S Pop Designom in potem v samostojni karieri ste doživeli najbolj nora leta rokenrola, slavo, histerične oboževalke …
Res je, tudi če danes umrem, lahko rečem, da sem doživel tisto, o čemer veliko mladih ljudi danes sanja – uspeh v življenju. Štejem si v čast, da sem to doživel takrat, ko se je še dalo. Danes je namreč že vse drugače, bolj industrijsko, takrat pa smo imeli svoja čustva, lahko si zapel po svoje, na kakšno počasno balado zaplesal s punco, jo malo stisnil ... Danes so drugi časi, drugačna umetnost, drugačni načini predstavitve pesmi. Kako je dobro zmagovati in kako je grozno, ko padaš ... Včasih sem se trudil, vse naredil, dal vse od sebe, da bi nekaj uspelo, pa ni bilo nič. Danes pa skoraj nič ne naredim, pa gre kar samo od sebe. Seveda moraš biti vztrajen, da do tega prideš, in pripravljen požreti veliko negativnih stvari, saj zvezdništvo niso samo lepe in dobre stvari.
Je danes, ko imamo družbena omrežja, negativnih stvari več kot nekoč?
Ne moreš biti vsem všeč. Razjezi pa me, ko te nekdo prezira, a vseeno gleda ali posluša tvoje delo, in ti napiše, kako ga ne mara. Ne razumem, zakaj gleda nekaj, kar mu je brez zveze. Je mazohist, ki uživa v zanič stvareh? To je zavist in ljubosumnost, ker v življenju še ni uspel in mora sprostiti svoje frustracije. A to je del našega posla. Bi pa rad videl obraz tega človeka, ki je tako negativen. A pustimo to. Bog jim daj zdravja, da bi čim dlje živeli in čim manj poslušali Resnika. (smeh)
Izkusili ste tudi veliko grdih stvari.
Ni vse samo lepo. Ko si enkrat na tej točki, kot sem zdaj jaz, je fino, ker te vsi poznajo, imaš podporo – a ni vedno tako. So vzponi in padci, a tudi v slednjih moraš vztrajati in si reči, da bo enkrat spet prišel tvoj čas. Iz tega se tudi učiš. Mene so na primer v nekem mediju en dan hvalili do onemoglosti, čez teden dni pa popolnoma popljuvali. A to je življenje in konec koncev je vsaka reklama dobra – pa naj si vsak po svoje razlaga, kaj to pomeni.
V življenju ste šli skozi težka obdobja: oče alkoholik, rejniška družina, revno otroštvo, žalostne zgodbe na onkološkem inštitutu, kjer ste delali sedem let, grda ločitev, »odvzeli« so vam otroka, spor z bratom … Ste se spravili z življenjem?
Mislim, da sem bil ves čas spravljen z njim. Slabe stvari pozabim, morda namenoma, in jih vzamem za dobre. To je bil zame nekakšen tečaj življenja; sicer zelo težak, a sem ga opravil in grem pozitivno naprej. Če pomislim na svoje zdajšnje družinsko življenje, sem res vesel. Partnerici Tamari večkrat rečem, da smo lahko veseli, ker smo zdravi, se imamo radi, uživamo v življenju in imamo vse, kar hočemo. Kaj bi si želeli več? Pomislite na tiste, ki životarijo in v življenju nimajo nič, samo trpijo, a vseeno živijo in se na koncu tudi smejijo. Potem pa naj jaz rečem, da mi je težko? Saj včasih je, a tako lepo živimo, pa si včasih tega niti ne zaslužimo. Jaz zato vse preizkušnje vzamem kot dobre, iz njih sem se naučil, da se znam boriti. Ker sem bil iz revne družine, sem se moral za vsako stvar boriti. Vesel bi bil, da bi se znali boriti tudi moji otroci, a žal dobijo vse – upam, da jih življenje ne bo zaradi tega teplo. Namreč sam nisem imel nič, njim vse dam. Kar pa ni dobro.
V kakšnih odnosih ste z otrokoma iz prvega zakona?
Imamo odnos, kakršnega si morda zaslužimo. Želel bi si še več kontakta, a Sara ima družino, Timotej je končal študij in ima svoje ambicije – oba jih imata. A biti mlad in ambiciozen v življenju pomeni, da prej ali slej pride kazen, ki se pokaže na zdravju, zato upam, da bosta začela živeti bolj normalno in sproščeno. Če sem iskren, imamo hladen odnos, želel bi si več pristnosti, ker za zdaj še »igramo«, a upam, da bo življenje prineslo svoje in bomo predvsem ljudje, preprosti ljudje, kot smo bili včasih.
Imate tudi vnuka, ga videvate?
Nekajkrat sem ga videl in sem vesel, ker me je zaradi moje drugačnosti pozitivno sprejel. Ne joka. Gleda me, se verjetno sprašuje, kdo je ta čuden stric. (smeh) Se kar dobro razumeva. Zdaj bo imel dve leti in bo še bolje dojemal, da mu nočem nič slabega. Imava prihodnost, sem prepričan. A ker imava s hčerko tak odnos, kakršen je, je tudi najin odnos drugačen, kot bi si jaz želel. Ne z otrokove strani, seveda, on je vedno pošten. A to je življenje, čez noč se ne da spremeniti odnosov.
Kako pa je z mlajšima dvema otrokoma, ki ju imate s Tamaro?
Manja ima 15 let, super punca je, a karakterno težka kot svinec, zelo zahtevna, na žalost ima veliko po meni. Upam, da se bo znala boriti, da ne bo tako skromna – to ima pa po mami, jaz nisem tako skromen. Matias (9 let) kaže lastnosti, ki jih potrebuje glasbenik: koketiranje, odnos do sočloveka, energija. A upam, da ne bo glasbenik.
Zakaj?
Ker ni vse tako lepo, veliko je tudi razočaranja. Oba otroka imata veliko posluha. Tudi Tamara ga ima, tako da doma včasih kdaj vsi štirje zapojemo, v tercah – vau! No, res upam, da mali ne bo glasbenik. Upam, da bo veseljak.
Zadnje čase ste strašno zaposleni. Imate sploh še kaj časa za svoje hobije? Imate, na primer, še konja?
Ne, konja nimam, že odkar smo gradili hišo; to je vzelo toliko časa in denarja. A ko se bom upokojil – ne vem še, kdaj to bo –, bom spet imel konja, da bova skupaj hodila po hribih. (smeh) Sem pa veliko na kolesu. Moram biti aktiven, sicer sem preveč pod stresom. Na kolesu se malo »spiham«. Ali pa tečem. Če preveč daješ, pride hitro kazen v obliki hude bolezni. Telo mora dobiti svoje in tega se držim.
Potrebujete psihično in fizično kondicijo, a z leti, hočeš nočeš, se telo stara in stvari postajajo težje?
Ja, ko sem bil mlad, sem samo skočil na oder, danes pa vse prekalkuliram in razmišljam, kako bom kaj izpeljal. Veliko več razmišljam, bolj previden sem, pred koncertom bolj v krču in bolj napet. Jaz živim od tega in vsak nastop mora biti izpeljan popolno. Včasih o tem nisem razmišljal.
Se vas ljudje še spominjajo po dolgih laseh?
Joj, zdaj veliko igram na abrahamih, to so tiste ženske, ki so bile kot punce nore name. In mi rečejo, da se me spomnijo po dolgih kodrastih laseh. To so zgodbe, ki ostanejo. Mladini je težko razumeti, a takrat so imele vse punce moje posterje nad posteljo in so bile malo zaljubljene vame. Spet se hvalim, a tako je bilo. V čast si štejem, da sem kaj takega doživel.
Ste to kdaj izkoriščali?
Saj veste, kako je to – mlad fant, neresen … Mogoče pa. Pustimo to, mladost je norost in jaz sem bil nor – še vedno sem. (smeh)
Še dobite kakšno spodnje perilo na oder?
Pred dobrim mesecem je na nekem koncertu ženska na oder vrgla majico in na sebi je imela le še modrček. Sem ji vrnil majico, ker sem se bal, da bi se prehladila, pa mi jo je še trikrat vrgla nazaj. Malo je bilo čudno, ampak kapo dol, da se je lahko tako sprostila in uživala. (smeh)
Najbolj nora stvar, ki se vam je zgodila?
Veliko jih je bilo, ampak nikoli ne bom pozabil, kako so me enkrat dekleta zgrabile za hlače in me začele vleči z odra. Sem se kar ustrašil in se prijel za bobne, a so me vlekle naprej skupaj z njimi. Dobro, da so hitro prišli redarji, sicer bi vse letelo z odra. Ne moreš verjeti, da je nekdo v transu tako močan.
V časih Pop Designa ste veljali za velikega šarmerja, a hkrati vas poznamo kot zvestega moža.
Ko sem bil mlad, sem bil neumen in nor, pa smo »bluzili« naokoli. Zame so ženske najlepša stvar na svetu. One so mi naredile kariero in so »krive« za vse moje uspehe. Hudo mi je, ko vidim, kakšne slabe stvari se dogajajo ženskam. Zelo me boli. Ženske so čustveno močnejše in bolj senzibilne kot moški, zato jih poslušam. One mi povedo, kako je treba. Zato največje priznanje ženskam. Seveda pa so lahko hkrati tudi najbolj »žleht«. To sem tudi doživel – a to je življenje.
Katera ženska je najbolj vplivala na vaše življenje?
Logično – mama! Ona je pustila največji pečat. Vmes sem spoznal tudi negativne strani tega pečata, a imam srečo, da sem to pri sebi videl in uravnotežil.
Mame so krive za veliko dobrega, pa tudi slabega …
Mama je ena sama, sveta, a če je preveč posesivna, hoče preveč dobro … Otrok mora tudi pasti, ne smemo ga ves čas zavijati v vato. Moja Tamara se blazno boji za otroka, ampak morajo kaj izkusiti tudi sami.
Kakšen oče ste?
Poskušam biti čim boljši, a nimam avtoritete. To me tepe. Tu sem pogrnil. Posebej ne znam s puncami. Včasih me hčeri celo prezirata, ker sem zafrkant. Tako je, priznam. Pa saj nihče ni idealen – tudi jaz ne.
Še leto vam manjka do možnosti upokojitve. Razmišljate o tem?
Že leta nazaj so mi govorili, naj naredim nekaj, da bom imel za penzijo, na primer kupim lokal. Jaz pa nisem razmišljal o tem, vedno sem dobro »plužil« in se znašel; tudi če nisem imel denarja in je prišla položnica, se je nekako speljalo. Bolj razmišljaš, slabše je. Življenje me bo že samo vodilo, živel bom, kot bom. Življenje je zame ravna črta – vse teče, zakaj bi potem moral levo ali desno?
Verjamete v usodo?
Verjamem, da je zame napisana neka zgodba. Do zdaj se je vedno vse končalo pozitivno. Torej bo teh nekaj let tudi še šlo. Tako je treba vzeti stvari; če bomo razmišljali o koncu sveta, bolezni, težavah, je bolje, da ne živimo. Tudi ne razmišljam, kako bodo težko živeli naši zanamci. Razmišljam le o sebi in sedanjosti.
Ste bili vedno pozitivno naravnani?
Ne vem. Kot otrok sem bil verjetno še bolj. Zdaj več vem, določene stvari me jezijo. Ampak vedno poskušam v vsem najti nekaj pozitivnega. Treba je najti veselje in se smejati. Se mi zdi. Ne vem, nisem psihiater, ampak šaljivec.
Prihodnje leto vas čakata dve veliki obletnici, 60. rojstni dan in 30 let kariere.
Res je, priznam.
Kako ju boste zaznamovali?
Nočem ničesar obljubljati, ker bi izpadel zelo neprofesionalen, če potem tega ne bi izpeljal. Delamo na tem in želim si, da nam uspe. Osebno se mi ne da, a imam okoli sebe ljudi, ki se jim to ljubi početi in me zelo spoštujejo. Rad bi le, da bi bili ljudje veseli. Tu smo zato, da grešimo, se imamo fino in da spijemo vino!
