Pred leti, potem ko je končal formalno izobraževanje, je ustanovil in začel voditi center za psihoterapijo, svetovanje in izobraževanje, poimenoval ga je Uglašeni odnosi. In kako se uglasiti v teh časih, zaznamovanih s koronavirusom? Načrt je pomemben, pravi Drago, in zdaj je priložnost, da ga naredimo, če ga še nimamo. Načrt pomirja, četudi potujemo v neznano.

Primanjkljaj psihologov, psihiatrov in psihoterapevtov že nekaj časa uspešno zapolnjujejo magistranti in doktoranti zakonske in družinske terapije, ki jo je mogoče študirati v okviru teološke fakulteti v Ljubljani. Relacijski družinski model, po katerem delajo, izhaja iz predpostavke, da naše sedanje odnose oblikujejo odnosi iz našega otroštva. Terapije ne trajajo v nedogled. V dvanajstih srečanjih so pri mnogih take spremembe, da lahko zadihajo, kot se reče, zaživijo svobodneje. Drago Švajger je magister zakonske in družinske terapije, ki svoje znanje nadgrajuje na doktorskem študiju. Te dni ima še posebej veliko dela.

Popušča potrpljenje, pa se še začelo ni, pravijo, da bomo vsaj mesec ali dva še doma, ne vemo, potovanje je nepredvidljivo. Zdaj pride prav tisto »tukaj in zdaj«, meditacije, molitve ..., a ko vendarle staršem prekipi, ko naredijo kaj, česar sicer ne bi, kako popraviti škodo?

Najpomembnejše besede v kateremkoli odnosu so: »Rad te imam. Slišim te. Žal mi je. Kaj lahko storim, da to naredim prav?« Odnosi so živa stvar. Iz napak rastemo. Škodo popravimo le, če se znamo opravičiti. Če se ne znamo, bo otrok imel občutek, da mu nekaj prikrivamo, bo negotov. Otroku damo jasno vedeti, da za napako ni kriv, in mu jasno opišemo, kaj se je zgodilo. Otroku dajte prostor, da spregovori o tem, kako se počuti in kaj ob tem doživlja. Nato naredite načrt, npr. rečete lahko: »Naslednjič se ustavim, spustim in vdihnem, da se umirim.« In to seveda tudi upoštevajte.

Kaj vas sprašujejo ljudje po spletu, na Facebooku?

Ljudi je strah in nepredvidljiva situacija jim odpira več vprašanj, umirijo se pa težko. Zato je največ vprašanj, kako se umiriti, ostati miren in ohraniti stik s seboj. Nekateri poročajo, da je že sedaj doma nekaj več konfliktov, saj starša oba delata od doma, otroci imajo šolske obveznosti, kar ustvarja napetost in nihče svojega dela ne more opraviti, kot bi želel.

Bivanje pod isto streho, sploh če zakonci tega niso vajeni, je lahko zelo stresno. Kaj narediti, če je en zakonec ob vseh pravilih, ki so zapovedana, previden, vesten, morda celo paničen, drugi pa bolj brezbrižen? In drugi prvega s svojim brezbrižnim vedenjem spravlja v resno stisko ter najbrž tudi prvi drugega?

Dramatični časi krepijo naša čustva in tako vplivajo na končne izide odnosov. V vsakem odnosu je ključna komunikacija. Začeti mora postavljati jasne načrte za skupno bivanje v prihodnjih dneh, morda celo tednih ali mesecih. Skupaj lahko naredita načrt, kaj bosta počela v tem času (urnik za službene obveznosti, branje knjig, čas za prelet novic, športna dejavnost, katerih prijateljev že dolgo nista poklicala, pa bi bil sedaj čas za to, urejanje garderobe, predspomladansko čiščenje, kaj bosta skupaj skuhala, spekla ipd.). Potrebujeta načrt!

Ampak prvega je še vedno strah. Taka je njegova narava.

Če se pri prvem občutek strahu ne pomiri, je pomembno, da o njem spregovori, predvsem pa da par razmišlja, česa točno ga je strah. Ko vemo, česar nas je pravzaprav strah, nas to spodbudi v načrtovanje in iskanje rešitve. To pa nas pomiri.

Prvi lahko govori, ampak drugi ga morda ne sliši. Izhaja iz sebe.

V teh dneh nam ne sme zmanjkati občutka za solidarnost, zato moramo biti drug do drugega zelo strpni ter si nuditi podporo in možnost, da smemo izraziti, kar čutimo.

Starši delamo od doma, otroci so doma. Uvesti red, kdaj kdo dela, rutino, nam pravijo. Načrt, kot pravite vi. Vse hiše nimajo treh, štirih računalnikov, morda niti enega ne ... Kaj svetujete?

Pogovoriti se o dejstvih in občutkih je za družino ključnega pomena za odpravljanje konfliktov, otrokom pa daje občutek kontrole. In ko kontrola je, se ni težko pogovoriti o tem, kdaj kdo kaj dela, kdaj kdo kaj uporablja. V izzivih, ki jih prinaša to skupno bivanje, so tako spretnejši.

Mnogi se ne znajo pogovarjati in govoriti o svojih občutjih, niti ko ni stresnih situacij.

Nekateri se res ne zmorejo pogovarjati o čustvih. To še ne pomeni, da se ne znata pogovarjati. Ker bosta sedaj veliko časa preživela skupaj, prebujala se pa bodo občutja, je najbolje, da se pogovarjata, ne da bi vnaprej določila temo ali imela konkreten povod.

Nekateri so v procesu ločitve (ali pa so pred koronavirusom o njej razmišljali) in ne želijo več živeti skupaj, pa so zdaj v to prisiljeni ... 

Taki pari niso v prav prijetni situaciji. Vsa občutja takega para, ki so jih pustila leta nesoglasij, se lahko sedaj prebudijo, potencirajo, hkrati pa se lahko pojavijo še jeza, upor in frustracije. Karantena je le začasna. In če v tem času ne bosta merila mišic, ampak si dala prostor, čas za bivanje in posluh, da vsaj spregovorita, ko se pojavi stiska, bo lažje bivati. Iti iz cone udobja pomeni, da gremo čez preteklost in se opremimo za boljšo prihodnost. Dati si ta čas je največje bogastvo.

Poročeni niste, pa vendarle me zanima, kaj je po vašem ključno za dober zakon. Znani psiholog dr. Andrej Perko je dejal, da sta za zakon ključna odločitev in vseživljenjsko garanje, kaj pa bi rekli vi?

Menim, da je za dober odnos potrebno prevzemanje odgovornosti, vsak zase in za odnos. Včasih pozabimo, da nisva v zvezi le dva, ampak se šteje tudi najin odnos. Kazati s prstom na drugega in pri tem imeti občutek, da vi storite najboljše, ni rešitev. Med partnerjema pa ustvarja prezir, jezo, praznino in občutek osamljenosti. A odnos je živ in lahko prinese marsikatero nepričakovano spremembo. Včasih imamo iluzije, želje, sanje, ki so lahko tudi plod filmske industrije, in potem smo hitro razočarani, ker menimo, da ti v zvezi  partner  bere misli in se uglasi na vse, kar v tebi vibrira. Sledi razočaranje, saj to ni mogoče, in pričakovanja so lahko nerealna. Kak drug par se lahko sooča s težkimi travmami iz otroštva, ki jih eden od partnerjev samo prebuja. Tudi tej bolečini je treba dati sočutje, razumevanje in možnost za predelavo. A ko v bolečini drug drugega znamo slišati, ko je odnos spoštljiv, ko si lahko ranljiv, potem odnos ni garanje in ni tekma. Za to pa je potrebna odločitev, prevzem odgovornosti. V kriznih situacijah, kakršna je zdaj, bo to še posebna preizkušnja.

Krizna situacija. Pravijo, da je to psihološka vojna. Kaj to pomeni?

Občutek, da bom kar naenkrat zaprt in omejen z vsem, kar je bil moj vsakdan, vzbudi občutek strahu, tesnobe, lahko tudi panike. Izguba rutine in izoliranost od sveta vzbuja občutke nepredvidljivosti, zmedenosti, posledica so čustvena praznina, potrtost, tudi dolgčas. Poleg tega se pojavi skrb za zdravje, vprašamo se, kaj če zbolim, kaj če zboli moja mama, otrok, partner ... Bomo preživeli, bomo dovolj oskrbovani, nam bo virus prizanesel, kaj bo rekla okolica, če sem okužen? Tu so še finančne skrbi. Izguba svobode pa prebudi jezo, postanemo razdražljivejši. Poglejte, koliko vprašanj, dilem, koliko čustev se tukaj prebudi. Pravi čustveni vihar. To je psihološka vojna. Vendar jo lahko zajezimo in se od nje osvobodimo.

Ko že pridejo tesnobni občutki, panika, ko se sosedje začnejo prepirati, ker se po njihovem kateri od otrok ni dovolj izoliral ..., kaj storiti?

Okoliščine, kakršnim smo priča, nam vzbujajo občutke ogroženosti, s tem pa krepijo sebičnost. Zavedajmo se tudi tega, saj bomo bolje razumeli naše čustvovanje, reakcije in vedenje. Dokazovati svoj prav za vsako ceno, spodbuja upor, jezo in krepi konflikt. Pomembno se je zavedati, da ni vse črno-belo in da je smiselno ubrati srednjo pot, kadar smo v konfliktu. Vzemimo mnenje drugega zares in ga tudi upoštevajmo. To niso najlažji časi in dajmo egocentričnost malo na stran. Odprimo pa vrata solidarnosti.

Reakcije so in bodo vse bolj nekontrolirane, kako se kontrolirati?

Omejimo gledanje in branje medijskih vsebin, zunanje informacije sprejmljajmo z zdrave distance. Naše možgane dajmo na »dieto«, torej ne preberimo vsega in ne verjemimo vsemu, kar piše, kdo reče in kar nam pravijo. Poskrbimo zase tako, da si organiziramo vsak dan, da nam bo najbolje. Le tako bomo ostali v stiku s seboj, čustva pa nas ne bodo preplavljala, ravno nasprotno. Misli, čustva in posledično reakcije bomo kontrolirali mi. Sicer smo ujeti v cikel poplave informacij in zunanjih dražljajev, kontroliramo pa jih vse težje.

Kaj je za vas greh?

Nič ne more človeka in odnosa popačiti bolj kot nevoščljivost, prezir in sovraštvo.

Zdaj bo priložnost tudi za mnoge, ki živijo v trikotniku. Kam se bo prevesila gugalnica, kaj menite?

Verjemite, da k sebi. To je situacija, ko si prisiljen slišati in videti sebe ter seveda druge. Odgovor bo lažje poiskati. Poslušajmo se in slišali se bomo.

Morda imamo zdaj priložnost obuditi vero? Predati težave tudi v božje roke? Zaupati?

Moramo skrbeti za varnost in zdravje ter zase, vendar panika in strah nista Bog, mir in upanje pa sta. V tem času res ne sme zmanjkati vere v dobro, upanja in optimizma. To je lepilo družbe in nas vrača k stiku s seboj ter našemu poslanstvu. To nas ne samo pomirja, ampak tudi oživlja.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_15
Zarja Jana
Naslovnica št. 15