsko terapijo pa tudi. Pri vseh težavah, ki so jo doletele, vsaj z meno ni imela težav, enako je bilo tudi z njeno mamo, ki so ji tudi tik pred menopavzo odluščili zadebeljeno steno maternice, ki je povzročala hude krvavitve.

Mama je čisto podivjala: 67-letna Ema se spominja svoje sicer zelo blage in prijetne mame, ki se je tam okrog petdesetega let hudo spremenila. Bila je zadirčna, družinske člane je obtoževala, da jo izkoriščajo, velikokrat je planila v jok, nenehno se je potila, tožila je, da jo boli glava, najraje bi kar ležala, še televizije se ji ni ljubilo gledati. Kar naprej je kupovala vložke, saj je imela med eno in drugo krvavitvijo le kakšen teden svobode. To je trajalo leta in leta, pravi. Zdravnik jo je pošiljal k psihiatru. »Meni se je vse skupaj začelo že pri 43 letih, ker sem imela probleme s pravšnjo kontracepcijo, sem nekajkrat pridivjala h ginekologinji, misleč, da sem noseča. Krvavitve so bile neredne in obilne, dobila sem hormone, najprej takšne, ki so ohranjali menstruacijo, že pred petdesetim pa sem bila brez. Takrat je veljalo, da je pametno dodajati hormone največ pet let, ker sem to obdobje že prešla, sem kar sama nehala jemati tablete. Vsi simptomi, zelo podobni maminim, so se čez noč vrnili. Seveda sem spet začela zobati tablete in čez nekaj dni je bilo spet vse v redu. Šele po šestdesetem sem začela samovoljno redčiti tablete najprej na vsaka dva, potem na tri dni in sčasoma sem jih brez posledic popolnoma opustila.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica 53