Kot deklica je bolehala za aplastično anemijo, a je izzvenela. Nekaj mesecev po rojstvu tretjega otroka pa ji je kri prinesla novo sporočilo. Mielodisplastični sindrom. Pustila je službo igralke v koprskem gledališču in se odpravila na najrazburljivejše popotovanje. Vase. Z veliko discipline, tenkočutenja, notranjega vedenja in videnja ter velikansko podporo Klemna po njenih žilah spet teče »polnovredna«, žlahtna kri. Presaditev kostnega mozga ni bila potrebna. Včasih se zgodi čarovnija.
Tri ure sva sedeli na klopci v Tivoliju. Veveričke so naju opazovale. K bližnjemu drevesu je medtem kar nekaj moških prišlo odtočit. Ni bilo toplo. Okoli deset stopinj, a naju je nekaj grelo. Mojca, odeta v ne prav debel plašč v odtenku modrine jasnega neba in s pletenimi uhančki v obliki rdečih češenj, je zakoreninjena lebdela na leseni klopi. Kot da bi se rešila vsega odvečnega, je žarela umirjenost. Osvobojena motenj. Vso svojo energijo zadnja leta usmerja v reševanje problemov. Z bedarijami se ne ukvarja več, za ljudi, ki nimajo odprtih kart, ni več prostora v njeni bližini. Talentirana pripovedovalka je. Ni lena pri opisovanju občutenj. Ne skriva se za besedami, tega se pa ne da opisati. Išče in najde besede, ki jih bomo počasi udomačili. Pa dobra poslušalka je. Človek ji prav zares verjame, da ga sliši.
Hitro se zaloti, kadar ji teža lastnih pričakovanj jemlje moč. »Ojoj, kaj pa če tega projekta ne bom dokončala do roka?« Kadar se zaloti, da sama sebe davi s slabo vestjo, se pogovori s sabo. »Pa daj no, Mojca, a te bodo po riti?« In me gleda v oči. Kot bi s svojo zgodbo nagovarjala mojo dušo. »Tako usodno jemljemo vse skupaj. V resnici smo sami svoj največji rabelj.«
Kjer nismo najbolj fajn, tam se skrivajo darila
Ovire, ki se nam kažejo, so pot. Mojci je štrajkala kri. Potopila se je vanjo in poskušala razvozlati vozel. Bil je čas, ko s svojim telesom ni bila tako na ti, ni ga čutila, ni mu privoščila spanca, kadar je želelo, hrane, po kateri je koprnelo, ljudi, ob katerih bi se počutilo varno. A se tega sploh ni zavedala, dokler duša ni spregovorila skozi njeno »razredčeno« kri. Mielodisplastični sindrom je bila ta njena ovira, ki je zahtevala takojšnje spremembe. »Kri je most med fizičnim in duhovnim,« pravi. »Krvna obolenja so v porastu. Duša hoče pobegniti.« Njena kri je govorila, da njeno telo ni v ravnovesju. Počasi se je z njim začela sporazumevati. Najprej počitek, potem hrana, da se je telo očistilo strupov, potem raziskovanje čustvenega sveta, škodljivega odzivanja na zunanje okoliščine, ki so v njej sprožale kemične reakcije ..., in potem počasi počasi sprejetje nove vitalne energije. Krvna slika se je brez zdravniške kemije stabilizirala. »Ni dovolj zgolj vedenje. Najnujnejše je prevzeti odgovornost zase. Ko sem jo prevzela iz vseh globin, so se vrednosti moje krvi začele stabilizirati. Ampak počasi.« Ko to pove ona, tega ne povejo samo možgani, spoznanje je občuteno celostno. Brezpogojno sprejetje. Jasnina, ki se rodi v srcu. Seveda so ji pomagale prebrane knjige, pa obiski delavnic, srečanja z ljudmi, ki nagovarjajo ves svet s svojimi izkušnjami, kako so pretentali lasten um, kako so pozabili naučeno, se ponovno povezali z virom. Mnogo jih je slišala, ampak nobenemu sledila. »Nisem sledilka. Nisem vernica.« Prisluhne, da prebudi tisto, kar je že v njej.
Močne zaznave ima od malega. Vidi v dušo človeka. In izgovori, kar vidi. Vsi niso pripravljeni na slišano. Z leti je pazljivejša, ampak že njen pogled brez dodanih besed pripoveduje, da vidi. Mojčina zgodba je obkrožila Slovenijo.
Naj se zgodi v najvišje dobro
Kako sploh začeti poslušati telo? Kako vedeti, katera delavnica, kateri mojster svojega poklica je dober za nas? Mojca je najprej zelo spremenila prehrano. Izbor dobre naturopatinje ali naturopata je lahko eden od pomembnih korakov. Ko se telo očisti parazitov, težkih kovin ... in vsega balasta, ki ga ne potrebuje ter mu ne ustreza, se začne počasi vanj vračati vitalnejša energija. Pri Mojci je potem na vrsto prišel čustveni svet, začela ga je temeljiteje raziskovati in razumeti. Zdaj jo ljudje sprašujejo za nasvete, ampak od tod naprej si vsak odpira svoja vrata. »Vsak od nas mora najti metodo, ki jo razume njegovo telo. Nekaj, kar je dobro zame, ni nujno, da je dobro zate.« Sama je zelo radovedne narave, tako da je prisluhnila mnogim mojstrom, ampak kdo je pravi zanjo, je pa prej vprašala svoje srce. Kako veš, da je srce odprto, jo zdaj sprašujejo ljudje. In jo na tisti klopci, kjer najino pozornost ves čas hkrati kradejo veveričke, pa tisti moški, vprašam tudi jaz. Še preden izgovorim, Mojca opazi, da gledam onega, ki lula, in reče, da smo vsi prepleteni s svetlečimi nitmi. Naša odgovornost je, kakšen vzorec pletemo. Odkar se zaveda te prepletenosti in da smo del širšega, je do življenja vseh bitij še spoštljivejša.
Potem se hitro vrne k vprašanju, naprej plete najino nit. Kako torej ve, kdaj je njeno srce odprto? Izkušnja, ko se odpre srce, je lahko za marsikoga nenavadna, pove. Že zjutraj, ko se zbudi, sama nanj položi dlani. Začne se zahvaljevati, da se je prebudila v novo jutro. »Res sem hvaležna za vsako jutro. Zahvalim se za vse, s čimer me je življenje obdarilo. Ob tem že čutim, da se mi predel srca omehča. Mirnejša grem v dan.« Kadar ta jutranji obred preskoči, čuti več nemira. In z več nemira je več možnosti, da se vnamejo čustva. Pri njej je v največji nevarnosti jeza, a jo je že precej udomačila. Še se razjezi, ker jezo je dobro izraziti (če je ne ali če jo izražamo napak, slabimo imunski sistem), vendar ne postane več njena sužnja. To so nianse, ki jih začneš čutiti. »Veliko samokontrole zahteva, da ne padeš nazaj v potlačene vzorce. Pa da ne začneš ob občutkih lastne nemoči obsojati. To je eno ključnih spoznanj. Ne obsojaj!« Ne uspe ji vedno, prizna, a pozna razliko, kako je, če ne obsoja, in kako je, če krivca za notranja občutja pripiše zunanjemu svetu. Čuti, da je treba še naprej pojasniti, kako ve, da je njeno srce odprto. Ključno je še nekaj, kar znova ponavlja, ampak druge ni: prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja je predpogoj, da se srce odpre.
»In ko se to zgodi, začne srce sodelovati,« doživeto pripoveduje Mojca, ki je zdaj v elementu, kot da bi skoznjo govorilo in je ona samo prevodnik, mene pa s svojo ponovno okušeno izkušnjo povabi zraven. »Fizično občutim njegovo govorico. In ta govorica srca je moje sito.« Srce ostaja neobčutljivo, kadar sodi, kadar krivi druge, tudi kadar jih povzdiguje, ker si s tem jemlje moč, razloži še vedno v zamaknjenem stanju, a hkrati prisotna. »Kadar pa je nekaj prav, se predel okoli srca omehča. Lahko se občuti, kako se širi ... Včasih je tako intenzivno, kot da se razliješ z vsem, ampak veš: kadar je nekaj prav, je mehko, nežno, toplo; kadar je narobe, se zakrči, v telo pride hlad.« Te zaznave so zelo koristne v vsakodnevnem življenju. Je prav, da povem svojo zgodbo v javnosti, ga je vprašala že junija, ko jo je Zvezdana Mlakar prosila, naj pove svojo življenjsko izkušnjo njenemu TV-občinstvu. In srce je junija reklo ne. Oktobra pa se je otoplilo. »Naj se zgodi v najvišje dobro, sem prosila in povedala, kar mi je velelo.« In Mojčina zgodba je obkrožila Slovenijo.
Moje vesolje. Moja resnica. Moja pravila
Marsikdo si je po ogledu oddaje, kjer je Mojca odkrito govorila o svojem življenju, njene besede »moje vesolje, moja resnica, moja pravila« vzel za svojo mantro. Vsakdo si je to razložil po svoje, ampak nekaj je treba dodati. Ne gre za to, da za vsako ceno vztrajaš pri svojem. Da zagovarjaš svoj prav, ker prav to te zna pripeljati v najbolj neželeno smer. »Če vztrajamo zgolj pri svojem, nehamo rasti.« Moje vesolje. Moja resnica. Moja pravila se morajo uravnotežiti z nečim, kar je – recimo temu – del večjega načrta. Z našim poslanstvom. Ki pa ga moramo prebuditi. Ne moremo vedeti, ampak občutiti. In da pridemo do tega, je treba prej marsikaj odvreči, se na novo priučiti in biti discipliniran, da te tisto, kar ni tvoje, ne okuži.
Mojčino vodilo učenja novih reči je tako: »Vedno štartam z nulte točke. Dam se v pozicijo, da nič ne vem. Vse je mogoče. Res se trudim, da ne sodim vnaprej. To se izkaže za veliko darilo. Tančice se razkrijejo in počasi se pokaže resnica. Kadar ne dopuščamo drugega prepričanja, se oropamo bogastva.« Ampak te tančice se razkrivajo zelo počasi. Ni dobro vsega odpreti takoj. »Počasi. Počasi. Počasi se sporazumevava z mojim telesom. Zelo postopoma se dokoplješ do duše. Ko prevzameš odgovornost zase, se prebudi moč ozdravljenja, manifestacije, kreacije. Vidiš, kako je vse prepleteno s svetlečimi nitmi. Prisoten je občutek, da smo vsi del večjega, razširjenega. Vse že je. Nič ni prav in nič narobe. Postala sem še bolj spoštljiva, z močno željo, da bi bil moj vzorec v tapiseriji čim bolj harmoničen.«
Mama, ne pozabi na dogovor
Bila je še študentka. Sprehajala se je prva po promenadi od Tivolskega gradu proti Moderni galeriji, ko je začelo snežiti. Nenavadno za tisti čas. Pred sabo je zagledala tri svetleče krogle. »Mama, ne pozabi na dogovor,« je bil glas, ki ga je slišala. »Dokler nisem rodila vseh treh na ta svet, je bil prisoten neki čuden nemir. Po rojstvu Leva se je krog sklenil.« Pravi, da ni klasična mama. Njene nosečnosti in porodi so se odvijali bolj kot ne dramatično, z veliko neprijetnostmi, ampak nekje globoko je vseskozi vedela, da mora čez vse to, da morajo na ta svet priti vse tri dušice, ki jim je nekje, nekoč to že obljubila. Vsi trije, Mila, Ruj in Lev, so podedovali neko intenzivnejše čutenje vsega živega. Korona jim ni ne vem kako spremenila življenja. Veliko bolj kot prej pa cenijo vrt za hišo, kjer so v prvem valu korone posadili veliko zelenjave, ki jim še zdaj »dela«. Mojca pa pravi, da se ji zdi, da ves čas »diši po praženi čebul'ci«, saj je veliko za štedilnikom. Ni karieristka, ki bi se na račun igralskih vlog odrekla času, ki ji je dan, da ga preživi z družino. Več ji pomeni, da ji njena štirinajstletnica zaupa. Ve, da sproščeni, umirjeni družinski odnosi sploh niso samoumevni. Otroci in Klemen jo prizemljujejo. Veliko ljudi je odzemljenih, cele dneve meditirajo, berejo, sledijo duhovnim učiteljem, zapravljajo kupe denarja za delavnice, ampak ostajajo odzemljeni. »Tukaj smo, da smo korenine in debla in krošnja, in šele takrat lahko obrodimo sadeže.«
Po rojstvu tretjega otroka je dala odpoved v gledališču Koper. Utrujena je bila. Tudi žar, zaradi katerega se je nekoč odločila, da bo igralka, je izginil. Za nekaj časa. Ko sta si telo in duša opomogla, se je vrnil. Tako zelo radovedna je. Toliko stvari čaka nanjo, ki bi se jim rada še posvetila. Hvaležna je za čas, ko je lahko pogledala vase, naredila revizijo svojega življenja, da lahko občuti lahkost bivanja kljub vsakodnevnim odgovornostim. Življenje, ki se je mnogim obrnilo na glavo prav zdaj, v času korone, se ji ni bistveno spremenilo, saj se je navrtinčilo že prej.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
