Pred njo si je naredil še streho in teraso in si tako še malo povečal domovanje. V prikolici ima posteljo in majhno kuhinjo, vodo, elektrike, pravi, ne potrebuje. Telefon si polni s sončnimi celicami. Zvečer se usede pred hiško, prižge svečke in uživa v popolnem miru. Pravi, da ima vse, kar potrebuje.

»Zanimalo me je, kako se jé z leseno žlico. Na medmrežju sem jih videl, zelo lepo izdelane, pa sem želel poskusiti tudi sam. Tako kot s flavto – želel sem igrati nanjo, pa sem jo izdelal sam, iz bambusa. Podobno je bilo z žlicami. Odžagal sem debelo leskovo vejo in šest ur izdeloval prvo leseno žlico. In potem sem bil zadovoljen, nekaj časa jih nisem delal več. Veseli me delo z zemljo, tudi lesena žlica je težnja k naravnim materialom. Rad imam naravo. Potem so me drugi spodbudili k temu, da sem jih izdelal več in jih začel prodajati.«

»V hiški se imam super. Vse je na dosegu roke. Kuhinjica, malo posode, manjka mi edino prostor za delo, za izdelovanje žlic. Ker moji starši živijo čisto blizu, pet minut hoda stran, imam tam delavnico. Kadar pa je toplo, lahko to delam kjerkoli, tudi pred hiško. Imam sončne celice za polnjenje telefona, elektrike ne potrebujem. Zunaj imam petrolejko, notri svečke. Vodo imam, lani spomladi sem skopal jarek za cev do izvira. Zunaj imam tuš.« Vprašam ga, ali ima toplo vodo. »Poleti je topla,« se zasmeje. »Pa tudi jeseni, na začetku novembra, sem se zunaj tuširal brez težav,« doda. Kaj pa televizija, vprašam, razvajena meščanka. Boro Leban me spet malce zafrkljivo potolaži: »Televizije še nimam, niti nisem razmišljal, da bi si jo kupil, morda bi imel kakšno čisto majhno, če mi bo slučajno kdaj slabo postalo v glavi tako, da bi imel potrebo po njej, ampak mislim, da mi še dolgo ne bo tako slabo.« Hočem podrobnejšo razlago. »Zdaj se tako dobro počutim brez nje, da sem bil takrat, ko sem jo še gledal, zagotovo slabši. Saj se kakšen film čisto prileže, pa kakšen dokumentarec tudi. Imam računalnik, pa si rajši pogledam stvari tam, ker jih je treba izbrati, izbereš tisto, kar te res zanima. Če pa imaš televizijo, sedeš pred njo in gledaš vse tisto, kar se ti ponuja. Podobno je pri radiu. Bolj me je skrbelo, kako bom brez radia. Ko sem še delal zaključna dela v gradbeništvu, smo ob delu vedno poslušali glasbo. A zdaj zdržim brez radia čisto brez težav. Še spomladi sem razmišljal, da bi kupil malo večje sončne celice, za več elektrike. A sem si premislil. Ko sem doživel svečke, mi je bilo tako lepo ... Spremenil se mi je tudi ritem. Poleti sem dosti delal na vrtu, na njivi, po osmi uri zvečer sem se ustavil, prižgal svečke ... Vstajal sem ob sončnem vzhodu, hodil spat ob temi, najbrž je to naravni ritem človeka. Da se 'poravnaš' z naravo, greš skupaj z njo. Počutil sem se vse bolje, zato sem misel na elektriko, na umetno svetlobo, opustil. Vmes, ko sem bil kdaj na obisku, v zaprtem prostoru, z lučmi, me je vse motilo, ti impulzi, nabijanje svetlobe, nisem se dobro počutil. To ni to. Tudi hormon sreče, melatonin, se tvori v mraku, v temi, pri zgodnjem spanju. Moti ga umetna svetloba, ko podaljšujemo dan. Telesu prija tak ritem, čutil sem ga kot samozdraviteljski proces,« umirjeno in počasi pojasnjuje.

Samota, osamljenost

»Tisti, ki vzame leseno žlico – to je povezava z gozdom, naravo, v njej je energija narave. Te žlice so narejene na roko, brez strojev, elektrike, prvinska energija ni nič spremenjena. Žlica je les, ki pride do uporabnika, tako se narava priplazi k nekomu v hišo in ponudi košček energije. Pomaga pri čutenju narave in samega sebe. To ni samo orodje za hranjenje. To drugo se mi zdi pomembneje, približevanje narave. Tako to čutim jaz. In tudi drugi ljudje so mi potrdili razliko.«

Vprašam ga, ali ga v tej hiški nič ne napada osamljenost ali samota. »Saj nisem ves čas sam,« blago razlaga Boro, »res pa je, da sem že po naravi tak, da mi ni težko biti sam s sabo. Tudi če nimam kaj početi, sem pomirjen sam s sabo. Nimam občutka, da bi moral ves čas nekaj delati. Večina ljudi hoče biti ves čas zaposlena, aktivna, ves čas tekajo sem in tja ..., težko se je ustaviti in biti sam s sabo. Ni preprosto. A jaz s tem nimam težav. Letos je bila tudi po cesti pod mojo hiško tišina, čista tišina, ni bilo avtomobilov. V tej tišini sem noro užival. Mislil sem na svojo babico, ki je najbrž prav tako sedela pred hišo in poslušala to tišino. Kako povezana je bila sama s sabo, kako pomirjena. Morda ta mir, romantiko, povezujem s starimi časi. Takšne tišine še ni bilo, kot je bila lani, jaz je ne pomnim. In tako zvečer sediš pred hišo in uživaš. Sit si. Nič ti ne manjka. Razumete? Lahko bi se sekiral, kaj bom delal prihodnji mesec, korona se je začela, izgubil sem delo ..., pa se nisem.«

Dolgčas

Zanima me, ali mu je kaj dolgčas. »Mi je bilo, a nič kaj posebnega. Ni mi bilo mučno. Kadar ti je dolgčas, se ti porodijo ideje. Takrat razmišljaš. Usedi se in ne počni nič, meditiraj, pogovori se sam s sabo. Morda si tako bolj koristen. Jaz to poskušam čim večkrat.«

Zakaj ne moremo biti zadovoljni doma? 

Ker je pozoren opazovalec narave, me zanima, ali je v koronačasu opazil kakšne spremembe v naravi. »To sicer ni povezano s koronačasom, ampak je bilo že pred njim, opazil sem, da ni več insektov, drobnih mušic. Včasih, ko smo prali staršem avtomobile, je bilo na sprednjih lučeh in maski, na registrski tablici, ogromno mušic, komaj si jih zdrgnil z mokro gobo. Zdaj jih skoraj ni več. Kam so šle? Bile so hrana ptičem, bodo kmalu izginili tudi ptiči? Pred mesecem dni mi je oče potožil, da h krmilnici ne prihaja toliko ptic kot nekoč. Kaj se dogaja s čebelami? Bojim se, da ljudi to ne zanima preveč. Med korono se je vsem dobro zdelo, da so delfini prišli v Benetke, da se vidi Himalaja iz Indije, da je nebo modro, a poleti so šli vsi na morje, z letali, avtomobili, kakorkoli. Takrat so vsi pozabili na čisto naravo. Zakaj ne moremo biti zadovoljni doma? Zakaj si bivališč ne uredijo tako, da bi tam imeli počitnice? Da bi jim bilo doma tako prijetno, da jim ni treba stran? Dom je svetišče, ki si ga urediš po meri svojega duha. Jaz sem si svojo prikolico uredil tako, da mi je prijetno, lepo, imam lesena tla, lično omarico s poličkami, začimbe v kuhinji, vse za prijetnost bivanja. Jaz sem doma na počitnicah, ni mi treba bežati na lepše.«

»Jaz sem v službi narave, to se mi zdi pomembno. Da prisluhneš sebi, kdo sploh smo. Je treba, da živimo tako? Kakšne so naše potrebe? Zakaj potrebujemo hišo z 80 kvadrati? Kaj sploh potrebujemo? Potrebe si ustvarjamo sami.«

Kaj pa finance? 

Boro je prej delal v lesni industriji in gradbeništvu, študiral je agronomijo, a nikoli delal v povezavi z njo. Kako mu finančno znese življenje v tej hiški, me zanima. Koliko porabi. Vodo je napeljal iz izvira, ima njivo in vrt in se preživlja s kmetovanjem. Lani je pridelal veliko, ker je bil ves čas doma. Ni vegetarijanec, zelo redko poje tudi kakšen košček mesa, izogiba se siru in mleku. Veseli se že, da se bo spomladi vrnil na svojo zemljo in delal. »Lani sem še bolj začutil zemljo, dobil še večje veselje, ker sem imel dober pridelek, s tem delom bi se rad preživljal. Kmečki slog življenja mi prav ustreza.«

Otroci v svoji prikolici? 

»Lepe so žlice iz hruške, slive, marelice, jablane, češnje, to je trd les, uporaben, gladek. Smreka in lipa sta premehki, hrast ima vlakna in je hrapav, jesen tudi ni primeren. Ribničani so delali žlice iz javorja, a je malo pust. Stara, neuporabna drevesa je treba posekati, razsekati na primerne kose, potem pa se lotiš izdelovanja s tremi orodji: s sekiro, z ravnim in okroglim nožem. Za izdelavo ene žlice potrebujem uro, uro in pol. Delam tudi nožke, glavnike, a najljubše so mi žlice. « Boro svoje izdelke predstavlja na Facebook strani Lesnik wood craft.

Malce ga zaslišim, kaj bo, če se mu bo v prikolici pridružila še kakšna ženska in potem otroci. Pošali se, da bo pač dal zraven še eno prikolico, ko bodo otroci dovolj veliki. »Nikoli nisem načrtoval za naprej,« se potem malo zresni, »rad imam, da se vse zgodi spontano. Doslej se je še vse odvijalo lepo in prav, prijetno, pravočasno. Nisem postavil hiške za to, da bi imel otroke, ampak kdo pa pravi, da se na devetih kvadratih ne da? Mislim pa, da se bom znašel v situaciji, ko bo nastopila, če bo. Vse ob svojem času. Če bi čutil kakšno potrebo, bi morda že zdaj naredil veliko hišo. Tako pa potrebujem kotiček, kjer se dobro počutim.« Okrog hiše ima posajena mlada sadna drevesa, hruške, jablane, slive. Pri starših pa rastejo hruške, stare 80 let. »Drevo je lahko tudi prijatelj, če ga sprejmeš, drevo te bo vedno sprejelo, samo čas si moraš vzeti, ne samo za svoj biznis in denarnico,« pomodruje. In nadaljuje: »Če nismo naravnani v isto smer kot narava, če delamo proti njej, nas bo postavila pred zid. In tu nam ne bo pomagal noben naravovarstvenik, ko bo šlo na tesno. Zdaj izginjajo mušice, potem ptiči, naslednji smo na vrsti mi.«

Pomembne stvari

Seveda ga moram vprašati, katere stvari so pomembne v življenju. On pa seveda ne more odgovoriti čisto naravnost, ampak po ovinkih: »Kakor kdaj. Če sem lačen, je najpomembneje to, da nekaj dobrega pojem. Kadar sem utrujen, je pomembno, da imam prostor, kamor se uležem. Nekateri potrebujejo veliko druženja, veliko ljudi okrog sebe, jaz jih na primer ne potrebujem toliko, rajši imam družbo enega človeka, ki ga začutim, pa takrat intenzivneje. Mislim, da je pomembno, da si tisto, kar si. Tako v odnosih z drugimi kot sam do sebe.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_07
Zarja Jana
naslovnica