Martin Golob

Nalezljivi optimizem župnika iz Bohinja

Urška Krišelj-Grubar / Revija Zarja Jana
20. 4. 2020, 06.39
Deli članek:

Martin Golob, župnik iz Bohinja, doma iz številne družine v Lučah. Eden tistih ljudi, ki so se v življenju našli. In to srečanje je zanj in za farane. Pa tudi širše sveti. Martin je, kot veste, tudi vloger. Njegove svete maše v živo spremlja več kot pet tisoč duš.

Bobo
»Župnik sem, in to bohinjski. Če za Bohinjce velja, da so posebni, bi to mogoče veljalo tudi zame.«
Virusa sovraštva se bolj bojim 
»Virus strahu izhaja iz negotovosti. Ker ne vemo, kaj in kako bo. Bojim se še virusa sovraštva, delitev, nestrpnosti, brezbrižnosti ..., to je tudi huda reč. Če beremo družbena omrežja, se najde ogromno sodb in sovraštva. Sedaj ni pravi trenutek za tak virus in tega se jaz bolj bojim. Virusa strahu se lahko znebiš samo z zaupanjem, da je vse v Božjih rokah. Strah nas je tudi, ker ni v nas vere. Strah nas je, ker nimamo zadeve v svojih rokah ... Vera je lahko zelo močno orodje za premagovanje strahu.«

Župnik Martin pravi, da je ta čas koristen za človeka, ker nam ponuja priložnost, da se spoznamo. Se vzljubimo, ker šele tako bomo lahko ljubili drugega in pozabili nase. Šele tako bomo svobodni in nas ne bo več strah. In potem virusi ostanejo brez moči, ker virus ljubezni vedno zmaga. In kako naprej, ko bo karantena mimo?

Ste optimističen človek. Zdi se, da vas se pa ne more dotakniti noben virus. Kaj vse počnete, da ohranjate to vibracijo ljubezni?

Hvala, ker tako mislite. Tudi mene kdaj popade žalost, občutek brezizhodnosti, vendar se nočem nikoli okoli tega vrteti. Pomislim na vse druge ljudi, ki so v še težjih situacijah, zahvaljujem se Bogu za vse darove, prelepo naravo in kaj vse mi je dano. To polagam pred Njega, kar me osvobodi teže bremena, »da moram vse sam nositi«. Kadar mislim na druge, pozabim nase, in to me naredi svobodnega.

Zakaj vse to prav zdaj?

Mislim, da je ta čas za nas zelo zdravilen. Če tega ne bi bilo, bi si pa morali kaj izmisliti. Tempo in način življenja, ki smo ga živeli, ni bil zdrav za nikogar. To je naša skupna refleksija, šola, post, puščava, kjer se lahko ponovno srečamo s seboj, s svojimi družinskimi člani in kaj mi v resnici največ pomeni. Mnogi so mi že rekli, da so sedaj spoznali svoje otroke.

Kako odgnati zlo? Pravijo, da ga privlači strah, a kako preženemo tega?

Ljubezen odganja zlo. Pozornost do drugega. Humor je odlična stvar proti zlu. Molitev in vera sta gotovo pomoč proti zlu. Če ti bližnji več pomeni kot sam, potem ni skrbi za zlo. Zlo je vedno umanjkanje dobrega. Več je dobrega, manj je zla. V tej negotovosti moramo imeti mirno srce.

Včasih smo domove blagoslavljali ob večjih cerkvenih praznikih ...

Blagoslova ni nikoli preveč. Mene in moje brate je mami vsak dan, ko smo odhajali v šolo, blagoslovila s križkom na čelo in poljubom. Blagoslov je prošnja k Bogu, da bi bilo vse  v redu, hkrati pa zahvala za vse, kar imamo. To je blagoslov.

Pokojni profesor antropolog Stanko Južnič je pogosto govoril, da je res tisto, kar ljudje mislijo, da je res. Kako ohraniti zdravo (kmečko) pamet?

Zanimivo, kako ta trditev drži. Sem se srečal v teh dneh z ljudmi, ki so mislili, da so okuženi, ker so bili toliko v vsej poplavi informacij in novic. Če nenehno gledaš TV in bereš informacije na računalniku, res zboliš. Zdrava kmečka pamet bi nam dejala, da so okoliščine resne, da je treba upoštevati navodila, ni pa konec sveta. Kmečka pamet mi tudi govori, da bo kmalu bolje, mogoče celo še bolje kot pred karanteno. Vsekakor bo drugače. Ta izkušnja, ki jo ves svet doživlja, je za nas ljudi zelo zdrava. Uči nas, kako smo pravzaprav krhki. Uči nas, kako ne smemo biti agresivni in vzvišeni glede narave, bližnjega in samega sebe.

Predvidevam, da se na vas po telefonu in spletu obračajo ljudje, iščejo zavetje, nasvet, tolažbo. Katere besede jih pomirijo? Je dovolj po telefonu? Ali vendarle greste brez strahu tudi bliže tistim, ki to potrebujejo?

Telefonskih klicev res ni malo. Potolaži že to, da jih nekdo sliši, da jim obljubim molitveno podporo in pomirim jih z besedami: Ni konec sveta. Veliko je depresije in nepotrebnega strahu. Osebnih pogovorov trenutno nimam, ker se to odsvetuje. Imel pa sem doslej dve bolniški maziljenji, ker sta dva odhajala v večnost. Sem bil pa primerno zaščiten. V teh dneh je bistveno, da damo nekako vedeti, kako smo blizu drug drugemu. Zato tudi svete maše vsak večer. Nisi sam!

Otrokom, ki zdaj delajo šolo po spletu, manjka stik z učitelji, nekateri učitelji predavajo po spletu. E-asistent jih k sreči ne more čez noč nadomestiti. Vi ste bili eden prvih, če ne prvi duhovnik, ki ste mašo posneli in smo jo lahko spremljali po spletu. Sledili so vam mnogi. Tudi všečkov je bilo veliko ...

Ko sem izvedel, da ne bom več smel javno maševati, sem objavil, da bom imel naslednji dan sveto mašo prek life streama na Facebooku. Stvar se je zelo razširila, tako da nas je vsak večer ob sedmih več kot 2500 (1700 na mojem FB-profilu in 800 na televiziji T2). Ob nedeljah nas je okoli 5000 v živo. Seveda mi to ogromno pomeni in obljubil sem, da ko bo tega konec, bom vse povabil k sebi v Bohinj na skupno sveto mašo in piknik. Ves dan čakam na to sveto mašo in vesel sem vseh udeležencev. Odzivi so zelo lepi, mnogi me spravijo v ganjenost.

Srhljiva je podobnost med tem, kar se trenutno dogaja na svetu, in svetopisemsko zgodbo o babilonskem stolpu, kjer je zaradi prevelike povezanosti vsega sveta Bog poskrbel, da so bile spet meje, različni jeziki, različne kulture ...

Ja, tudi sam sem zasledil že teorije o tem. Potem še ta nesrečni potres v Zagrebu. Nekateri so že citirali apokaliptične tekste, ki napovedujejo konec sveta. Ne bo še konec sveta. Človek ima logiko, da je Bog neki strogi stric, ki kaznuje. Ne! On je Oče. Nič ne kaznuje, je pa res, da nas ima tako rad, in če se človek svobodno za nekaj odloči, ne bo silil vame. Če se človek odloči uničevati svet, bo Bog to žalostno gledal, posledice bo pa tudi človek nosil. Upam, da razumemo razliko ...

Zarja jana
"Kadar mislim na druge, pozabim nase, in to me naredi svobodnega."

Jezus je s svojim zgledom pokazal, da je samo en korak od odobravanja do križanja. Ali nas bo ta izkušnja zdaj streznila naše pijanosti vsemogočnega človeka?

Upam, da nas bo, a za koliko časa. Zelo lepo ste se izrazili. Pijani smo od samega sebe. Upam, da se streznimo. V teh dneh spoznavamo, kaj v resnici potrebujemo: drug drugega, špagete in toaletni papir, haha. O drugih rečeh se trenutno ne razmišlja.

Kako se okužiti z ljubeznijo?

Tako, da sam spoznaš, da si neskončno ljubljen. Jaz vem, da me ima Bog neskončno rad, zato mi ni težko imeti rad bližnjega.

Kako odpreti srce?

S sprejemanjem. Sprejeti sebe in bližnjega takega, kot si. Molitev izročitve. Ustaviš se in mirno rečeš: »Gospod, prihodnost polagam v tvoje roke, pomagaj mi.« S tem vsakič znova odpiraš srce. Srce se odpira vsakič, ko pomisliš na drugega namesto na sebe.

Mnogim je težko, so pa tudi taki, ki prav v tem času čutijo zadoščenje za svoje preteklo delo, mnogim, na katere smo pozabili, jih morda zaničevali, zdaj raste vrednost na borzi življenja. Naravovarstveniki, ki nas že leta opozarjajo na katastrofo, če ne bomo povezani z zemljo, pa vsi slišeči ljudje, ki so se uprli potrošništvu, všečkom in zato tvegali tudi izločitev iz družbe, pa samooskrbni kmetje, kolikor jih je še ostalo in niso podlegli, da sejejo samo koruzo ...

Ni kaj dodati, tako je! Narava je mnogo bolj čista in tišina je še bolj poudarjena. Nebo brez letal. Nobenih meglic ... Kmetje so zopet cenjeni pridelovalci hrane. Zdravnikom smo hvaležni, da jih sploh imamo. Človek obrača, Bog obrne.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica