Preganjanje in ubijanje krščanskih vernikov se je končalo aprila leta 311, ko je cesar Galerij vzhodnorimski prestolnici Nikomediji izdal tolerančni edikt. Z njim je krščanstvo postalo dovoljena vera. Dve leti pozneje pa je Konstantin I. Veliki s podobnim milanskim ediktom razglasil versko strpnost in priznal krščanstvo.
Krščanstvo je bilo na začetku četrtega stoletja že dobro razširjeno po rimskem imperiju, dasiravno so verniki še vedno predstavljali le skromen odstotek v družbi. Preden pa je postalo uradna vera, so morali pretrpeti še zadnje veliko preganjanje. Cesar Dioklecijan je namreč v letih 303 in 304 izdal več protikrščanskih odlokov. Odredil je prepoved bogoslužja, zaplembo knjig, rušenje cerkvenih stavb, aretacijo cerkvenih voditeljev, kar se je nanašalo na vse, ki so imeli v bogoslužju kakšno večjo vlogo. Zahteval je tudi, naj vsi državljani imperija darujejo poganskim bogovom, sicer jih čaka smrt ali prisilno delo v rudnikih. Odredbe se niso enako izvajale po vseh delih imperija, tam pa, kjer so se, so se nekateri kristjani rešili z begom ali skrivanjem, drugi so si pridobili lažna potrdila, da so žrtvovali poganskim bogovom, tretji pa so pod pritiskom odpadli od vere. Politika represije je trajala več let, dokler ni cesar Galerij šest dni pred svojo smrtjo izdal odlok o strpnosti.
