Štrped je, kot je pojasnila Moškričeva, pravljično bitje s Krasa, poznajo ga tudi v Čičariji. Ko je naletela nanj, jo je navdušil njegov opis: majhen beli polhek s sokoljimi krili in očmi, iz ušes mu rastejo jesenovi listi, ljudem pa prinaša dobro in svetlobo. Njegovo nasprotje je črni štrped, ki prinaša zlo, nesrečo in smrt, česar se dotakne, se spremeni v nič.
Tega belega štrpeda je nosila kar nekaj časa s seboj in ko je pisala ta roman, ki je temačen, ga je vključila vanj kot to svetlobo, ki jo bo prinesel glavnim junakom. Sama namreč verjame, da mora, če piše mladinski roman, vanj vključiti nekaj svetlega in prijaznega, je še povedala.
Kot je zapisala komisija, je v zgoščeno realistično zgodbo romana Sanje o belem štrpedu (založba Franc-Franc) vpletena pripoved o belem in črnem štrpedu: o upanju in pravičnosti ter krivici in zlu, ki jo pripovedujejo trije prvoosebni pripovedovalci, Šona (Sonja), Olmo in Sine (Siniša)
Trije pripovedovalci pomenijo tudi tri zorne kote pripovedovanja oz. tri resnice: bralec se kmalu zave, da so njihove zgodbe resnične, čeprav ne identične, ponovno se pokaže, da o isti stvari obstaja več resnic, ki so odvisne od količine podatkov, s katerimi razpolaga pripovedovalec. To pa je tudi vzrok nesporazumov, nerazumevanja in molka med glavnima protagonistoma, Šono in Olmom.
Njuna ljubezen skoraj ne more premagati umetno ustvarjene meje in razlik, ki jo meja predstavlja v njunem življenju. Književni prostor ni poimenovan z geografskim imenom, zato je še bolj univerzalen. Isto mesto vedno bolj razpada na dva dela: na Cono in Zeleni gaj.
V Coni, kjer je revščina vse hujša, je zadnje zatočišče knjižnica, v kateri dela Šonina mama. Ko se mama poroči in se s Šono preselita iz Cone v Zeleni gaj, je najstnica nesrečna, mama pa se v trenutku prilagodi novemu okolju in poskuša biti všečna. V Zelenem gaju se življenje meri glede na količino denarja. Enako je s pravicami: več privilegijev kot si jih prisvojijo pomembneži iz Zelenega gaja, manj svobode imajo prebivalci Cone.
V novem okolju je važna obleka, izumetničeno vedenje, odnosi niso pristni, zato Sonja, kakor jo kličejo v Zelenem gaju, ne more navezati stikov z vrstniki. Njeno prehajanje iz sveta bogatih v svet revnih je vedno težje, a se zgodbe vseh treh protagonistov na koncu vendarle združijo, uskladijo, je v utemeljitvi še zapisala komisija v sestavi Janja Kolarič (predsednica), Polonca Kovač, Klarisa Jovanović, Suzana Tratnik in Ifigenija Simonović.
Moškričeva je doslej izdala sedem del za otroke in mladino ter roman za odrasle. Za roman Čadavec (1998) je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec leta, za roman Ledene magnolije (2002) je leta 2003 prejela večernico, poleg tega je bil roman leta 2005 nominiran za desetnico, leta 2009 je prejela desetnico za roman Stvar (2007).
Za nagrado, ki jo DSP podeljuje svojim članom za najboljšo otroško ali mladinsko delo, izdano v zadnjih treh letih, so bili letos poleg Moškričeve nominirani še Milan Dekleva, Aksinja Kermauner, Svetlana Makarovič, Vinko Möderndorfer, Matjaž Pikalo, Andrej Rozman, Damijan Šinigoj, Anja Štefan in Dim Zupan. Nagrada je letos vredna 1000 evrov bruto.
