Janez Ramoveš je prvo pesniško zbirko Božjastnice izdal leta 1990 in pet let pozneje še zbirko Striptiz. Naslednje zbirke so Poročilo iz geta, Staroselski ciklus, Čreda in Skuz okn strejlam kurente – za katero je leta 2012 dobil Jenkovo nagrado – je ustvaril poseben pesniški svet. Na pasja ravan je pesniška zbirka v obliki zgoščenih trivrstičnic. Zbirka Skupinska slika. Folklora, ki je izšla pred kratkim, je njegova sedma.

V idilični beli hiški z modrimi okni, ki jo je Janez postavil z lastnimi rokami, obdani z rožami in vrtom, s teraso in prelepim razgledom na vso dolino. Pozdravil naju je mlad prijazen kuža, na soncu se je grela mlada muca. Sedeli smo na terasi, okrog nas je bila tišina. Mi pa smo pili limonado in prav tako tiho, spoštljivo klepetali.

Spoznala sta se v dolini

»Začelo se je vse hkrati. Ustvarjanje, družina, vse ... pa že tudi dolgo je tega. Trideset let. Pa saj je dolina majhna, kako se ne bi spoznala,« pravi Janez. Uršula je namreč iz Zminca, prav tako iz vasi v Poljanski dolini. Janezu je padla v oči kot dobra pevka, že takrat. »Lep glas je imela,« pove. Uršula: »Pa saj ti nisem takoj zapela, Janez. Hecno je, da sva se srečala na veselici, na katere nisem kaj dosti hodila, očitno je bilo tako namenjeno.« »No, in potem sva resno začela hoditi in kmalu sva dobila otroka.« Uršula spet nadaljuje: »Potem pa sem prišla sem gor in sva najprej živela pri njegovih starših, tamle v sosednji hiši, 12 let. Nato sva tukajle postavila najino hišo.«

Za ljubeznijo v hribe

Je imela kaj težav, ko je prišla sem gor, v hribe, daleč od mesta? »Ja, sem jih kar imela,« prostodušno prizna Uršula, »to je bilo le leta 1989, ko je bilo tu gori malo drugače, Zminec je bil pa nekakšno predmestje Škofje Loke, spodaj smo bili naprednejši. Tudi bolj mobilni smo bili v dolini, bila sem še brez vozniškega izpita, pa sredi študija na Pedagoški fakulteti, in sem se morala potruditi, da sem študij končala v roku. Zraven sem študirala še solo petje. In imela otroka. To so bili turbulentni časi.« 

Fantje iz Jazbecove grape

Uršula je začela uglasbljati Janezove pesmi, ker jih je močno čutila. In jih prepevati a capella. Ko je prepevala v Komornem pevskem zboru RTV Slovenija, je spoznala Jožeta Šaleja, ki je zdaj pianist v njihovi skupini Fantje iz Jazbecove grape. »Včasih se pošalim, da sem začela peti s temi fanti zato, ker tukaj res ni bilo početi kaj drugega,« pripoveduje. »Uglasbila sem torej Janezove pesmi, iz prve in druge zbirke, in jih pela najprej sama. Potem sem si zaželela še glasbeno spremljavo, a capella je bilo kar naporno peti. Ljudje so kar strigli z ušesi, kakšne pesmi pojem, v poljanskem narečju. A ko so slišali kakšen naš koncert, so se potem lažje spopadli z Janezovo poezijo.« Janez jo popravi: »Brati jih je morda težko, moje pesmi, ampak ljudje jih razumejo. Zapis ni standardiziran, zato je morda težje.« »Če pa človek posluša, ko jih Janez bere na naših koncertih, pa vsi razumejo,« doda Uršula. Uršula in fantje namreč Janezove pesmi pojejo, Janez pa jih prebira. In tako nastanejo prav zanimivi, čarobni večeri poezije in glasbe.

Ljudje se smejejo, ker jim je nerodno

Ljudje so se, ko je Janez bral svoje pesmi, velikokrat smejali, a ne zato, ker so pesmi tako zabavne, ampak ker jim je bilo nerodno, smejali so se iz zadrege, je ugotovil Janez. Zakaj vendar? »Narečje je povezano s frustracijami. Ljudje to potlačijo v sebi. Meni so se na začetku res smejali, ko sem bral svoje pesmi, kot da sem klovn, ki poka vice. Govorili so, da bi potrebovali slovar, da bi me razumeli. A sem vztrajal in bil dosleden. Kogar zanima, se bo poglobil v moje pesmi. Tako kot v sliko, slika ne potrebuje razlage. Glasba tudi ne. In s časom se je situacija spremenila. Nihče več se mi ne smeje in nihče mi ne reče, da ne razume. V Ljubljani nisem nikoli imel težav z nastopi, morda je bilo celo težje tu v domačih krajih. Zaradi predsodkov.« Uršula razloži: »Poljanščina se zdaj kar dosti uporablja, v javnih govorih, pa tudi v nekaj glasbenih skupinah. Janez jo je očitno nekako spustil na svobodo. Zavedni Poljanci jo uporabljajo, še jo govorijo nekateri otroci.« Uršula uči razredni pouk v petem razredu: »In tisti otroci, ki govorijo poljanščino, pa tisti, ki je ne, se nič ne špikajo med sabo. Ko sem jaz hodila v šolo, so se otroci včasih norčevali iz poljanščine in iz tistih, ki smo jo govorili.« 

Ni bilo pedagoškega erosa

Uršula Ramoveš je z Jožetom Šalejem posnela dve zgoščenki – Sugar free baby in Na sunčn dan sm se z biciklam pejlu. Leta 2005 je ustanovila vokalni kvartet Uršula Ramoveš in Fantje z Jazbecove grape, s katerim so posneli še štiri zgoščenke: Anglčešejne, Staroselski ciklus, Talisman in Hribovske balade. Na vseh je uglasbena poezija Janeza Ramoveša. Uršula pesmi izbere, jih uglasbi in odpoje. Veliko skladb na zgoščenkah je a capella. Joži Šalej melodije opisuje kot ljudske, z občutkom prahistoričnega.

Saj res, kako je bilo poučevati med karanteno, po zaslonih? »Ni bilo, kot pravimo – pedagoškega erosa, ki se občasno zgodi med živim poukom, iz katerega se napajajo tako učenci kot učitelj. To so majhni čudeži, ko se ti ob kaki interakciji z učencem naježi koža in začutiš, da je biti učitelj poslanstvo. Vsekakor je bilo tudi več domačega nadzora. Čeprav ni bilo opaziti, se je čutila prisotnost domačih v prostoru, to je bil zelo nenavaden občutek, pouk je bil manj sproščen za vse. Dobro je edino, da je odpadlo veliko balasta, razni sestanki, projekti ...«

Pisanje pesmi mi pomaga preživeti

Janeza vprašam, ali živi od poezije, pa se z Uršulo glasno zasmejeta. »Uh, dobro bi bilo, a seveda se to ne da. Delam v tovarni,« je kratek. »In v teh letih se je dosti spremenilo, zamenjali so se lastniki. A ne bi mogel početi samo tega. Glavna stvar mi je pisanje poezije. To ni moj konjiček. Pisanje jemljem zelo resno. Pisanje pesmi mi pomaga živeti, preživeti. Drugi poklici me niso nikoli zanimali,« se malo odpre. Uršula spet razloži: »Janez bi lahko naredil kariero v službi, a ga to ni zanimalo. Rutina mu je prijala, zato se je lahko posvetil poeziji. Tudi meni več pomeni petje kot poučevanje, pa imam rada svoj poklic. Je pa Janez po drugi strani naredil hišo, z lastnimi rokami, saj je izučen mizar,« ga še pohvali.

Orodje pisanja, dar petja

Janez je pred kratkim izdal zbirko pesmi z naslovom Skupinska slika. Folklora. O tem, kako nastane pesem, praktično pove: »Potrebno je znanje, ki ga dobiš z branjem, branjem klasikov. To je orodje. Inspiracija je potrebna. Pa intuicija, da znaš ločiti, kaj je dobro in kaj ne. In da znaš zbrisati, krajšati. Vedno krajšam pesmi.«

Uršula je po drugi strani vesela, da je dobila dar petja in se lahko vsake toliko časa priklopi nanj. »To je privilegij, ki me drži pokonci, kadar mislim, da nimam nič. Ta dar je prišel zastonj. Mi smo čisto naravni, v naših pesmih ni blefa. Janezove pesmi zelo čutim, stojim za njimi, ko izgovarjam besede. Še vedno se me dotaknejo. Dober je, njegova poezija je res dobra. Ni čudno, da ima kar nekaj privržencev, ki ga kujejo v zvezde,« Uršula pohvali moža. 

Slabe stvari plačaš z dobrimi

Za konec vprašam zakonca Ramoveš, katere stvari so jima v življenju zares pomembne. Janez preseneti: »Moraš znati pogledati čez svojo nesnago, čez svoje napake, saj boš za vse plačal. Plačaš pa slabe stvari s tem, da narediš nekaj dobrega.« Tudi Uršula ima pripravljen odgovor: »Ne povečuj števila sovražnikov, pa tudi števila prijateljev ne. Vzdržuj ravnovesje. Dobro je živeti v tišini. Dobro je piti čisto vodo. In to vse imamo tukaj.« Janez se strinja: »V tej samoti tukaj je res dobro. Ni treba bežati, dobro je biti sam s seboj. Veliko ljudi ne zna biti sam s sabo.« In Uršula: »Tudi jaz znam biti sama s sabo. V tej hiši, na tem hribu to ni težko. Rada imam ljudi, družbo, ki se smeji, a rada sem tudi sama. In morda je tudi v dvoje lažje preživeti v takšnem lepem in mirnem okolju, kot ga imava midva. Tudi zunanji, materialni svet vpliva na odnose. Na tem hribu sem pognala korenine. Težko bi odšla od tod.« 

BANG BANG

Biv je vesele, biv je smih,

en kop jegrač okul po tlih,

za kjerga pa vesela ni,

ke se rodi, ga že doši.

Bang bang, skuz prazn zrak,

bang bang, je tuk pihal,

bang bang, je vse žvižgal,

bang bang, kej nej v tem počneš.

Bla sta dva zalublena,

čez brisan prostar piiš sta šla,

koraku hlastnih kar naprej,

le kdu bi viidu, kwod sta zdej.

Odpartih ust zdej tam starmiš,

nebenga ni, ke b harpt ti krev,

nebenga ni, ke be te skrev,

če si še tuk želiš.

Bang bang, pa j lep kazal,

bang bang, neč nav ostal,

bang bang, an stril odzad,

bang bang, u nuč skuz prazn zrak.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

fdahh
Revija Zarja Jana
Naslovnica