Da bo manj bolelo. Cilka (rojena 1945.) je pri nekaj več kot sedemdesetih izdala tretjo knjigo. Knjigo, ki jo je napisalo življenje med drugo svetovno vojno. Knjigo o moški nadmoči, ki se izživlja nad bližnjimi in pušča grenke posledice. Cecilija je odlična opazovalka z velikim darom za pisanje. V šole ni hodila. Tudi brala ni veliko. Je pa živela življenje. Ni gledala stran. »Vse življenje sem delala z rokami. Res se dobro počutim, kadar sedem za mizo in začnem pisati. A ko oddam založniku in on reče, da je odlično napisano – to je zame, ki nimam nobene fakultete, nekaj ... nekaj velikega.«
Dobiva se na železniški postaji. Sedeva v lokal in najprej milo prosiva natakarico, da izklopi glasbo za čas intervjuja. »Težko se zberem ob glasbi,« reče ženska, ki je nekoč imela sanje. Rojeni v povojni čas ji ni bilo dano, da bi jih živela. Svoje otroštvo opiše v knjigi Ozri se, deklica. S tem si tudi dovoli občutiti vse zatajeno. In po tem, ko kot mlada služkinja zbere pogum in se prijavi na razpis za delo pomivalke posode v mariborskem hotelu Slavija, se njeno življenje šele zares začne. Ta del popiše v knjigi Hotel štiri zvezdice. Prav te dni pa je izšla njena tretja knjiga, ki jo je naslovila Ne povej mami. Močna zgodba, ki jo lahko zapiše samo človek, ki proti koncu svoje zemeljske poti zmore zaobjeti celotno sliko ne le enega življenja, ampak življenja več generacij, ki ne morejo presekati gordijskega vozla, če se tega zavestno ne lotijo.
Natakarica, ne kelnarica
»Kelnarica je veljalo za napol žaljivko, če so te tako poklicali, veliko vljudneje je bilo natakarica. To je poklic, v katerem se ti izostrijo mnogi čuti. Moraš biti brihten in pameten, pa dober psiholog, da 'prokužiš' gosta,« pove Cecilija in si naroči sadni čaj z limono. Postreže naju natakarica s kapo na glavi. Na železniški postaji dela, na obeh straneh so vrata odprta in ji najbrž ves čas piha v čedalje občutljivejša ušesa in še kam, obe pomisliva. To ni lahek poklic, ga moraš imeti rad in ljudi tudi. Cecilija ga je imela rada. Oh, pa kako! Vseh 35 let je rada hodila v službo, in to skrbno urejena. »Rada sem bila urejena, blond paževska pričeska, pa malo šminke. Vsake tri dni sem si umivala lase. Kot natakarica sem lahko izražala svoje zadovoljstvo kot ženska. In še vedno se rada uredim.« Videla in doživela je veliko. Odlična opazovalka je. Naraven dar za branje človeških duš ima. Pero ji teče tako lahkotno kot komu, ki se je dolga leta šolal, pilil in si srčno želel, da bi napisal, kar bi drugi z užitkom brali. Uspelo ji je. Njena univerza se je odvijala v hotelu Slavija. In to celih 35 let.
Ozri se, deklica
Cilka se je rodila na kmetijo, staršem, podrejenim zemlji, kjer je otrok obravnavan kot delovna sila. Cilka, željna šolanja, da bi postala učiteljica ali vsaj šivilja, je svoje želje morala utišati. Njen oče za kaj takega še slišati ni hotel, jo je pa kot šestnajstletno poslal za služkinjo. Taki časi so bili, pravi Cecilija, ko se pogovarjava, in če Tito in država tedaj ne bi toliko davkov od kmetov zahtevala, bi bil njen oče do nas otrok gotovo prizanesljivejši. Tedaj pa, je razmišljala in napisala, »smo se rodili nezaželeni? Za ceneno delovno silo morda ... Vzel nam je otroštvo. Otroci, stari med devet in šestnajst let, smo postali suženjska delovna sila brez prostega časa ... Šolo smo obiskovali predvsem iz razloga, ker se je on bal oblasti, pravzaprav kazni. ... Garali smo kot junci od ranih juter do poznih večerov. Trpeli smo, čutili grobost, stisko v duši, ne da bi naše trpljenje kdo opazil. Besed o otroškem izkoriščanju ni nihče izgovarjal.« Ko sediva in pijeva čaj kakih 60 let po tem, se zdijo zapisana občutja skoraj nemogoča. Ceciliji so pomagala, da je sploh ozavestila svoje življenje. Pove mi, da je bila v njenem življenju najpogumnejša odločitev, da se prijavi za pomivalko posode v mariborski hotel. Hvaležnost za to, da so jo vzeli, jim je izkazovala vso svojo delovno dobo. Do upokojitve. »Vse bi delala, tudi stranišča bi čistila, samo da sem dobila redno zaposlitev za osem ur na dan,« pove. Je pa kar dolgo potrebovala, da se je navadila nove vloge natakarice, da je pridobila porušeno samozaupanje, a ji je uspelo. In ko je minilo še kakih petdeset let, je na pobudo zdaj žal pokojnega moža, nekdanjega učitelja, začela pisati svojo prvo knjigo. Knjigo o hotelu, ki ji je vrnil življenje.
Hotel štiri zvezdice
Sediva v lokalu že kako uro, ko mi reče: »Glej, tam na desni. Vidiš, tam sedijo trije moški.« Se diskretno na hitro obrnem in takoj nazaj, da ne bi bilo preveč opazno, ona pa začne s pripovedjo. »Prvi je pravkar vstal. Šel je k natakarici. Ona mu pokloni nekaj stavkov. Zdi se zadovoljen. Lahko, da so to danes zanj edini prijazni stavki. Naroči pijačo. Ta mu bo olajšala bolečino,« po tiho plete zgodbo Cecilija. »Drugi sedi in gleda v prazno. Odsoten se zdi. Prišel je po mir. Izognil se je težkemu ozračju doma. Najbrž je brez službe. Lahko celo, da domačim še ni povedal. Ne zdi se mi še dovolj zdelan, da bi bil dolgo v tem stanju. Ni še tako načet.« Me kar zamika, da bi pogledala tega drugega. »Tretji pogleduje nemirno v telefon. Najbrž čaka kak prepovedan klic. Vsi trije so že zelo zgodaj uteho iskali v alkoholu.« Tako kot glavni junaki Cilkine knjige. Tako oče kot sin in sinovi potomci. »Moški najraje razmišljajo s kozarcem v roki,« pove in v isti sapi doda, da vsa čast tistim, za katere to ne drži, v tistih časih in v teh. Čas pa teče za vse, za te, ki radi pogledajo v kozarec, in za tiste, ki ne. Cecilija je dolgo čakala, da si je uresničila željo po pisanju, da je sedla in se začela igrati z besedami. Hotel štiri zvezdice je bil njena prva knjiga. O slavni mariborski Slaviji, ki je ni več, in njenih obiskovalcih, kot jih je opazilo oko natakarice. (»Hotel Slavija je gostil veliko ljudi iz tedanje Jugoslavije. Ob osamosvojitvi sem videla marsikaj. Kako moč ima ljubezen do domovine. 'Vojna lica' iz južnejših republik so se vračali in puščali tu svoje bližnje. Nikoli ne bom pozabila postavnega oficirja, sveže zaljubljenega v Mariborčanko. Sestajala sta se v Slaviji. Po razpadu JLA se je vrnil domov in ona je kljub želji staršev, da ostane, šla za njim. Upam, da sta srečna.«) Ko je Cecilija napisala štorijo, ki se je leta in leta dogajala v hotelu štiri zvezdice, jo je odnesla na nekaj založb in povsod naletela na zaprta vrata. Dokler se ni opogumila in potrkala na vrata pri Partljičevih. Ko je Tone knjigo prebral, je bil navdušen nad Cilkinim pisanjem. Napisal ji je spremno besedo in se podpisal. In potem so se prej zaprta vrata odprla.
Ne povej mami
Tretja Cilkina knjiga govori o tem, kaj povzroči pri otrocih očetovski hlad, očetova brezbrižnost in vasezaverovanost. Nikoli uresničene želje otrok po očetovem priznanju imajo svoje posledice. Zgodba o Jakobu je zgodba o hladnem očetu štirih sinov in brezpogojno ljubeči materi Jožefini, ki se v povojnem Mariboru soočajo z vsakdanom. Sinovi odraščajo in komaj čakajo, da zaradi napetih razmer doma zapustijo domače ognjišče. Dvema uspe pobegniti na Novo Zelandijo. Pa je svet na drugi strani zemeljske oble res lepši? Kaj je tisto, kar sta sinova hladnega očeta prinesla na drug konec sveta? »Kri ni voda,« piše Cilka. »Marsikatero vrednoto je odnesel hudič. Hudič v steklenici.«
Človek bi mislil, da bo sin hladnega očeta hotel napake popraviti, a napake so se ponavljale iz roda v rod. Zasvojenosti s strastjo in trenutnim užitkom se ni bilo mogoče izogniti tudi na drugem koncu sveta. Notranjo stisko sta sinova odnesla s seboj. Občutek nesprejetosti sta blažila s pijačo in drugimi odvisnostmi ter nespoštljivim odnosom do žensk. Avtoričin namen je bil prikazati tudi krivuljo moške moči, ega, ki v mladih letih močno narašča, v srednjih letih stagnira, dokler s pešanjem spolne moči in videza strmo ne pade. »Tedaj se tak vase zagledan človek šele zave posledic. Ampak tedaj je za mnoge že prepozno.« Vprašanje, ki se v knjigi prav tako zastavlja in ostaja neodgovorjeno, je, zakaj ženska, ki je vse življenje blatena, poniževana, obravnavana kot cipa, ostaja s takim človekom? Cilka, ki je 35 let opazovala usode ljudi, ve, koliko pritajene agresije je v današnjih ljudeh še iz časov, ki jih že dolgo ni več. (»Če jo je udaril prvič, jo bo spet udaril in ona bo vedno znova verjela in tudi druge prepričevala, da je bilo to prvič, in drugi bodo vedeli, da ni res, in naprej živeli v laži, ki ščiti tudi njih.«) Moški, ki je odvisen od alkohola ali česa drugega, ženske ne vidi kot enakovredno bitje. Najpogostejši stavek, ki ga izreče ali misli, je: »Jaz se z žensko nimam kaj pogovarjati.« In tak stavek ni v mislih neizobraženih moških, pove Cilka, ampak mnogih na videz kultiviranih, ki tako kot junaki Cilkinih knjig niso razdrli gordijskega vozla. Z branjem Cilkine knjige Ne povej mami ga je mogoče razrahljati. Če ne drugega, razumeti nerešene odnose med očeti in sinovi. V Cilkini knjigi nesrečnih usod sinov, ki se ponavljajo iz generacije v generacijo, se naposled vozel razplete z zavestno odločitvijo vnuka, da svojega »okvarjenega« semena prednikov ne bo več razmnoževal.
Navdih za vse Cilkine knjige je resnično življenje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
