V iskanju rešitve se je zatekla k priznanemu ameriškemu kiropraktiku v Pulj, in ta ji je zagotovil, da so njegove terapije varne. Po četrti se je Kaly počutila čudno, naslednji dan pa se sploh ni mogla premakniti. Peljali so jo po injekcijo, kiropraktik pa ji je zatrjeval, da je to zgolj reakcija mišic, ter ji kljub šesturnemu bruhanju in neopisljivim bolečinam izvedel še nekaj terapij. Po tednu grozljivih bolečin in potem ko se je zatekla najprej na puljsko, kasneje pa na ljubljansko urgenco, je magnetna resonanca pokazala trojno hernijo. Kiropraktik ji je poškodoval kar tri vratna vretenca, Kaly pa je v neznosnih bolečinah trpela tri mesece 24 ur na dan.

Kaly se je hudo poškodovala že pri enajstih letih, ko je z balkona brez ograje skočila na desko, ta se je prevrnila in padla je v edino luknjo sredi betona. Poškodovala si je roko, punktirali so ji desno koleno in ji dali na nogo mavec pod pravim kotom, od ritnice vse do prstov – za nekaj mesecev. »Bolel me je hrbet in še danes ne vemo, zakaj mi niso naredili rentgena ter MRI hrbtenice. V bolnici sem preživela kar nekaj časa, nismo vedeli, ali bom sploh hodila. Zdravniki so bili odločeni, da me bodo operirali in mi dali v nogo vijake. Čeprav sem bila še otrok, sem si živo predstavljala, da operacija ne bo potrebna, in videla sem se, da bom spet hodila. Imela sem srečo, da je bila prav takrat v bolnišnici kirurginja iz tujine, ta je edina rekla, naj z operacijo počakamo. Naključje? Ne verjamem! Čez nekaj mesecev se je noga tako popravila, da so mi mavec sneli, na berglah pa sem bila še slabo leto. Prepovedali so mi športe, pri katerih bi obremenjevala koleno: smučanje, odbojko, rokomet, ples ... Odločena, da me njihova napoved ne bo omejila, sem se v svoji glavi že videla, kako se v prihodnosti ukvarjam s športom.«

Ne samo da je res ponovno hodila, profesionalno je igrala odbojko, trenirala različne moderne plesne zvrsti in petnajst let vodila plesno-rekreacijski center ter postala vaditeljica tae fita, aerobike in pilatesa, ob tem pa trenirala borilne veščine. Težav s hrbtenico ni imela več, saj si je okrepila osrednji del telesa. Nato jo je pogoltnil študij in posel in nenadoma je s športanja tudi do sto in več ur na mesec prišla v obdobje zgolj občasnih sprehodov, plavanja ter tu in tam joge in pilatesa. »Delala sem po 12 ali več ur za računalnikom, kar je zagotovo terjalo svoj davek. Težje bolečine v celotni hrbtenici so se začele pojavljati zadnja dva meseca nosečnosti, čeprav sem vsak dan prehodila nekaj kilometrov in delala vaje za nosečnice. Po porodu je bilo še slabše, saj mamice dojimo v istem položaju, jaz pa sem dojila zelo pogosto. Tako sem si uničila zgornji del hrbtenice, zaradi pestovanja in nošnje otroka pa še ledveni del. Kmalu so mi poleg skolioze diagnosticirali kifozo, lordozo in še nekaj drugih besed na 'ozo',« se zasmeje Kaly, ki se je po pomoč zatekla k uradni medicini, postavila se je v čakalno vrsto pri fizioterapevtu in izgubila celo leto.

Kiropraktik

»Medtem ko sem čakala na fizioterapijo, sem delala vse, kar sem lahko – tedensko obiskovala športne masaže, nekajkrat tudi kiropraktika v Sloveniji in mi je pomagal. Ker smo čez poletje v Pulju, sem se na priporočilo odločila obiskati priznanega kiropraktika iz Amerike, ki dela tam že 20 let. O njem sem slišala dobre stvari, predvsem pa izvaja tehniko, ki je v Sloveniji ni. Kiropraktikova asistentka mi je svetovala vsaj tri terapije na teden, če želim napredek. Tik preden sem šla k njim, sem naredila samoplačniški MRI, ampak ga asistentka ni želela dati kiropraktiku, češ da on naredi svoj pregled. Ta je samo otipal moja vretenca in mi razložil, kako mi bo pomagal. Mojega RTG in MRI ni pogledal. Veselila sem se občutka, da mi bo končno nekdo le lahko pomagal in bom po dolgih letih spet brez bolečin. Vendar me je pri četrti terapiji začelo zelo boleti na levi strani v hrbtu in roki. Takoj sem povedala in asistentka me je hotela prepričati, da me boli le mišica, da naj dam telesu čas, da se navadi na novo držo. Ponoči sem zaradi bolečin vzela tablete, zjutraj pa me je tako bolelo, da se nisem mogla premakniti niti za milimeter. Bolečine so kljub vse večjim odmerkom tablet postajale neznosne. Poznam svoje telo, sem izjemno intuitiven človek in takoj sem vedela, da je nekaj hudo narobe. Mož je poskušal priklicati kiropraktika, saj so nama zagotovili, da če ga bom potrebovala, bo prišel v ordinacijo tudi med vikendom. Bila je sobota in asistentka je rekla, da je odsoten. Poskusila sva spet v nedeljo, ker so bile bolečine tako močne, da nisem mogla stati, niti sedeti, niti ležati, ves dan sem bila v jogijskem položaju otroka in si s pestmi podpirala glavo ter dobesedno tulila od bolečin. Kiropraktika nismo mogli priklicati. Sestra je nonšalantno odvrnila, da je pač nedelja. Čeprav je mož večkrat ponovil, da imam nevzdržne bolečine, je rekla, da nama zagotavlja, da ni nič narobe z mano, da imam najbrž samo reakcijo in zategnjeno mišico ter da naj pridem v ordinacijo v ponedeljek. Kmalu me je mož peljal po injekcijo, ker nisem več zdržala. Ampak bolečina ni popustila. Začela sem bruhati.«

Zdravniku se je zasmilila – na srečo

V ponedeljek je kiropraktik začel »popravljati« situacijo in naredil pet terapij v enem dnevu, eno za drugo, vmes je Kaly na stranišču bruhala in ležala na tleh sprejemnice. Tako zdravnik kot obe asistentki so jo prepričevali, da je vse v redu. Kiropraktik je želel nadaljevati s terapijami, a se je zgrudila in mož jo je odpeljal na urgenco.

Da je prišla do magnetne resonance, je trajalo štirinajst dni. »Iz bolnišnice v Pulju, kjer so naredili samo rentgen in me vso noč napajali s protibolečinskimi sredstvi, sem šla domov. Naslednji dan je bilo tako hudo, da so me peljali v bolnišnico Izola. Tam so me kljub neznosnim bolečinam po sprejemu pustili čakati še dve uri, čeprav so mi sprva rekli, da mi bo zdravnica čez pet minut predpisala protibolečinsko terapijo in me napotila na preiskave. Dali so mi protibolečinska sredstva in me čez nekaj ur odpustili brez preiskav. Tako sem šla domov v Ljubljano, in ker sem ponoči vpila od bolečin, so me peljali na ljubljansko urgenco. Na srečo sem se zasmilila tamkajšnjemu zdravniku, ki je videl, da sem v dveh dneh že tretjič na urgenci in da so moje bolečine neznosne. Poskrbel je, da me je sprejel ortoped. Na RTG je videl, da nekaj ni v redu, in me napotil na MRI, to čakala še nadaljnjih deset dni in umirala od bolečine. Spala nisem dva tedna, edini položaj, v katerem sem lahko bila, je bil podložen sedeč, podnevi in ponoči. MRI je pokazal trojno hernijo (zdrs medvretenčne ploščice). Mož je poklical kiropraktika in dobil asistentko, ta je komentirala samo, da se to v 20 letih še ni nikoli zgodilo, in to je bilo vse. Posvetovala sva se z odvetnikom iz Hrvaške in ta je rekel, da so kiropraktiki zelo zavarovani in da bom težko dokazala, da mi je povzročil hernije prav on, čeprav imam narejen MRI pred obravnavo pri kiropraktiku in po njej. Iskreno povedano, ne vem, kaj naj naredim. Ima kateri od bralcev Zarje morda podobno izkušnjo?«  

Oropal me je skrbi za otročka

Ortopedi so ji rekli, da bo treba na operacijo, kar je Kaly spravilo v jok. »Ravno sem prestala operacijo na Onkološkem inštitutu, kjer so mi odstranili tumor na obščitnici, in si res nisem želela še ene operacije v tako kratkem času. Odločila sem se, da pridobim več mnenj, in se posvetovala z več ortopedi. Dr. Suhodolčan mi je priporočil dobro fizioterapevtko Špelo Bračun Vnuk, in takoj sem jo začela obiskovati samoplačniško. Po nekaj terapijah mi je rekla, da še ni imela bolnika s takimi bolečinami. Jedla sem po 12 najmočnejših tablet na dan, bolečina pa je ostajala. Tako je bila operacija neizbežna. Obiskala sem še priznanega dr. Vengusta, in ta mi je svetoval, da če lahko zdržim bolečino, naj poskušam počakati še dodatnih šest tednov, saj močno verjame, da bo hernija, ki mi povzroča največ težav, dehidrirala in operacija ne bo potrebna. Čeprav sem imela grozne bolečine, te so se iz hrbtenice širile skozi celotno levo roko in nisem čutila prstov na roki, sem nadaljevala s fizioterapijo.« Cele noči je presedela na postelji in se prepričevala, da operacija ne bo potrebna.

Srce se ji še vedno para, ko pride sinko k njej z dvignjenimi rokicami, ona pa ga ne sme dvigniti vsaj še eno leto. »Kiropraktik me je oropal skrbi za mojega otročka – ne morem ponj v vrtec, ker ga ne morem dati v avtosedež – to od vsega najbolj boli! K sreči imam zlate starše in moža. Ko so me v bolnici vprašali, kakšne bolečine doživljam zaradi hernij, sem rekla, da me boli kot ob porodu. Zdravnica me je pogledala in mi rekla povsem resno: »Ne verjamem, boli vas zagotovo veliko bolj kot ob porodu.« Imela je prav! Bolelo me je tri mesece, 24 ur na dan! Protibolečinska sredstva pomagajo le toliko, da od bolečine ne padeš skupaj. Kako prebrodiš? Preprosto greš čez to. Rekla sem si, da je to le še ena ovira, ki me bo naredila močnejšo. Prišel bo dan, ko ne bo več bolelo. Spomnila sem se na dedija, ki se bori z rakom in ostaja pozitiven, ter na prijatelje z veliko bolj črnogledimi prognozami, a so odločeni zmagati. Še vedno obiskujem fizioterapije pri Špeli in vsak dan je lažje.« Zadala pa si je nov cilj: v dveh mesecih preiti na treninge joge in pilatesa, spomladi počasi na težje športe ... »In potem bom čez eno leto spet lahko dvignila svojega malega Arta.«

Zarja št. 48
Zarja št. 48
Zarja št. 48