»Ko sem bil že odrasel, sem moral nekaj opraviti po telefonu. Poklical sem, druga stran se mi je javila, jaz pa nisem spravil iz sebe niti besedice. Na drugi strani sem slišal halo, halo, no, potem pa je, misleč, da se nekdo zafrkava, oseba odložila slušalko.« Ta dogodek je Martinu pomagal pri odločitvi, da si poišče resno pomoč, saj se je zavedal, da sicer ne bo zmožen samostojnega življenja. Uspelo mu je!

Pomoč je našel pri logopedinji dr. Mateji Gačnik, o kateri govori z vso spoštljivostjo, in kar ne more skriti, kako globoko hvaležen ji je za vso pomoč. Po petih letih napornega skupnega dela sta postala že prijatelja. Doktorica Gačnikova mi tudi na kratko zapiše, kakšna motnja je pravzaprav zatikajoč se govor: »Jecljanje je motnja tekočnosti govora. Poznamo več vrst; najpogostejše je razvojno jecljanje, ki se pojavi v otroštvu in se nato skozi leta in izkušnje človeka, ki z njim živi, spreminja. Netekočemu govoru se pridružijo druge značilnosti, kot so izogibanje določenim glasovom, besedam ali situacijam, negativna stališča in čustva, ki ovirajo sporazumevanje s sogovorcem. Slednje, skupaj z govornimi netekočnostmi, oblikujejo individualno celoto. Vsako jecljanje je drugačno. Vsak človek, ki jeclja, razvije lastno kombinacijo govornih, čustvenih, kognitivnih in vedenjskih sestavin.«

V osnovni šoli je še šlo, potem pa … 

Martina vprašam, kdaj je začel jecljati. »Zatikajoče se govorim, odkar vem zase. Ne vem natančno, kdaj sem začel. Morda takrat, ko me je še zelo majhnega napadel pes. Lahko je kriv ta dogodek, ni pa nujno, tega ne vemo. Pri govoru sem imel vedno nihanja, včasih mi je šlo bolje, drugič slabše. Sošolci so me poznali in v osnovni šoli nisem imel kakšnih posebnih težav s tem, da bi se zelo norčevali iz mene. Sem se pa zaradi te svoje motnje vedno držal v ozadju in nisem 'izzival', da se ne bi norčevali iz mene. Imel sem svoj ozki krog prijateljev, ki so me  sprejemali takšnega, kot sem, skupaj z motnjo. Obiskoval sem tudi šolsko logopedinjo. V 9. razredu se mi je govor precej izboljšal. Vso osnovno šolo sem tudi glasno bral in imel govorne nastope.«

Grozljivke v srednji šoli

»Ob prehodu v srednjo šolo pa se mi je govor močno poslabšal. Kot bi nekdo vključil stikalo! Verjetno so bili krivi menjava okolja, drugi sošolci, to je bil res izjemno težak čas zame. Vsa ta spraševanja, govorni nastopi, še posebej velike težave sem imel s tujim jezikom. Katastrofa, komaj kaj sem spravil iz sebe! Še vedno pa sem obiskoval logopedinjo iz osnovne šole.« Martin je v tistem času imel občutek, kot da ne spada v družbo. »Če sem se že odločil, da v družbi vrstnikov kaj rečem, je to terjalo toliko mojih notranjih priprav, da se je medtem že zamenjala tema,« pove in se zraven pošteno nasmeji. Kmalu opazim, da je humor Martinova močna stran. Verjetno mu je v težkih mladostniških letih prav ta pomagal, da je prebrodil svoje najtežje čase.

Zaradi vseh težav, ki jih je imel v šoli, je dobil potrdilo, da za ocene lahko odgovarja samo pisno. »Takrat se mi je to zdelo odlično, saj se mi ni bilo treba več naprezati pred celim razredom. Danes pa vem, da je bilo potrdilo o oprostitvi ustnega odgovarjanja napaka. Nič več se mi ni bilo treba truditi in moj govor je zaradi tega stagniral oziroma se ni izboljševal.« Kakšnega posebnega šikaniranja sošolcev tudi v srednji šoli ni bil deležen. »Ja, saj so bili tudi taki med njimi, ki so me zafrkavali, vendar je večina, ki je 'držala z mano', premagala manjšino, ki me je zbadala. Sošolci so se tudi kdaj potegnili zame, kot na primer takrat, ko me je profesorica, ki je nadomeščala pri angleščini, poklicala h glasnemu branju. Sošolci pa v zrak, da se mi zatika in zato ne berem glasno! Ona pa, da pri teh letih bi pač že moral znati brati. Take pripombe so me čisto povozile,« je Martin samo za hip malce žalosten ob spominu. Sčasoma se mu je govor v srednji šoli malce izboljšal, vendar še ni dosegal gladkosti, kot jo je imel ob koncu osnovne.

Prelom na fakulteti

»V prvem letniku fakultete mi je z mojim govorom še nekako šlo, v drugem letniku pa se mi je stanje drastično poslabšalo. Težave sem imel tudi pri komuniciranju z domačimi. Prišlo je tako daleč, da sem moral domačim z rokami kazati, kaj bi rad, ker tega nisem mogel izustiti. Imel sem dobesedno občutek fizične ovire okoli požiralnika. Ko sem hotel kaj povedati, mi je vsa kri butnila v glavo, spremljal jo je močan občutek vročine, posledično sem bil v glavo rdeč kot puran. Mislil sem, da mi jo bo razneslo, dobesedno! Banalne stvari, kot na primer preprost klic po telefonu, da se naročim pri zdravniku ali kaj podobnega, so zame predstavljale nerešljivo prepreko. Zanašati sem se moral na mamo ali sestro, ki sta bili moj glas. Vedel sem, da tako ne bom mogel živeti, saj je to pekel in ne življenje … Takrat sem stopil v stik z dr. Gačnikovo. No, ne jaz, klicala jo je mama, hahaha!« S tem klicem je Martin začel tlakovati svojemu govoru pot navzgor, hkrati pa tudi svoji samozavesti.

Učna leta

Po uvodnem pogovoru z logopedinjo in postavitvi diagnoze se je začelo za Martina trdo delo. Vsakovrstne vaje, tudi pred ogledalom. »Joj, pri vajah pred ogledalom sem se včasih res počutil kot bedak,« se prešerno nasmeje. »Tisto ogledalo mi je pokazalo realno sliko. Vedno sem, na primer, imel občutek, da se mi, preden spravim besedo iz sebe, trese spodnja čeljust in da to vsi vidijo. V ogledalu pa sem videl, da to sploh ni bilo vidno! Sem pa prvič zares videl, kako se obnaša moje telo, in bil kar malo šokiran. Videl sem, da preden spregovorim, delam nezavedne gibe s celim telesom, kot bi hotel iz njega iztisniti besedo.«

Napredoval je počasi, k logopedinji je hodil večkrat na teden. Klicala sta se tudi po telefonu, zaradi vaje. »Všeč mi je pristop dr. Gačnikove, tudi to, da me je naučila govorjenja v mojem, primorskem narečju, saj ga uporabljam v vsakdanjem življenju. Si predstavljate, da bi govoril z domačimi in s prijatelji v knjižni slovenščini, ki je bila za učenje lažja? To bi bila smešnica, če že nič drugega. Naučila me je glasov, ki so posebnosti mojega narečja. Saj je bilo težko, ampak zdaj obvladam,« veselo pove Martin. Vprašam ga tudi, ali je res, da človek, ki se mu zatika, lahko poje brez jecljanja? »Ja, to pa je čisto res, za petje se uporablja druga polovica možganov, zato vsi, ki se nam besede zatikajo, pojemo gladko. Ampak, žal, tega ne moremo uporabljati v vsakdanjem komuniciranju. Ali si predstavljate, kako bi bilo, da bi vam tale intervju odpel?« Ob tej pripombi oba planeva v glasen smeh.

Od trnja do zvezd

Za Martinom je pet let trdega dela. Uspeh se kaže v tem, da danes nima težav s pretiranim zatikanjem. Pravi, da je vesel, da se je za delo z logopedinjo odločil, ko je bil v resnici pripravljen. »Če bi bil mlajši, zagotovo ne bi zmogel tega učenja in nenehnih vaj, uprlo bi se mi. Kot mlad odrasel pa sem razumel, zakaj to počnem, motivacija je bila res velika, saj mi je obljubljala samostojno življenje.«

Ja, včasih se mu še zatakne, odvisno tudi od dneva. »Imam dobre in slabe dneve, pa polna luna tudi ni naklonjena mojemu tekočemu govoru,« se spet široko nasmeje. Pravi, da je prav motiviranost tistega, ki jeclja, ključna pri napredku.

Danes Martin živi sicer še doma, ampak z vizijo, da se čisto osamosvoji. Ima dekle, domačinko, s katero se zelo dobro razumeta (njena pripomba, ko je izvedela, da bo Martin »nastopal« v Zarji Jani: glej, da boš lepo oblečen!), in živi življenje običajnega mladeniča. Ima službo, v kateri se mora pogovarjati s strankami, velikokrat tudi po telefonu, kar pa mu danes ne predstavlja več težave. Nič več ne misli, da ljudem krade čas, če se mu kdaj zatakne, znebil se je občutka, da je zanj delček sekunde, ko mu govor ne steče, boleče dolg. Tudi če takoj ne izusti besede, se mu nič več ne zdi, da je čudno. Nikoli več nima občutka, da ljudje zraven njega trpijo. Vse to in še kaj več ga je spremljalo skoraj vse življenje. In tega je zdaj konec!

Malo počasneje

Martina jezi, da še vedno veliko ljudi povezuje jecljanje z inteligenco, kar je v resnici smešno! Inteligenca in tekoč govor nimata nobene zveze in to tudi ni psihična motnja! Govori o tem, da današnji čas, kjer se vse odvija naglo in bliskovito, ko se zdi, da je čas omejen, ni naklonjen ljudem, ki jecljajo. Največ, kar lahko empatičen človek da sogovorniku, ki se mu zatika, sta potrpežljivost oziroma čas, ko mu dovoli, da pove svojo misel, ne glede na to, koliko časa bo trajalo, in da mu ne dokončuje njegovih misli. »Medtem ko me sogovornik potrpežljivo čaka, da ubesedim svojo misel, mi pomaga, da se pri tem potrudim.« Martin pravi, da se še vedno lažje brez zatikanja pogovarja z bližnjimi in dekletom, s tujci se mu včasih še zatakne. »Pri angleščini sem pa še vedno kot star traktor: ta se dolgo zaganja, ko pa vžge, deluje!« Ko je bil ob meni že sproščen, je bila Martinova motnja komajda zaznavna. Ja, sproščenost je pomembna, se je z menoj strinjal tudi sam.

Zapis najinega pogovora bom zaključila z Martinovim stavkom: »Včasih me je bilo sram zaradi motnje, ki jo imam, počutil sem se zelo nelagodno. Danes pa me to ne teži več. Če se mi zatakne, je O. K., če pa se mi ne, toliko boljše!«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

naslovnica46
zarja jana
naslovnica