Svetuje, da se oblečemo čim bolj pisano

Tadej Toš: »Ljudje bomo morali strniti vrste in biti drug drugemu luč«

Marjana Vovk
28. 8. 2021, 20.41
Posodobljeno: 28. 8. 2021, 22.00
Deli članek:

Tadej Toš je gledališki igralec, komik, voditelj, improvizator, standuper … »Sem vse, kar je potrebno. Sem človek, ki se ga na odru da uporabiti na različne načine, v različnih žanrih in okoliščinah; v nekaterih se znajdem pogosteje, v drugih bolj redko,« pojasni.

Urška Boljkovac
Tadej Toš pravi, da ni pesimist, a da bo ta zima precej siva in težka, predvsem psihično.

Trenutno Ptujčan skupaj s Klemnom Slakonjo in Gregorjem Podričnikom ustvarja nekaj pri nas precej eksotičnega – stripovsko komedijo Janez Novak, v kateri zamenja nekaj različnih (črno-belih) vlog.

Igrate v gledališki stripovski komediji Janez Novak. Kakšen žanr je to?

To ni klasična gledališka igra oziroma klasičen način uprizarjanja. Gledališče običajno dojemamo kot tridimenzionalen prostor, če ga postavimo v strip (mu vzamemo barve in je predstava videti kot dvodimenzionalna), to dobi neke popolnoma drugačne pomene. V našem gledališkem prostoru je to dokaj neobičajna forma, ker je tehnično zahtevna. Bomo videli, kako jo bodo sprejeli gledalci.

Zakaj je ta žanr zanimiv vam?

Ker iz tridimenzionalne zaznave prostora in zgodbe pridemo na dvodimenzionalno, ki gre hitreje mimo, saj ni globinskega razmišljanja ob spremljanju replik in idej, ampak se kar »lista«, gre naprej in je vse skupaj neobremenjujoče za gledalca. Hkrati pa ta žanr omogoča v vizualni percepciji stvari, ki jih 3D-prostor običajno ne omogoča, na primer miselne oblačke, komentarje, zvočne efekte, napise. To zaznave programa z odra postavlja v drugačen kontekst. To mi je najzanimivejše.

Urška Boljkovac
V predstavi Janez Novak igra skupaj z Gregorjem Podričnikom in Klemnom Slakonjo.

Prestop iz predstavitve 3D v 2D je nekaj, česar v gledališču ne pričakujemo.

Res je, na prvo žogo ne pričakujemo, da živi igralci korespondirajo s premikajočim se ozadjem.

Je zato težje ali lažje igrati?

Ne vem, je pa drugače, ker so tehnični aspekti predstave, se pravi luč, zvok, projekcija ..., enakovreden član ansambla in odrskega dogodka. So trenutki, ko se prepustiš v roke tehniki, česar igralci na odru načeloma nismo vajeni. Občutek imaš, da bi moral kaj narediti, hkrati pa slika, glasba, zvočna podoba funkcionirajo v slikici, ki jo strip tisti trenutek potrebuje.

To pomeni, da potrebujete dobre tehnične mojstre. Pa jih pri nas sploh imamo, glede na to, da zdaj poslušamo, da so se zaradi prepovedi prireditev številni kadri preselili drugam oziroma preusmerili v druga področja?

Tudi sam sem na terenu letos poleti od tehničnih ekip velikokrat slišal, da nekaterih ni več nazaj, da so si našli drugo delo in podobno. A ekipa SiTi Teatra je ostala ista, se že poznamo in se lahko tudi v improvizaciji zanesemo drug na drugega ter vemo, da se potrudimo narediti najboljše, kot zmoremo. Drugače pa ne bi natančno vedel, kakšno je stanje v slovenskem tehničnem prireditvenem sektorju, a glede na to, kako je upadlo število prireditev, si lahko predstavljamo, kaj to pomeni za ves ta ustroj.

Predstava Janez Novak prihaja v pravem trenutku, da nastavi ogledalo naši družbi?

Ta predstava doživlja dolgotrajen porod, večkrat prekinjen na več načinov, in to predstavo po vsaki vrnitvi v porodno sobo postavlja v drugačno luč, ker se je svet vmes spremenil. Predstava predvsem vnaša gledališko inovacijo, lahkost, emotivne elemente ..., percepcija pa je popolnoma odvisna od občinstva v vsakem kraju Slovenije posebej. Ljudje se v različnih krajih zaradi različnih karantenskih, »mehurčkastih«, DSO-jevskih in drugih zgodb odzovejo različno.

Urška Boljkovac
Gledališka stripovska komedija je pri nas redek žanr.

Kaj napovedujete za jesen?

Bomo videli. Jaz imam kar domišljijo, a ne znam tako pogledati v njo, da bi za jesen videl same lepe stvari brez sivine. Vidim, da bomo jeseni najverjetneje morali kar stisniti zobe – pa ne govorim samo o našem sektorju, ampak o vseh ljudeh –, da bomo psihično preživeli še eno zimo. Prvo zimo smo se bali za zdravje naših teles in smo naše duše podredili temu, da branimo telesa. Zdaj bodo naša telesa vse bolj branljiva z raznimi sredstvi, naše duše pa vse bolj ranljive, ker smo eno leto pozabljali na njih, zato ne bodo videle svetlobe pozimi. V tem vidim problem.

Kaj pa rešitev?

Ljudje bomo morali strniti vrste in stopiti skupaj, čeprav bomo razmaknjeni. Morali bomo biti drug drugemu luč.

Ta druga bitka bo hujša kot prva?

Jaz nisem črnogled, da se razumemo, tudi nisem pesimist, ne morem pa biti utopistični optimist, če vem, kako je bilo pred dvema letoma, kako je bilo lani in kaj je to ljudem naredilo, ter približno vem, kaj nas čaka. To bo kar … To jesen in zimo ljudje potrebujemo drug drugega, ne vidim druge, ker ne vidim, da bi sistem poskrbel za naš optimizem, veselje in pozitivno življenjsko orientacijo. Ne vidim interesa sistema v tem – ne le našega sistema, ampak hladnega sistema, ki zasleduje neke druge parametre, ne parametre sreče. Ker biti zadovoljen ni enako biti srečen.

A saj vedno govorimo, da stremimo za srečo, ne zadovoljstvom?

Hkrati pa pravimo, da je sreča opoteča, da je nevarna, traja kratek čas in da so največji dobitniki v igrah na srečo najbolj propadli ljudje. Skozi čas smo obenem tudi naučeni, da trgovine okoli nas rastejo in da sreča pomeni imeti. In trgovina ti vedno znova lahko pred oči postavi nekaj lepšega in boljšega, da vedno znova rečeš: uf, to bi moral še imeti, da bom srečen. Naša pot do sreče je lov za tem, da bi nekaj imeli. A to zimo bomo imeli le drug drugega. To je edino, kar vidim, zato zdaj to že četrtič ali petič ponavljam.

Imate kakšen nasvet, kako se pripraviti na to zimo, s čim se oborožiti?

Z dobro voljo vsled odločitve – ne z dobro voljo kot posledico vpliva okolja na nas; okoli nas bo vse sivo, a ni nujno, da smo sivi tudi mi! Za začetek bi rekel, da bi bilo za naše duše absolutno dobro, če bi se jeseni in pozimi vsi oblačili zelo pisano. To je prvo! Da začnemo drug drugemu kazati barve.

Ste to upoštevali že v prvem valu?

Poskušal sem se držati tega, da ne bi zapadel v ležerno domače oblačilno malodušje, iskal sem barvo v hrani, okoli sebe in v naravi, vonje, okuse … Nekaj, česar bi se lahko človek oprijel kot nekaj razveseljujočega. Vsaka mala stvar lahko pomaga – potrebovali bomo male oprijemke, da se bomo lahko držali. Tako si jaz predstavljam, bom pa vesel, če se motim in bomo doživeli veseli december, ko bodo novice na televiziji rekle, da smo bili še včeraj pripravljeni na najhujše, danes pa virusa ni, nihče ne ve, kam je izginil, sto tisoč testov in niti ene okužbe! A ljudje temu ne bodo več verjeli in bodo rekli, da jim lažejo. (smeh)

Komu res verjeti? Vi veste, komu?

Ne vem, verjamem pa izkušnjam ljudi, ki jim zaupam. Televiziji zelo težko verjamem, ob njej se nenehno sprašujem, kaj bi lahko bilo, samo da ni to, kar so povedali. To človeka v času mehurjev, karanten, zaprtij zaposluje, da se z nečim ukvarja. Pa to niso teorije zarote, to je trening za domišljijo, zgodbe, kam bi lahko to šlo. Kaj dosežeš, če nekaj rečeš tako ali drugače, če se pokažeš tako ali tako … In če bi želel nekaj doseči, kaj bi naredil, na kakšen način, da bi se to zgodilo? Take stvari se sprašujem. Ko je človek dosti sam, postane »samopameten« – to se je verjetno meni zgodilo v osami. In to lahko postane nevarno. Nekajkrat sem se zalotil v zelo različnih stanjih, od evforije do roba brezna … Nisem hotel misliti teh misli, same so mi hodile skozi glavo, jaz pa sem sedel doma na kavču in jih spremljal ter analiziral, da bi lahko pozneje, ko se bomo spet srečali, iz tega naredili temo: kaj se dogaja človeku, če en mesec samo gleda televizijo. To je zanimivo polje predvsem za stand up program.

Mediaspeed
Tudi med epidemijo je Toš veliko nastopal, čeprav to brez živega občinstva nima pravega smisla.

Korona je bila za vas torej tudi zelo plodna?

Plodna je bila kot izjemno močna tematska iztočnica.

Tudi med korono ste precej nastopali, pomagala vam je moderna tehnologija. Kako je bilo igrati pred kamerami?

Stati en meter od kamere in skozi njo govoriti ljudem, za katere sploh ne veš, kje so, kaj delajo in ali jih to sploh zanima, je zelo čudno. Osnova nastajanja mojega programa na odru je improvizacija, tematsko se prilagodim potrebam trenutka in občinstva. Tega prek spleta ni in zelo hitro sem videl, da to ni moja pot do občinstva. Nisem mogel delati z ljudmi in za ljudmi, kot bi lahko v živo. Prek spleta ne gre! Priti moramo na kup! Če bi to dolgo trajalo, bi moral res konkretno, popolnoma mirno in brez panike razmisliti, kaj bom delal, če stand upa ne bom mogel oziroma če to nima smisla.

Ste našli to drugo delo?

Bil bi pripravljen delati karkoli, da lahko poskrbim za ljudi, za katere sem odgovoren. Za začetek sem javne službe na Ptuju prosil, da mi dajo voziček in metle, da bom med sprehodom lahko pometel še kakšno ulico – če že grem vsak dan ven, lahko medtem ko sem na zraku, še kaj naredim. Kaj bomo zdaj vsi hodili skozi park in gledali v zrak? Če bi imel vsak metlo v roki, imamo mesto rešeno v petnajstih minutah! A vmes sem potem začel delati nekaj za splet, tako da fizično do vozička nisem prišel, me pa čaka, morda to sezono. Želel bi se usmeriti v nekaj, kar bi bilo koristno za vse nas.

Nas je korona na neki način naučila, kako se sprostiti?

Da, in ta občutek ni slab. Preden se je vse to začelo, smo bili vsi tako močno napeti, da nismo več vedeli, kam lahko še nategnemo. In potem se je seveda elastika strgala, kot na pižami. Bam! In nismo vedeli, kaj bi naredili z njo. Zdaj se prepuščamo življenju bolj sproti in se znamo veseliti drobnih, majhnih stvari, ki jih vidimo okoli sebe. Nekje sem prebral, da se je po veliki kugi v srednjem veku začela renesansa. Da je po tem, ko je kuga res konkretno zarezala v človeštvo, to sprožilo nov pogled na vse. Poskušam tako gledati tudi na korono – da prihaja nova renesansa, čakam, kaj bomo lepega odkrili, kam se usmerili, da bomo bolj kakovostni ljudje. Ne obupavam še!

Saj pravijo, da moramo najprej pasti čisto na dno, da se lahko potem dvignemo.

Slovenci smo itak specialisti za to, da tonemo, tonemo, tonemo in proslavljamo, ko dosežemo dno. Takrat rečemo: evo, to je to, doli smo, od zdaj naprej gremo samo še gor in lahko govorimo o rasti, tudi če smo začeli z minus deset tisoč! Saj je vseeno, krivulja je obrnjena gor! (smeh) Bomo videli, kaj nam bo prinesla ta jesen. Zagotovo nas ne bo tako presenetila, kot nas je prejšnja, saj se nanjo zdaj lahko mentalno pripravimo. Kot smo lani videli, bi bilo pametno zdaj na zalogo kupiti otrokom nogavice in damam najlonke, preden se spet vse zapre.