Alergija je nenormalen, preveč buren odziv imunskega sistema ob stiku z alergenom, ki pri zdravi osebi ne povzroči nobene motnje. Ko telo neko snov spozna za tujo, namreč proti njej razvije posebej občutljive obrambne limfocite in se ob ponovnem stiku z njo lahko odzove z alergijo. Pri tem se iz celic sprošča histamin, ki sproži značilne znake alergije (lahko šele dva do tri dni po delovanju alergena). Alergijska reakcija se lahko izrazi kot kihanje, srbeč nos, izcedek iz nosu, koprivnica, izpuščaji, srbečica, težave z dihanjem, otekanje v predelu obraza, v najhujšem primeru pa pride do anafilaktične reakcije, pri kateri je nujno hitro ukrepanje.
Imunski sistem nas brani pred nevarnostmi iz okolja. Sestavlja ga splet obrambnih mehanizmov; tudi celice, ki izločajo protitelesa, ki so sposobna uničiti virus ali bakterijo. Da pa nas lahko branijo, morajo znati ločiti lastno od tujega in škodljivo od neškodljivega. Gre preprosto za to, da alergična oseba napačno prepoznava alergen kot škodljivo snov. Vzrok za to napako še ni dokončno pojasnjen. Ena od razlag pa je, da se bolnik ne sreča z dovolj velikim številom škodljivcev v zgodnji otroški dobi in se zaradi tega začne odzivati tudi na neškodljive snovi.
Skoraj tretjina ljudi je nagnjena k razvoju različnih alergij. Nagnjenost k alergijam se deduje (atopija), a vseeno ne pride do razvoja alergije pri vseh ljudeh, ki so podedovali nagnjenje.
Imunski sistem se proti 'tujku' brani s tvorbo protiteles razreda IgE, kar pomeni, da bo ob naslednjem stiku z alergenom prišlo do burnega odziva, pri katerem se bodo sproščale številne snovi (histamin), ki dražijo različna tkiva in lahko povzročajo različne bolezenske znake – otekline, intenzivno srbečico, skrčijo se mišice v dihalnih poteh in prebavilih, draženje v nosu in žrelu, kihanje, voden izcedek iz nosu, oteženo dihanje, kašelj. V drugi fazi alergijskega odziva sodelujejo predvsem celice, posledica je alergijsko vnetje. V nosu to povzroča zadebeljeno sluznico, zamašen nos in stalen izcedek iz nosu. V pljučih pa je pozna faza alergijskega odziva del astmatskega vnetja.
Nekatere alergije so celoletne, druge se pojavljajo sezonsko. Najpogostejši vzrok za prve so hišne pršice, dlaka mačk in psov, lahko tudi drugih živali, alergični pa smo lahko tudi na hrano, zdravila, nikelj v nakitu, celo sončno svetlobo … Občasno pa se pojavijo alergije na pelod dreves (spomladi), trav (sredi poletja), različnih plevelov (konec poletja) – seneni nahod, tudi nekatere glive tvorijo spore, ki lahko povzročajo alergije, in na pike žuželk.
Osnova zdravljenja bolezni je izogibanje alergenu, kadar je le mogoče.
Bolezen potrdimo s testiranjem – najpogosteje s kožnimi vbodnimi testi, pri katerih vnesemo alergen v kožo in s tem povzročimo pojav reakcije na mestu vnosa. Pozitiven test ne postavi diagnoze, pokaže samo, da smo za določen alergen preobčutljivi, torej imamo specifična protitelesa IgE proti njemu. Nekateri ljudje imajo namreč pozitivne kožne teste tudi za snovi, ki jih normalno prenašajo.
Osnova zdravljenja bolezni je izogibanje alergenu, kadar je le mogoče. Bolnik mora vedeti, za kateri alergen je preobčutljiv in kateri so možni navzkrižni alergeni. Lahko si pomagamo tudi z zdravili – tistimi, ki le blažijo težave (antihistaminiki), in preprečevalci, ki zdravijo alergijsko vnetje in preprečujejo, da bi težave nastale.
Pri alergijskem rinitisu in blagi do zmerni alergijski astmi je mogoče tudi zdravljenje z imunoterapijo. V podkožje vbrizgavamo zelo majhne, nato pa vse večje količine alergena, dokler bolnik normalno ne prenese običajne količine, s katero pride v stik v življenju. V redkih primerih bolezen tako povsem pozdravimo, žal pa ni učinkovita pri vseh bolnikih.
