Mnogi verujejo, ampak ne v Jezusa Kristusa in nauk Cerkve, raje imajo svojega guruja, ki bdi nad njihovim duhovnim življenjem. Tako postaja verski relativizem za katoličane zelo resen problem.
Neuspel poskus
Znan je spodleteli projekt znamenitega in razvpitega švicarskega teologa Hansa Künga, ko je na neki način hotel povezati vse pomembnejše svetovne religije, še posebej vse tri velike monoteizme (katolištvo, islam in judaizem), pod zanimivo idejo svetovnega etosa (Weltethos). Fiasko je doživel zaradi podcenjevanja pomena in potrebe dialoške povezanosti vseh religij, še posebej na njihovih etičnih ravneh, in pretiranega »akademizma za zeleno mizo«, ki ni navdušil množice. V današnji globalizirani družbi ljudje gotovo potrebujemo neko univerzalno etiko, ki jo uspešno uveljavlja Martha Nussbaum z idejo, da kljub vsem človeškim in religioznim razlikam ljudje imamo nekaj skupnega, nekaj, kar nas povezuje: vsi smo telesni, umrljivi, ranljivi in vsi čutimo neka omejevanja. Tu sem se počutil nagovorjenega. Ob prebiranju Küngove knjige Credo sem odkril pozitivno stično točko med Kristusom in Budo, pa čeprav je bil Buda čisto navaden človek. Potrditev pa sem našel še v razmišljanju znamenitega nemškega teologa Romana Guardinija, ki je že leta 1937 napovedal, da obstaja samo eden, ki bi ga lahko postavili v Jezusovo bližino! Ta mož je Buda. Torej je v naslovu zastavljeno vprašanje, kaj ju povezuje in v čem se razlikujeta Kristus in Buda, povsem umestno.
ZUNANJE IN NOTRANJE PODOBNOSTI
Presenetljivo je, kako v Jezusovem življenju najdemo bistveno več podobnosti z Gautamo (Budo) kot pa na primer z radoživim prerokom, vojskovodjem in državnikom Mohamedom ali celo s Konfucijem, ki se je zavzemal za socialni red in harmonijo med ljudmi!
Kaj torej povezuje Jezusa in Siddhartho Gautamo? Oba, Jezus in Buda, sta bila potujoča pridigarja, brezdomca, ki pri oznanjevanju veselega sporočila (evangelij – dharma) nista uporabljala nerazumljivega sakralnega jezika (sanskrt – hebrejščina), ampak živi jezik takratnih ljudi (arijsko narečje – aramejščina), in nihče od njiju ni poskrbel niti za zapis niti za kodifikacijo svojega nauka. Okoli sebe sta zbirala somišljenike in učence, avtoriteto pa sta črpala v izrednem izkustvu eshatološke stvarnosti. Sveta nista razlagala s pomočjo globokoumnih teološko-filozofskih špekulacij in njuna nauka nista bila neki skrivni razodetji o božjem kraljestvu, hkrati pa sta bila brez slehernih teženj po svetni oblasti. S svojim zglednim življenjem sta odreševala človeka, slepo zaverovanega v minljivost sveta in s pomanjkanjem ljubezni do sočloveka. Vztrajno sta kazala pot odrešenja na ravni notranje osvoboditve in spreobrnjenja. To je bila njuna pot, ki je omogočala novo nesebično ljubezen do sočloveka. Buda je bil torej utelešeno univerzalno sočutje in miroljubna naklonjenost, Jezusov radikalizem pa se je manifestiral z univerzalno ljubeznijo in aktivno dobrodelnostjo do bližnjih.
TEMELJNA RAZLIKA
Odločilno razliko med Jezusom in Budo je mogoče videti v primerjavi podobe smehljajočega se Bude, sedečega v obliki lotosovega cveta, in podobe trpečega Jezusa, pribitega na križ.
Buda je po doživetju razsvetljenja že v času svojega življenja vstopil v nirvano, nato pa kot razsvetljen živel še desetletja, dokler ni končno po smrti vstopil v parinirvano. Živel je, čeprav ne brez bolečine in trpljenja, pa vendar veselo, harmonično in uspešno, nazadnje so ga spoštovali mogočniki. Umrl je v visoki starosti 80 let zaradi zastrupitve s hrano, obdan s svojimi učenci. Njegovi kipi po vsem svetu pričajo o njegovi spokojnosti, umirjenosti ter njegovi globoki harmoniji s svetom in samim seboj.
Jezus Kristus je radikalno drugačen. Umrl je star komaj triintrideset let, po triletnem javnem delovanju. Njegovo življenje je bilo nabito s smrtno nevarnim konfliktom judovskega religiozno-političnega establišmenta in hierarhijo. Jezusova zgodba je zgodba o trpljenju, ki se je končala na najbolj grozovit način, s smrtjo na križu. Nič spokojnega in dovršenega ni bilo v njegovem življenju. Ostaja samo fragment, torzo. Fiasko. Ta mož je umrl zasramovan, zaničevan in preklet. Umrl je popolnoma osamljen, njegovi učenci pa so se razbežali. Pozabil ga je celo njegov Bog … Kljub vsemu je bilo to trpljenje dejanje najvišje predanosti in največje ljubezni do Boga in človeka. Jezus ne izžareva sočutja, temveč sam terja sočutje, ne počiva sam v sebi, ampak se popolnoma daruje za druge …
