Slovenska mladina se na izredne razmere odziva s tesnobami, motnjami hranjenja, depresijo, celo poskusi samomora. Kot kaže, se jih le manjši del odloči poiskati pomoč, zato naša sogovornica Marija Anderluh, vodja Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani, pravi, da bo epidemiji okužb sledila še epidemija težav v duševnem zdravju. Kaj se dogaja z mladimi in njihovimi družinami? Kako naj se spoprimejo z izzivi tega časa in na kaj naj bodo matere in očetje še posebej pozorni, so glavna vprašanja, na katera smo s sogovornico iskali odgovore.

S kakšnimi težavami, izzivi se srečujejo družine v času epidemije?

Izzivi epidemije so za različne družine zelo različni. Nekaterim je omogočila večjo povezanost, drugim prinesla velike izzive – zaradi težavnih odnosov, pomanjkanja prostora, izzivov šolanja na domu in čustvenih stisk. Med epidemijo nas najbolj skrbi čustveno stanje otrok. V prvem valu smo opažali povečano tesnobnost pri tistih, ki so k temu nagnjeni. Potem so bili izzivi šolanje doma, ocenjevanje in vrnitev v šolo. Zelo nas skrbijo tudi otroci, ki so slabo vpeti v vrstniško okolje in so zaradi vseh omejitev zdaj vanj še slabše vključeni. Poročajo o osamljenosti, nekateri ostajajo skoraj brez stikov z vrstniki.

Kaj pa starši, kako nanje vplivajo izredne razmere?

Starši mlajših otrok v prvi vrsti izpostavljajo, da so zelo obremenjeni s šolanjem na daljavo, saj morajo svojim otrokom precej pomagati, jih usmerjati. Drugače pa zdi, da ostajajo mnogi njihovi izzivi skriti. Vemo, da so bolj ogrožene socialno ranljive družine. Skrbi nas dejstvo, da po strokovno psihiatrično pomoč pride manj otrok kot sicer. Med epidemijo se pri nas namreč srečujemo z znatnim upadom napotitve otrok k nam. Odgovoriti na vprašanje, zakaj je tako, ni enostavno. Gotovo k temu prispeva to, da je veliko stisk otrok odkritih v šolskem okolju. Ker pa pouk zdaj poteka na daljavo, učitelj težje zazna, kaj se dogaja z otrokom. Odvzet je bil torej pomemben varovalni dejavnik – šola, ki lahko prepozna, da z otrokom nekaj ni v redu. Oseben stik učitelja in otroka je torej pomemben ne samo z vidika predajanja znanja in vzgajanja, ampak tudi ker učitelj sledi otrokovemu razvoju in se lahko odzove, če zazna kaj neobičajnega. V prvem valu se je zaprlo tudi veliko strokovnih služb na primarni ravni. Tudi to je lahko povzročilo zmanjšanje napotitev. Mislim, da so te službe zdaj odprte.

Kaj konkretno potem zdaj doživljajo mladi?

Kar se jim dogaja, je zelo kompleksno. Težko je situacijo in njen vpliv na mlajše generacije opisati enoznačno. Za nekatere otroke se je izšlo bolje kot za druge. Tisti, ki izhajajo iz urejenih družin, nimajo posebnih težav. Celo nasprotno, šolanju na daljavo so se dobro prilagodili. Večina najbolj pogreša druženje z vrstniki, vendar to mnogi dobro nadomeščajo z družbenimi omrežji. Pri drugih otrocih je zgodba povsem drugačna. Pri tistih, ki so že prej živeli z napetostmi, nesoglasji v družini, ali so imeli težave sami s seboj, je stiske ta čas samo še ojačal in jim je zdaj vse težje. Potem so tu še socialno ogroženi otroci. Zdi se, da so šole in lokalne skupnosti zanje poskrbele, vsaj kar zadeva osnovno opremo za šolanje na daljavo. So pa potem še otroci, ki vse te možnosti imajo, vendar ostajajo slabo vrstniško vključeni zaradi drugih razlogov, ker so bili že pred epidemijo nevključeni, bodisi zaradi socialne tesnobnosti, odrinjenosti, nepriljubljenosti ...

Prej ste izpostavili osamljenost.

Vse več mladostnikov poroča o osamljenosti. Čas socialne izolacije zahteva iskanje novih načinov preživljanja časa in druženja. Nekateri tega ne uspejo, ne znajdejo se v možnostih povezovanja z drugimi, si tega ne upajo. Ti se dolgočasijo, dnevi se jim vlečejo, kar jih poriva v hude osebnostne stike. Pravkar smo iz podatkov naše klinike izluščili ugotovitev, da je med slovenskimi srednješolci letos za 30 odstotkov več hospitalizacij po poskusih samomora kot v primerljivem obdobju lani! To so mladi, ki ne zmorejo reševati trenutnih stisk. Skrbi zaradi šolanja, družinskih stisk, osamljenosti, strahu pred negotovostjo, vrstniške zavrnitve, ki jih v obdobju socialne izoliranosti doživljajo še drugače. Če se z nikomer ne morejo pogovoriti, če se jim nič ne dogaja, da bi jih odvrnilo od svojih občutkov, razmišljanj, ostajajo sami s svojimi težavami in odstotek, ki sem vam ga razkrila, je verjetno rezultat tega.

marija anderluh
Osebni arhiv
Marija Anderluh, vodja službe za otroško psihiatrijo, je dejala, da je osnovnošolskih otrok, ki potrebujejo pomoč, ta trenutek manj, srednješolci pa opozarjajo, da jim je težko.


Ne morem mimo številke, ki ste jo omenili! Trideset odstotkov več mladih je poskušalo storiti samomor?

Toliko slovenskih srednješolcev več je bilo letos v primerjavi z lani hospitaliziranih na pediatrični kliniki po poskusu samomora. Porast, ki sem ga omenila, smo opazovali na naši kliniki. Zdaj se dogovarjamo, da bi primerljive podatke pridobili še iz drugih bolnišnic, kjer se na psihiatričnih oddelkih zdravijo mladostniki, s čimer bi lahko širše poskušali oceniti, kaj se dogaja, kakšni so vplivi pandemije na duševno zdravje mladih. V nasprotju s srednješolci ugotavljamo, da je nujnih napotitev in bolnišničnih zdravljenj osnovnošolskih otrok v obdobju epidemije manj. Težko si razlagamo, zakaj, ali je manj napotitev povezanih z dejstvom, da so ocene pri šolanju na daljavo boljše in je zaradi tega manj stresa, pritiskov, ali je za to odgovorna težja dostopnost do osebnih zdravnikov, ki otroke in mladostnike, če je potreba, napotijo k nam. Morda je prepoznava težav, s katerimi se srečujejo mladi, slabša. To bo pokazal čas. Osnovnošolskih otrok, ki potrebujejo pomoč, je torej ta trenutek manj, srednješolci pa opozarjajo, da jim je težko.

Kakšne težave imajo mladi, ki se ta trenutek obračajo na vas, da jim pomagate?

Poleg porasta samomorilnih poskusov opažamo porast otrok, ki na novo zbolijo za motnjami hranjenja. Veliko jih je razvilo anoreksijo nervozo, pa tudi z drugimi oblikami motenj hranjenja se srečujejo. Prihajajo tudi otroci z različnimi tesnobnimi stanji, pri srednješolcih pa se predvsem pojavlja depresivnost. Naša pediatrična psihiatrična služba je sicer prvenstveno namenjena osnovnošolski populaciji, razen na področju motenj hranjenja, kjer zdravimo vse do 18. leta starosti. Pričakujemo, da bodo potrebe po pomoči sčasoma vse večje, na to opozarjajo tudi mednarodni strokovnjaki. Pravijo, da bo epidemiji okužb sledila epidemija težav v duševnem zdravju. Te bo treba nasloviti in blažiti njihove posledice, da bo pri mladih čustveni in predvsem socialni razvoj tak, kot mora biti.

Kako prepoznati stisko pri otroku, ki bi jo utegnil doživljati zaradi trenutnega dogajanja, in kaj kot starš storiti?

V trenutnem življenju otrok je prišlo do velikih sprememb že zaradi zunanjih okoliščin. Večina otrok preživlja velik del svojega časa za zasloni, ni prostočasnih popoldanskih aktivnosti, ni druženj. Kako naj starši prepoznajo, da stvari ne gredo v pravo smer? S pomočjo otrokovega obnašanja. Če ta reagira s prekomerno razburljivostjo ob omejitvah uporabe računalnika in telefona, če zanemarja svoje osnovne življenjske potrebe, kot je hranjenje, ali zavrača minimalni čas, ki naj bi ga preživel z družino, so to opozorilni znaki, na katere je treba biti pozoren. Ker so otroci in mladi zdaj intenzivneje kot kadarkoli prej »pripeti« na ekrane, potrebujejo spodbudo, da vsaj nekaj svojega časa namenijo tudi drugim aktivnostim. Starši naj bodo pozorni tudi, ali otroci vzdržujejo ritem dnevnih aktivnosti, ali zapustijo svojo sobo za skupne obroke, se gibajo, gredo ven. Z njimi naj se poskušajo pogovarjati o tem, kako se počutijo, kaj doživljajo, predvsem pa kaj počnejo. Verjetno je koristno, da kadar starše karkoli skrbi, vzpostavijo stik z učitelji, da slišijo, kako aktivni so pri šolskem delu, ali so v procesu usvajanja snovi uspešni, kako komunicirajo, se vključujejo z drugimi in koliko. Take informacije so za starša dragocene, ker pomagajo razumeti, kako otrok funkcionira in kaj se z njim dogaja.

Zaradi zaustavitve javnega življenja se je uresničilo tisto, kar si je večina želela: več časa s svojo družino, vendar se zdi, da kljub temu, da smo več skupaj, ni učinka, ki smo ga pričakovali.

Naj ponovno poudarim, da družine različno doživljajo ta čas. Tiste, ki imajo zdrave odnose, so dobro. Mogoče so uspeli najti več časa za povezavo in skupne aktivnosti, čeprav so omejene na domače okolje. Za take družine so omejitve in način življenja, kot je zdaj, dobri, no, hočem reči, da lahko v njih najdejo nekaj dobrega. Vendar je tu še vsaj deset odstotkov otrok, ki živijo v revščini, in mnogo takih, ki živijo v neurejenih družinah. V teh dveh primerih so časi zanje bolj naporni, kot so bili prej. Epidemija oziroma njen vpliv na otroke je, kot vidite, različen. Dejstvo je tudi, da je ta čas še bolj razslojil družbo. Bolj kot prej so poudarjene ekonomsko-socialne razlike med nami, zmožnosti prilagajanja in sposobnost izkoriščanja zunanjih izzivov za pozitivne in koristne aktivnosti. Posledice tega nedvomno občutijo tudi otroci.

Kaj prinese odtujitev od socialnih stikov in ali lahko videodruženje oziroma aktivnosti povezovanja z drugimi na socialnih platformah nadomestijo ta primanjkljaj?

Za druženje prek družbenih omrežij se zdi, da trenutno pomeni veliko in da v veliki meri vsaj za omejen čas uspešno nadomešča druženje v živo. Tudi učitelji opazijo pomen tega, ker spodbujajo povezovanje prek interneta, ko na primer po tem, ko so zaključili pouk prek spletne učilnice, otrokom omogočijo še vsaj kratko neformalno, sproščeno druženje.

Pravite, da ste za to, da gredo otroci čim prej nazaj v šole.

Absolutno je naša stroka za čimprejšnje odprtje. Vsaj za najmlajše in tiste s posebnimi potrebami smo strokovni skupini, ki predlaga ukrepe v boju z epidemijo, predlagali, naj odprtje šolo obravnavajo kot najvišjo prioriteto. Ocene, opravljene v tujini, so razkrile, da zapiranje šol prinaša precej majhen prispevek k obvladovanju epidemije. Imperial College v Londonu je objavil oceno, da zaprtje šol samo za dva do štiri odstotke zmanjšuje smrtnost zaradi covida-19, zato nekatere zahodne države v drugem valu vztrajajo z odprtimi šolami. Politiki bi morali omejevanje ukrepov glede šolanja, posebej otrok s posebnimi potrebami, dojemati kot prioritetno. Odrasli pa razumeti, da bo njihovo odgovorno ravnanje omogočilo čimprejšnjo vrnitev otrok v šole.