Osupljiva avtofagija Novaka Đokovića

Kako se prehranjuje najboljši tenisač na svet?

Sonja Grizila / Revija Zarja Jana
7. 6. 2020, 14.08
Posodobljeno: 7. 6. 2020, 14.08
Deli članek:

Seveda se po karanteni, ko smo si kuhali najljubše jedi in kupovali prigrizke, za katere dobro vemo, da niso zdravi in da redijo, sprašujemo, kako se otresti odvečne teže in znova pridobiti potrebno kondicijo.

Zarja Jana
Kako se prehranjuje najboljši tenisač na svetu?

Med tisoči diet, ki so na voljo, nas gotovo zanimajo predvsem tiste, ki jih je kdo že uspešno preizkusil, in če je to najboljši teniški igralec na svetu, Novak Đoković, smo še posebej radovedni. Po novem prisega na avtofagijo, kar pomeni »jesti samega sebe«. Sliši se obetavno.

Avtofagijo smo vam v naši reviji že predstavili, morda takrat nismo zapisali, da sta za odkritje te čudežne lastnosti telesa prejela Nobelovo nagrado za medicino kar dva znanstvenika, dr. Christian Duve leta 1974 in Jošinori Osumi leta 2016. Torej gre za resno zadevo, ki ji po domače rečemo delni post oziroma kar 16 + 8, kar pomeni, da dve tretjini dneva ne jemo nič, preostalih osem ur pa. Nekateri sicer trdijo, da se lahko takrat nažiramo po mili volji, drugi pa, da vsekakor ne. Med njimi je tudi Novak Đoković.

Lopar v koruzi

No, slavni tenisač je predvsem rastlinojedec (skupaj z nekaterimi drugimi slavnimi športniki, ki tudi živijo od rastlin, so posneli dokumentarec o tem, da je mogoče s takšno hrano doseči najbolj neverjetne rezultate). Čeprav je v bistvu vegan, tega ne prizna, ker noče postati reklamni pano za razvejano industrijo veganskih izdelkov, polnih hudo nezdravih dodatkov. Človek, ki ima približno za 200 milijonov dolarjev premoženja, si pač lahko privošči načrtovalce hrane in kuharje, ki znajo pričarati tudi sarme, polnjene paprike, čevapčiče in vse drugo, kar obožuje v domači srbski kuhinji, tudi brez mesa. Namesto mletega mesa lahko uporabimo gobe, sesekljane oreščke, suhe paradižnike s kaprami, pečene jajčevce, skratka, možnosti je veliko. Samo poskusiti je treba.

Slavni teniški igralec je imel v življenju obdobja, ko bi skoraj vrgel lopar v koruzo. Leta 2010 ga je po eni od tekem skoraj kap. Že prej je imel astmatične napade, alergije, kljub divjaškemu treningu je bil pretežek, večkrat se je poškodoval in trpel je za bolečinami neznanega izvora. Seveda so strokovnjaki vseh sort razmišljali, kaj je narobe s talentiranim športnikom, beograjski prehranski strokovnjak Igor Ćetojevič je končno ugotovil, da problem sploh ni v Novakovih dihalih, ampak prebavilih. Testi so pokazali, da je intoleranten za gluten. Dogovorila sta se, da dva tedna ne bo pojedel niti grižljaja kruha in vsega drugega, kar vsebuje pšenično moko, kar za Novaka ni bilo preprosto – športnik je dobival iz ogljikovih hidratov večino energije in navsezadnje so imeli njegovi starši picerijo. A je seveda poskusil. Ko je po dveh tednih glutenskega posta pojedel rogljiček, se je zjutraj zbudil – z mačkom, piše v svoji knjigi Serviraj za zmago, kjer bralcem razgrinja skrivnosti svoje prehrane in dobre kondicije. Ko je opustil živila z glutenom, je naslednje leto, 2011, pobral vse pomembne lovorike v tenisu. Knjiga je izšla leta 2013, odtlej je preteklo že kar veliko vode in še na začetku lanskega leta je Novak novinarjem Jutarnjega lista zatrjeval, da ima pet obrokov na dan in da že dolga leta ne je rdečega mesa. Večinoma se je hranil z rastlinami, tu in tam je pojedel kos piščanca ali ribe, vsa hrana je bila brez glutena in mleka ter mlečnih izdelkov, sladkorja si je privoščil malo … Vendar se ni hotel razglašati niti za vegetarijanca niti za vegana, na živce mu je šlo, ko so aktivisti na zidove v okolici teniških igrišč, kjer je nastopal, pisali, da je tudi Đoković vegan. Nisem vegan, se je jezil, »rastlinje uživam v izvirni obliki, vegani pa v svoje izdelke neredko tlačijo konzervanse in aditive, kar je vse prej kot zdravo«.

Ampak pred dvema letoma je bil zdaj 33-letni Đoković znova pred tem, da vrže lopar v koruzo. A je, kot je ljubiteljem tenisa dobro znano, čudežno oživel in premagal najboljše rivale, pred kratkim je v instagramskem intervjuju z dr. Draganom Ivanovim, specialistom interne medicine iz Novega Sada, razkril, kako je pridobil neverjetno kondicijo. Z avtofagijo.

Od kod mu toliko energije?

Kritiki seveda težko verjamejo, da Novak živi »od trave«. 187 cm visoki in 80 kilogramov težki Đoković porabi povprečno na dan 2800 kalorij, med peturno tekmo v Wimbledonu pa jih je potrošil kar 3550. Je toliko energije mogoče dobiti iz rastlin? Vsekakor, ne pozabimo namreč na stročnice, oreške, sladko sadje (kilogram grozdja ima več kot 800 kalorij, približno toliko energije da tudi avokado), Novak je tudi brezglutensko moko in različne kaše, vse to pa zabeli z rastlinskimi maščobami. Ne pozabimo, žlica olja ima več kot sto kalorij!

Skratka, Novak Đokovič ne je drugačnih živil kot pred letom in pol (je pa opustil ribe in piščanca), ko se je začela njegova zadnja čudežna preobrazba, tisto, kar je drugače, je omejen čas, ko se prehranjuje. Gre za delni post, o katerem se zadnja leta veliko govori in piše, nekateri so s to metodo lepo shujšali in si izboljšali zdravje, mnogim pa se zdi šestnajsturno stradanje prehudo. Po nekaterih nasvetih je najpametneje preskočiti zajtrk, kar recimo zapoveduje ajurveda, češ da se telo do poldneva »čisti«. Kar precej raziskav dokazuje, da zajtrk ni najpomembnejši obrok dneva in da to velja le za otroke, ki še rastejo, ministrstva za zdravje in Svetovna zdravstvena organizacija pa še zmeraj trdijo, da je priporočljivo jesti pet obrokov na dan, kakopak tudi zajtrk.

Torej kaj – Đokovič zajtrkuje ali ne?

Avtofagija pomeni »jesti samega sebe« in se začne 12 ur po zadnjem obroku, ko možgani iščejo vire energije v telesu. Niso zelo izbirčni, s pomočjo encimov imunskega sistema predelajo v gorivo vse odpadke iz celic, patogene bakterije in druge mikrobe, obloge žilnih sten, rakave celice ... Proces traja štiri ure in je najučinkovitejši ponoči. Če vmes jemo, avtofagijo seveda preprečimo. 

Da, zajtrkuje, in to obilno. Med dopoldanskimi treningi je sadje. Za kosilo si privošči vse mogoče, kar pač rastlinje ponuja, potem pa ne je do naslednjega jutra. Pravi, da si je v letu in pol izboljšal prebavo, bolje spi in med dnevom ne občuti energijskih padcev. Dr. Ivanov, ki je od rojstva vegetarijanec in je tudi privrženec obilnih zajtrkov, pravi, da bi morali zjutraj jesti predvsem ogljikove hidrate. »Čim vzide sonce, se začne izločati inzulin, ki hrepeni po škrobnati hrani. Za kosilo jemo beljakovine, ki jih rastni hormon po sončnem zahodu razgrajuje ter transportira v mišice in organe. Po 12 do 16 urah se v organizmu začne proces, ki ga je Jošinori Osumi imenoval avtofagija, kar pomeni samojedenje.« Po dvanajstih urah stradanja začnejo možgani po telesu iskati rezerve hrane, pri tem pa niso preveč izbirčni. Zadovoljijo se z mutiranimi celicami, patogenimi bakterijami, nesnago, ki so jo celice izločile kot odpad, oblogami v krvnih žilah, rakavimi celicami, skratka, vse to s pomočjo encimov imunskega sistema razgradijo ter pretvorijo v hrano in nove, sveže celice. Avtofagija očisti organizem in pripravi gorivo za naslednji dan. Če jemo obilno kosilo ob treh popoldne, se generalni remont, ki zdravi in tudi hujša, začne okrog tretje ure zjutraj in do zajtrka konča. Če vmes jemo, ta proces seveda prekinemo.

Čeprav privrženci diete 16 + 8 večinoma trdijo, da je vseeno, kdaj jemo in kdaj se postimo, trdi dr. Ivanov drugače. Pravi, da se mora avtofagija vključiti ponoči, ker je takrat največ rastnega hormona in melatonina, da torej izgubljamo dva dragocena pomočnika, če jemo zvečer in se postimo čez dan. Seveda pa smo ljudje različni, eni zjutraj skočijo ob prvem svitu pokonci, drugi se ne morejo zbuditi do dopoldneva, eni imajo tak, drugi drugačen delovni čas pa obveznosti … Kakorkoli, dieta 16 + 8 deluje, vsekakor pa bodo rezultati precej klavrni, če bomo padli na obljubo, da lahko jemo, kar hočemo. Ostati je treba v kaloričnih mejah, priporočenih za našo starost in fizične obremenitve, kar skoraj gotovo ni 2800 kalorij kot pri Đokoviću, ampak pol manj. In seveda je pametno tistih osem ur – pametno jesti. To pa je predvsem nepredelana rastlinska hrana, znana že iz ničkolikokrat omenjene Kitajske študije.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.