50 let Saše Einsiedler

Saša Einsiedler: Hvaležna, da sem ljubezni rekla da

Marija Šelek / Zarja
1. 7. 2017, 16.22
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Nekoč priljubljena radijska in televizijska voditeljica Saša Einsiedler je zdaj bolj znana kot komunikacijska trenerka, svetovalka, mediatorka in kovčinja. Najbolj ponosna je na svojih pet otrok, seveda pa tudi na to, da je v kriznem času postavljala temelje svoje karierne poti in zadnje fičnike vložila v izobraževanje. Dobre tri tedne pred njenim 50. rojstnim dnem smo jo izzvali, da se ozre na svoje življenjske zmage in prelomnice. Na skoraj 700 metrih nadmorske višine, pred hišo ob gozdu, je spregovorila o težkih trenutkih, slabih odločitvah, strahovih in pogumu za ljubezen.

Mateja Jordović Potočnik

Ne predstavljam si, da bi vas abraham navdajal s skrbjo ali slabo voljo. Se motim?

Prav nič me ne skrbi in nisem slabe volje, ampak se veselim. Star si toliko, kolikor se počutiš, in številke me ne določajo. Skušam živeti tako, da se zavedam vsakega trenutka. Spomnim se let, za katera se mi zdi, da so čudno šla mimo, številnih dogodkov se ne spomnim ali pa sem počela stvari zato, ker so to od mene pričakovali drugi … Zdaj mi je žal trenutkov, ko sem slabe volje, ko nisem »prisotna«, ko me kakšen dogodek »ugrabi«. Tak je na primer prometni zastoj, ko si dovoliš biti jezen, češ, zakaj je gneča, nihče ne zna voziti, na cesti je cela štala, zamudil bom … V takih trenutkih se ne počutim dobro in skušam se odzivati tako, da sem čim bolj prijazna do sebe in ne dovolim, da take stvari ugrabijo moja čustva. V prometni zastoj si tako ali tako ujet, lahko pa se odločiš, ali boš čakal z lepimi mislimi ali se boš pustil ugrabiti tej gneči in slabi energiji.

Se ob takih okroglih obletnicah ozirate nazaj?

Zelo veliko let sem se ozirala nazaj, ko sem dogodke v svojem življenju razčiščevala sama s sabo. Marsikaj mi je jasno za nazaj, iz tega sem se veliko naučila, vendar želim zdaj pogled usmerjati v sedanjost in v prihodnost. Za nazaj ne moremo niti spreminjati niti popraviti stvari, lahko pa spremenimo svoj odnos do prejšnjih dogodkov, jih sprejmemo, si tudi kaj opravičimo ali odpustimo ter se trudimo biti boljši zdaj in za naprej.

Pomislite morda na svoje mladostne zdrse?

Seveda se jih spomnim, še posebno zdaj, ko gledam odraščati svoje otroke. Vendar se mi zdi, da so moji otroci pametnejši, kot sem bila jaz v njihovih letih. Vsem zelo zaupam, to že moram reči. Veliko se pogovarjamo, kar se mi zdi zelo dragoceno, tudi s fantoma, ki sta sicer bolj zadržana. Stara sta 21 in 14 let, in ko ju kaj teži ali pa nastanejo nesoglasja v našem odnosu, prideta do mene in izrazita željo po pogovoru. To je zame eden večjih dosežkov. Pri dekletih pa mi je všeč to, da me vidijo kot zgled, in res se trudim, da to, kar govorim in predavam, tudi počnem. Starejša hči je stara 22 let in je že narejena ženska. Vidim, da me spoštuje, in me velikokrat pokliče, ko potrebuje nasvet ali potrditev kakšne svoje odločitve, razmišljanja. To se mi zdi zelo lepo. Najmlajša hči je bikica in je najbolj samosvoja. Ona je moja najbolj brezkompromisna učiteljica.

Kaj bi danes povedali 20 ali 25 let stari Saši?

Marsikaj! (smeh) Predvsem bi mlajši Saši rekla, naj gre na kakšno od delavnic za samopodobo. Čeprav navzven tega nisem kazala, sem imela zelo slabo samopodobo oziroma občutek lastne vrednosti. Imela sem občutek, da moram biti pridna, se dokazovati z dejanji navzven, da bodo drugi ljudje videli, da nisem tako slaba, kot sem mislila, da sem. Nisem imela samospoštovanja in nisem lepo ravnala s seboj. Vedno mi je bilo bolj pomembno, kako se počutijo drugi okoli mene, kot da bi kdaj upoštevala sebe. Verjetno bi si rekla, naj si zapisujem misli o sebi. Vem, da bi bile vse bolj ali manj negativne. Medtem ko ne bi nobenemu drugemu rekla »ti si budala«, sem to sebi dejala večkrat na dan. Šele leta pozneje sem se odločila spremeniti ta notranji samogovor in zelo mi je pomagalo, da sem se počutila bolje. To bi povedala 20-letni Saši.

Kdaj ste se začeli tako »popravljati«? Ko vas je življenje brcnilo ob prvi ločitvi?

Življenje nas brcne skozi dogodke. Po statistiki ljudje največ naredimo zase ob bolezni, ločitvi, smrti bližnje osebe ali ko ostanemo brez službe. To so najbolj tipični dogodki v življenju človeka, ob katerih se odločiš za spremembo. Meni ni bilo dovolj enkrat, ampak sem morala to preizkušnjo dati skozi dvakrat. Zdaj mislim, da je s takimi preizkušnjami konec. So pa na vrsti druge, saj nas življenje ves čas preizkuša z nečim novim.

Verjetno je bila vaša največja prelomnica, ko ste ostali sami s petimi otroki?

Zagotovo. Šele tisto je bilo dovolj močno, da me je zares streslo do kosti. Seveda sem bila prestrašena, žalostna, globoko prizadeta, razočarana, ranjena, izdana … Res sem se vprašala, kaj pa zdaj. Glede na to, da vendarle zelo rada živim in da sem čutila silno odgovornost do otrok, nisem niti pomislila na kaj drugega, kot da zaviham rokave. Sem si pa obljubila, da se bom dokopala do odgovora, zakaj se mi to dogaja.

Ste čutili, da so vas ljudje obsojali?

Takrat se je o tem veliko pisalo v časopisih in na spletnih forumih, zelo težko mi je bilo to spremljati, saj je bilo vmes veliko laži. Nisem mogla verjeti, da so lahko ljudje tako privoščljivi. Tako zelo me je bolelo … Do takrat sem verjela, da so vsi ljudje dobri in mislijo dobro. Takrat sem se prvič, in to v svoji največji bolečini, srečala s človeško zlobo in privoščljivostjo. Tudi zaradi tega sem bila zelo razočarana – in se še enkrat počutila izdano. Potem sem se odločila, da preneham to brati, in se srečala z vzorcem, kaj si bodo drugi ljudje mislili o meni. Ta vzorec je – ne samo pri meni – eden bolj zakoreninjenih. Težko mi je bilo iti čez to in si reči: »Saša, veš, kaj je resnica; si prijazna, trudiš se, vsem ljudem želiš dobro …« Je rahlo naivno, ampak to je moj način delovanja. In če tega kdo pri meni ne prepozna, to ni moja težava. Danes vem, da me imajo nekateri radi, drugi pa ne, in da to ni nič hudega.

Bi takrat potrebovali kovča ali – kot raje rečete – mentorja?

Poiskala sem si pomoč, seveda. V določenih trenutkih, ko si tako ranjen, ne veš, ali delaš prav ali ne. Nisi gotov. Zato ljudem vedno rečem: poiščite si pomoč. To ni nič sramotnega. Veliko hitreje lahko prideš iz labirinta.

Ste bili vzgojeni kot borka?

Sem razmišljala tudi o tem … Moji starši so pred kratkim imeli 50. obletnico poroke in to praznovanje mi je bilo nekaj najlepšega. Misel, da je to vendarle mogoče. Od njiju sem na eni strani dobila potrebo po tem, da se dokazujem, na drugi pa gotovost in moč ob misli, da nisem čisto sama. Je pa res, da sem bila že od malega pogumna. S prijateljico sva potovali na štop, 20. rojstni dan sem praznovala v Egiptu – brez posredovanja turističnih agencij, takrat še ni bilo nobenih telefonov. Ta pogum vidim tudi v svoji najstarejši hčeri, le da je še pogumnejša – ona gre po svetu kar sama.

Mateja Jordović Potočnik

Vas je strah zanjo?

Ne, ni me – ker s tem nič ne dosežem. Tako se je odločila in moj strah ji čisto nič ne pomaga.

Kam sta s prijateljico najdlje prištopali?

Preštopali sva Španijo, Portugalsko in Grčijo, v Egiptu in Izraelu pa si nisva upali štopati.

Se spomnite kakšnega zares nenavadnega doživetja?

Ja, bilo je na Portugalskem. Bili sva domenjeni, da se v avto z dvema moškima ne usedeva. Po dolgem času nama ustavi ogromen nobel avto, v njem pa gospod in mlajši voznik. Pa sva si rekli: eh, greva! Gospod je pripovedoval o svojem delu, da je lastnik nekaj hotelov, da se bo hči poročila, voznik pa je bil tiho. Sčasoma sva ugotovili, da je to najbrž njegov šofer. Če sta lačni, vaju bom peljal na kosilo, nama je potem dejal. Sicer nama je bilo malce nelagodno, ampak res sva bili lačni in čisto brez denarja. Ko smo se ustavili za kosilo, sem na pepelniku zagledala enak logotip, kot sem ga že prej opazila v avtu. Potem sva ugotovili, da je krasna zgradba, v kateri smo jedli, v lasti tega gospoda. Potem smo se pripeljali v neko mesto in se odpeljali v hotel, kjer naju je povabil še na večerjo. Preden se je poslovil, nama je še povedal, da naju v hotelu čaka soba. Kako zdaj, kakšna soba? Sploh si nisva upali vanjo, a sva nato na recepciji le preverili in so nama prikimali, da naju čaka plačana soba. Seveda je bil gospod lastnik tega hotela. Tako sva prvič na najini poti spali v zelo nobel hotelu in pozneje v svojih nahrbtnikih našli še denar, ki nama ga je bil tja zatlačil – kot bi nama danes dal 50 evrov. Vse skupaj se mi je zdelo čudež, in ko se tega spomnim, mi je toplo pri srcu.

Kot kovčinja oziroma mentorica gledate v druga življenja. Vas to veseli, izziva, vam je včasih v breme?

Zelo rada imam ljudi in verjamem, da si ne glede na moje slabe izkušnje vsi ljudje v resnici želimo samo nekaj stvari: da bi bili ljubljeni, da mi ljubimo, da bi bili sprejeti, da nas ne skrbi preživetje iz dneva v dan, da živimo v miru. Ne verjamem, da si bi kdo želel še kaj drugega. Zato še vedno verjamem v dobroto ljudi, še posebno pa verjamem, da so tisti, ki za pomoč poiščejo mene, »fajn« ljudje, vendar morajo prehoditi stopničke, morda podobne mojim. Ko gledaš življenje nekoga drugega, lažje prepoznavaš stvari. Zgodbe, ki mi jih pripovedujejo ali pišejo za svetovanje v Zarji, so včasih takšne, da jim je kar težko verjeti. Zelo velikokrat je navzven vse videti krasno, v resnici pa je zadaj toliko trpljenja in žalosti! Ko meni kdo reče, češ, kaj vse sem dala skozi, lahko povem, da ni to nič v primerjavi s tem, kar vidim pri drugih!

Slaba štiri leta ste znova srečno ljubljeni in zaljubljeni. Z Andrejem. Je kaj drugače, ko se človek zaljubi pri štiridesetih in malce čez, v primerjavi z dvajsetimi, tridesetimi leti?

Čustva se nič ne spremenijo, ta so vedno mlada. Ampak ko si starejši, imaš toliko več izkušenj za sabo in vsaj jaz sem bila mnogo bolj prestrašena, previdna in zadržana, kot bi bila pri dvajsetih. Zato ker me je bilo strah, češ, kaj pa zdaj, ali mi je tega treba, kaj bo, če bom spet žalostna … Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se pri sebi odločila, da v tem smislu ne bom nehala živeti. Če se mi je pripeljal v življenje nekdo, za katerega mislim, da je v redu, ne bom zaprla vrat in rekla ne zaradi svojega strahu. Spet sem morala biti pogumna. Ko sem se peljala na prvo kavo z njim, sem imela zelo hude in težke samogovore. Vso pot sem razmišljala samo o tem, da se bom ustavila, da grem nazaj in da se tega ne grem več. Ampak to je seveda posledica ranjenosti, ki sem jo doživela v odnosih. Danes sem sama sebi hvaležna, da sem ljubezni upala reči da.

Ali ni danes ženskam v srednjih letih težko srečati »pravega«? Nekatere pravijo, da je to skoraj misija nemogoče.

Mislim, da imaš takrat, ko si najbolj želiš spoznati koga, najmanj možnosti za to. Jaz si nisem želela spoznati nobenega, priznam pa, da sem morda pol leta prej za primer, če morda res spoznam koga, napisala na list papirja seznam želenih lastnosti. Naštela sem cel kup lastnosti in si rekla: draga Saša, ne boš šla pod te kriterije!

Ko ste spoznali Andreja, ali ste šli njegove lastnosti preverit na ta svoj seznam?

Da, in so povsod narejene kljukice. (smeh)

Koliko let ste potrebovali, da ste svoj posel postavili na noge tako, da ste brez skrbi šli iz meseca v mesec?

Dve leti.

Zdaj ste uspešni, posla je dovolj. Kaj je trenutno vaš najpomembnejši projekt?

Ljudje so zelo nezadovoljni in v stresu, zato pripravljam videoprogram, ki bo namenjen ozaveščanju o stresu in kako se ga znebiti. Zraven pa že nastaja serija knjig pod skupnim naslovom Uspeh je dosegljiv, ki bodo zelo dostopne in preproste. Prva bo izšla že konec jeseni.

Še prej pa si boste privoščili sončev mrk v ZDA …

To je bila Andrejeva zamisel, ljubiteljsko se ukvarja z astronomijo in meni, da je popoln sončev mrk ena najveličastnejših stvari, kar se ti lahko zgodijo. Hkrati začutiš sebe, svojo majhnost in v isti sapi svojo veličino ter povezanost z vsem, kar je. Zato sva se odločila, da povabiva zraven, kogar koli to zanima. Kdor začuti, da bi šel zraven, mi lahko piše ali me pokliče, zato ker bi rada, da to ne bo zgolj neko potovanje po Ameriki, temveč malce bolj duhovno doživetje. Za zdaj nas je nabranih za en kombi. Sva se pa odločila, da bova vsako leto potovala tja, kjer je sončev mrk. Tako imava do najinega 80. leta zabeležene kraje, kjer bodo sončevi mrki.

Še vedno ste videti izvrstno. V čem je skrivnost? Imate kakšne posebne lepotne rituale?

Ne vem, kakšna bi morala biti pri 50?! (smeh) Gotovo pomaga to, da že sedem let ob jutrih izvajam tibetanske obrede in končno imam dobro kremo za obraz (Sašina prijateljica ima podjetje, v katerem ti analizirajo kožo in naredijo kremo, prilagojeno točno tvoji koži, op. a.); zvečer ne gledam poročil, takrat poskušam tudi čim manj jesti, poleti imam zelo rada solate, že dolgo pa se izogibam beli moki in krompirju.