maserka psov

Pasje telo se na stres odziva podobno kot naše

Simona Furlan / Revija Zarja Jana
23. 8. 2020, 20.56
Deli članek:

Urša Petrovič je prijazno in nasmejano dekle, ena tistih oseb, ko je po druženju z njimi tudi vaš korak lahkotnejši, pogled na svet pa bolj optimističen. Mlada je, a hkrati izkušena učiteljica lekcije, da je treba slediti sebi in svojim občutkom. Če ob čem čutiš kepo v želodcu, to ni prava izbira zate. Njeno izbiro šolanja za maserko psov je ves čas spremljala izključno radost, pa čeprav je bilo zahtevno, drago in daleč.

Šimen Zupančič
Urša Petrovič: "Pes mora vedeti, da ti lahko zaupa, da nisi nepredvidljiv in da te lahko raziskuje s svojim tempom.2

Odraščala je na obrobju Ljubljane, obdana z naravo, ki je še danes njen navdih in zatočišče. Jutranjega sprehoda s psičko nikoli ne izpusti, pravi, obe uživata v trenutkih, ki pripadajo samo njima, ter po tem sproščeni in pripravljeni zakorakata v nov dan.

Nad psi se je navduševala od malega. Zanjo so bili tisti, ki so jih imeli pri hiši, vedno veliko več kot zgolj čuvaji posesti. Bili so njeni prijatelji, zavezniki, brez dvoma čuteča bitja. Da bo v življenju zagotovo delala nekaj, kar bo povezano s psi, je bila prva stvar, ki se je je kot otrok res v polnosti zavedela, pravi Urša. »To se mi je vedno zdelo zelo pomembno, ne glede na vse.«

Študij biotehnologije je bil koristen ovinek

Pot do tja ni šla naravnost, bilo je nekaj ovinkov, za katere pa ji ni žal, temveč je hvaležna za znanje in izkušnje, ki jih je z njimi dobila. Starši so jo na njeni poti vedno podpirali in ji dajali svobodo, poudari, ampak tako kot vsi skrbni starši so si tudi oni, zlasti oče, svojo punčko lažje kot v frizerskem salonu za pse ali zavetišču za zapuščene živali predstavljali v kakšnem eksistenčno varnejšem okolju, na primer v znanstvenem laboratoriju. Urša je šla res študirat biotehnologijo, kar je za njeno zdajšnje delo v resnici dobra podlaga, saj ima veliko znanja o delovanju organizma ter se zato lahko lažje in bolj suvereno pogovarja z veterinarji. Študij je uspešno končala, saj stvari, ki jih začne, ne mara puščati nedokončanih, a je bila med študijem in delom v laboratoriju pogosto precej nesrečna. Saj je zanimivo, tudi pomembno, pravi, ampak včasih so »koncepti biotehnologije neskladni z mojimi načeli«. Njej biotehnološki posegi v organizem, v naravni red preprosto niso blizu. Prav tako ne sprejemanje zgolj tistega, kar je znanstveno potrjeno in dokazano. »Če česa ne moreš dokazati, še ne pomeni, da to ne obstaja.«

Masaže psov so jo naučili Angleži

Še vedno pa se živo spomni trenutka, ko ji je, z mislimi pri znanosti in čutenjem povsem nekje drugje, »kapnilo, da bi lahko masirala pse. Verjamem teoriji, ki pravi, da ima vsak od nas dostop do kreativnega genija, da neka ideja od zunaj vstopi vate in se realizira prek tebe.« Stvari se je po svoji navadi lotila skrbno in sistematično, prebrskala je vse, kar je bilo mogoče, iskala tečaje masaže psov po vsem svetu in nazadnje najboljšega našla v Angliji. Vpisala se je, z obilno očetovo podporo, za kar mu je zelo hvaležna, potem ko je prestala podrobne intervjuje, preverjanja, vprašalnike …

Bala se je sicer, da ne bo primerna kandidatka za vpis, ker takrat še ni imela svojega psa, ampak to sploh ni bila težava, saj jih je zanimalo predvsem to, kako resno se je pripravljena učiti. In glede zavzetosti Urša res ne bi mogla biti boljša kandidatka. Prvo leto je izobraževanje po modulih potekalo na daljavo, on line, drugo leto pa je prišlo na vrsto že veliko praktičnega dela. V Angliji je bila petkrat po dober teden, doma je morala opraviti deset študij primerov, torej je deset različnih psov v nekaj tednih zmasirala, napisala poročila o masaži in jih poslala veterinarjem. Kolikor ve, je bila na tem študiju doslej edina Slovenka, nasploh je poleg Angležev vključenih bolj malo tujcev. Študij ji poleg znanja in izkušenj ni prinesel kakšnega uradnega naziva, a gre za ugledno, zunanje akreditirano izobraževanje, ki ima zato kar pomembno mesto v njenem življenjepisu. 

Če hočeš umiriti psa, moraš najprej umiriti sebe

Urša se še dobro spomni svoje prve pasje masaže. Bilo je drugi dan njenega prvega obiska Anglije, ko je dobila pod roke psičko Cassie, majhno, skodrano, živahno bitje. Urši je pomagala uspešno predelati prvo lekcijo, in sicer da moraš najprej umiriti sebe, če hočeš umiriti psa, in to ne glede na vse motnje okrog tebe in psa. Urši je njen, tedaj še predvsem intuitivni pristop prinesel pohvalo direktorice šole in potrditev, da se je odločila za pravo stvar.

Omenjena intuicija in pridobljeno znanje jo zdaj usmerjata pri samostojnem delu s psi. »Velikokrat je videti, kot da se psov bojim ali da me ne zanimajo,« pravi, »saj hočem, da pes sam pride k meni. Poseganje v njihov osebni prostor ne gradi zaupanja med mano in njimi. Veliko psov je negotovih, zato jih z agresivnim pristopom dodatno zmedeš. Pes mora vedeti, da ti lahko zaupa, da nisi nepredvidljiv in da te lahko raziskuje s svojim tempom. Mislim, da je to najpomembnejše za vsakogar, ki se želi kakorkoli ukvarjati ali zgolj družiti s psi. Potem je tu še mirnost, ki se s tebe prenaša na psa, pomembno je tudi, da si pripravljen opazovati njegova sporočila, prisluhniti njegovi govorici, prepoznati miritvene signale in z njim komunicirati.«

Šimen Zupančič
»Ker sem precej impulzivne sorte, stvari ne premlevam, ampak sledim lahkotnosti občutka: če ob misli na neko dejanje čutim sproščenost, to naredim brez oklevanja, če občutim cmok v želodcu, pa to gotovo ni prava stvar zame.«

Ne crkljanje, ampak odpravljanje resnih težav

Masaža, s katero se ukvarja Urša, primarno ni namenjena sproščanju in crkljanju psov, temveč njihovi rehabilitaciji – mišičnim nategom, ortopedskim težavam, nevrološkim težavam, pa anksioznim in podobnim motnjam. »Skeleta in mišičja ne moreš, niti pri psih oziroma živalih niti pri ljudeh, ločiti od njihovega psihičnega stanja. O tem skušam govoriti tudi z lastniki, ker se mi zdi, da ljudje laže razumejo psa, če na njegove težave pogledajo prek sebe. Ljudje, ki doživljajo stres, laže razumejo, da tudi njihov pes doživlja podobno, in ob tem laže prepoznajo tudi odziv njegovega telesa.«

Psi med masažo večinoma potrebujejo prisotnost lastnika, ne pa vedno, pravi Urša, vsekakor pa je pomembno, da se, potem ko vzpostavi stik s psom in se ta umiri, ta umirjenost prenese tudi na lastnika. »Prvi tretma traja 90 minut, v ospredju sta ocena drže in pregled dnevnih aktivnosti, sledi 45 minut dela s psom. Naslednje obdelave so 60- oz. 45-minutne masaže. Pri tem je zelo pomembno prilagajanje psu in njegovemu značaju, da mu vmes privoščiš premor, oceniš, kaj potrebuje, in ne ignoriraš njegovih sporočil. Nekateri, recimo, sploh nočejo veliko pozornosti, medtem ko drugi potrebujejo prav to.«

Urša uporablja štiri vrste masaže: švedsko, ta je osnovna, zato da ogreje tkivo, športno masažo, masažo globokih tkiv in miofascialno za odprave bolečine in povrnitev sposobnosti gibanja. Ob tem, da dela, se ves čas dodatno izobražuje, če bodo le okoliščine dovoljevale, načrtuje oktobra novo študijsko pot v Anglijo. Zanimanje za njeno delo raste, sodelovanje z veterinarji pa se krepi. Ona namreč pove svoja opažanja o stanju pasjega organizma, ne pa tudi diagnoze. »To je stvar veterinarjev,« pravi, »in redki od njih ne dajo soglasja za moje delo.« Zdi se ji, da se jih čedalje več zaveda, da obstajajo vplivi na fizično telo, ki mu oni na neki točki ne morejo več pomagati. Rentgen pač ne pokaže vsega.

Veliko stvari jo nauči tudi njena psička mešanka. Zdi pa se ji zanimivo, da »s svojo psičko laže delam, kadar jo otipam po tem, ko sem delala z drugimi psi. Več psov ko pretipam, večja je inteligenca mojih rok, več informacij prepoznajo moji prsti.«

Šimen Zupančič
Urša Petrovič je maserka psov.

Vprašaj in prejel boš

Urša se zdi pogumna punca. Ne nazadnje je s. p. odprla letos, torej v času, ko so ga mnogi drugi zapirali. »Moje vodilo je 'vprašaj in prejel boš', ne pa 'prosi in prejel boš'; ko si zastavim vprašanje, ne iščem odgovora, ampak čakam na zavedanje, torej na tisto prvo stvar, ki mi pride na misel, pravzaprav na občutek lahkotnosti ob tem. Saj imam nihanja, a sem se naučila poslušati ta občutek in ne razmišljam o tem, da je bila kakšna odločitev napaka, temveč se vprašam, kaj lahko storim zdaj, kaj lahko potegnem iz tega položaja … Verjamem, da moj pogled ustvarja mojo realnost.« Bistvo je, da imaš določena orodja, s katerimi laže obvladuješ življenje in se ne vrtiš brez potrebe v brezizhodnih situacijah, pravi Urša, z njimi opraviš v eni uri, enem dnevu, največ tednu – in tvoje življenje teče veliko lahkotneje.

Ne počnite stvari s cmokom v želodcu

In prav eno od takšnih orodij, to so Access Bars®, poleg masaže psov še izvaja Urša Petrovič. Gre za osnovno tehniko Access Concsiousness®, to je nežno dotikanje 32 točk na glavi, pri kateri možgani že po približno petnajstih minutah preidejo v t. i. stanje theta, torej stanje globoke sprostitve. To je pripomoček, s katerim odstranjujemo stres, omejujoča prepričanja, stališča, sodbe, pričakovanja, krivdo, zamere, obžalovanje in podobne občutke, ki nas težijo in držijo v začaranem krogu slabega počutja ter razpoloženja, iz katerega ne zmoremo izstopiti. Uršo je za barse navdušila teta, potem ko jih je natančno preučila, preskusila in se jih naučila, so se ji odprla še nova obzorja – predvsem je odtlej v njenem življenju »še več lahkotnosti, ni več neke teže, dolgo trajajočih problemov, vse je bolj podobno igri. Ko se zbudim, se vprašam, kako se lahko danes igram, ne, kaj moram narediti, kako mi je lahko najbolj zabavno.«

Urša tako, kot rečeno, dan začne s sprehodom, potem se vpraša, kaj čuti njeno telo, kaj ji tisti dan prija. Včasih gre takoj delat, včasih dela kakšne vaje, včasih prosto popiše tri strani, če ji je do tega … »Vmes se ustavim, umirim, vrnem pozornost … Ker sem precej impulzivne sorte, stvari ne premlevam, ampak sledim lahkotnosti občutka: če ob misli na neko dejanje čutim sproščenost, to naredim brez oklevanja, če občutim cmok v želodcu, pa to gotovo ni prava stvar zame.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica