Da ima rad naravo, mi je bilo jasno že po nekaj minutah pogovora. In da za svoje življenje ne potrebuje veliko, tudi. Živi v skromnem domu, do njega vodijo strme kamnite stopnice, vsekane tako rekoč v strm breg, ki si ga je naredil v hiši svojih staršev. Tam živi in ustvarja. Znan je po lesenih reliefih iz lesa dreves, ki niso bila posekana, ampak so umrla sama, kot pravi Zmago.

Zmago Kovač zagotovo ni človek za današnji čas. V njem ni niti kančka potrošništva, ni danes tako želene tekmovalnosti, še celo umetniškega ega nisem zaznala; kar pa ne pomeni, da ni skrit nekje globoko v njem, saj brez njega ne bi mogel biti umetnik. Mislim pa, da prav ponižno ždi in čaka, da ga gospodar pokliče. Zmago se nikoli ni gnal za materialnimi dobrinami. Ima pa v sebi ogromno ljubezni, ki jo daje skozi svoja dela. Je eden tistih ljudi, s katerimi lahko samo sediš in si tiho, ne da bi pri tem čutil nujo po govorjenju. Tišina z njim je prijetna. Iz srca sem se nasmejala, ko mi je povedal, da se je nekoč znašel na tečaju govorništva. »Morali smo se predstaviti,« pripoveduje počasi in umirjeno, »predstavil pa sem se takole: Jaz sem Zmago Kovač in rajši, kot govorim, sem tiho!« No, toliko, da si boste malo predstavljali, kako mi je bilo na pogovoru z njim.

Zgodbe, ki niso šle skozi dimnik

Zmago je po poklicu profesor slikarstva, vendar z veliko ljubeznijo oblikuje tudi les. Enega svojih ciklov lesenih reliefov je poimenoval Drevesne zgodbe ali zgodbe, ki niso šle skozi dimnik. Sprva naslova nisem razumela, ko pa mi je povedal zgodbo, sem rekla samo »aha«! Pokazal mi je relief, na otip gladek in mehko valovit, narejen iz javorovega lesa. »Vsa drevesa, iz katerih sem delal, sem poznal, z njimi sem bil povezan,« mehko pripoveduje. Zmago ima izjemno visoko ekološko zavest in navdih vedno najde v naravi, s katero je globoko povezan. »Ko je bil moj sin Matej še majhen, je bil ta javor za naju 'sveto' drevo. Nanj sva plezala in hodila ležat na njegove skoraj vodoravne veje, ki so bile porasle z mahom. Od tam sva opazovala njegovo krošnjo. Ko je cvetel, je imel čudovite cvetove, ki so širili omamen, sladkast vonj,« se je Zmago skorajda čisto prepustil spominu na ljubo mu drevo. »Potem pa je prišla žled in najin javor se je poslovil … Njegov les sem pobral in ga uporabil za svoje delo, iz njega sem naredil reliefe. Če ga ne bi pobral, bi ga ljudje odnesli in skurili. Zato so to zgodbe, ki niso šle skozi dimnik.« 

Iskanje harmonije s seboj in svetom

Že kot mlad človek se je Zmago malce razlikoval od svojih sovrstnikov. »Odkar pomnim, sem vedno iskal harmonijo. Rad sem šel na kakšen miren prostor, kjer sem se lahko povezal z univerzumom in začutil globoko enost. Rad sem bil ob vodi in ustvarjal. Moja mladost je bila polna iskanja. Nekoč sem leto dni preživel v dolini Drnice na Primorskem. Pasel sem koze in izdeloval kipce iz mastne ilovice. Te figurice sem potem postavil na dež in gledal, kako so izginjale … Živel sem v kamniti hiški, tam sem naslikal tudi ciklus Istrske krajine,« se spominja svojih iskanj Zmago. Večkrat je našel kakšen osamljen kraj, kjer si je pridobil prijatelja, kmeta, ki mu je pomagal s tem, da mu je dal živež. Zmago je na ta način preživel in delal. V Indiji je nekaj časa živel s saduji, svetimi možmi, in z njimi meditiral. Njegova iskanja so se kar malce zavlekla, saj je takole živel do tridesetega leta. Ob tem mi pove, kako globoko je hvaležen svojim staršem, ki so ga podpirali, čeprav zanje to ni bilo vedno lahko. 

Učitelj

»Devet let sem bil tudi učitelj na različnih šolah, nazadnje na waldorfski v Mariboru, kjer sem poučeval lesoreštvo,« pove in pade v smeh: »A si predstavljate, jaz pa učitelj,« se kar ni mogel nehati škratovsko režati. »Po devetih letih učiteljevanja sem imel poln kufer vsega, pa sem šel,« je povedal o koncu svoje učiteljske kariere. »V začetku sem strašno rad delal z mularijo, potem pa sem izgubil veselje do poučevanja. In takrat je pošteno do otrok in sebe, da greš,« je prepričan Zmago. Sicer pa se z »mularijo« še naprej dobro razume, Zmago je tudi »foter« dvema sinovoma, 24-letnemu Nejcu in 18-letnemu Mateju.

Politiki ne bodo rešili sveta

Zmaga vprašam, kdo pravzaprav je. Začudeno me pogleda, nekaj časa je tiho, potem pa skromno reče – jaz sem samo umetnik. »Pravzaprav pa sploh ne vem, kdo sem, vem samo, da strašno rad delam z ljudmi.« Zaradi tega vodi delavnice, letos je imel delavnico v okviru Lenta. »Joj, bilo je super – delali smo zmaje. A veste, da so na koncu vsi leteli,« je povedal s kar precej navdušenja.

Meditacijo še danes vključuje v vsakodnevno življenje. Je vegetarijanec iz prepričanja in sočutja do živali. Ni nasilen v svojih prepričanjih, pravi pa, da človeštvo krepko pretirava z uživanjem mesa. »Nekateri jedo meso tudi štirikrat na dan. Jaz to vidim kot brezbrižnost in popolno odsotnost sočutja, ne samo do živali, tudi do ljudi. In iz tega nastajajo vojne. Prepričan sem, da politiki ne bodo rešili sveta, vsak ga mora rešiti sam pri sebi. In veste, začne se pri hrani,« je prepričan Zmago. Doda še, da živimo na enem najlepših koščkov sveta in truditi bi se morali, da Slovenija postane samooskrbna. Prepričan je, da je to naša prihodnost, za katero imamo vse naravne danosti.

Zmaga Kovača vprašam, ali je zadovoljen z življenjem. »Pravzaprav sem, saj živim zelo razkošno – lahko grem na sonce, kadar se mi zahoče, pijem čisto studenčnico, ko sem žejen, in se za osvežitev okopam v reki. Če to ni razkošje, potem ne vem, kaj je!«

Umetnik Zmago Kovač, ki redno razstavlja svoja dela, se morda ne znajde najbolje v današnjem svetu. Stari ljudje so govorili, da bog včasih komu vzame kakšno sposobnost, hkrati pa ga obilno obdari s čim drugim. Stvarnik je imel pri Zmagu široko roko, ko je oblikoval njegovo dušo in srce. Oboje spada med »velike« in priporočam, da obiščete kakšno Zmagovo razstavo ter otipate njegove lesoreze. Pod prsti boste prav gotovo začutili to njegovo veličino.

Zarja št. 48
Zarja št. 48
Zarja št. 48

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.