Kranjska boksarska tradicija

Boksarski klub Kranj je odmev veličine, ki jo je za slovenski boks predstavljala Galetova šola – plemeniti cilji, ki nadalje plemenitijo že tako plemenito veščino. Klub je pod taktirko Duška Čavića - Duleta nastal leta 1992 – v treh letih je njihov član Slovenijo zastopal na svetovnem prvenstvu v Berlinu leta 1995. Od takrat so dobili številne medalje na evropskih in svetovnih pokalih.

Duško Čavić - Dule: boks je začel trenirati leta 1970 v boksarskem klubu Crvena Zvezda v Beogradu. Aktivno je boksal od leta 1970 pa do leta 1993. Nanizal je 64 amaterskih borb (razen enega neodločenega izida je nizal zmage). K profesionalcem je prestopil leta 1981, leto zatem je osvojil naslov državnega prvaka. Kot profesionalec je imel 27 borb (19 zmag, 4 poraze, 4 neodločene). Trener je postal leta 1989, v Kranju pa je klub ustanovil leta 1992.

Na podstrešju čaroben četverokotnik, podolgovata zasnova prostora, v njem pa borci, ki jih poganja Čavićev neomajni zanos. Vzdolž obešenih vreč se vrstijo orokavičeni posamezniki, ki vsem enake udarce delajo za lastne, medtem ko usnjena telesa plešejo svoj ples v ritmu zateglih gibov v njihova nedrja. Med oziroma nad njimi kroži in bdi Čavić – diplomiran trener boksa, maser, ideološki vodja, vzor, zaslužni občan kranjske občine.

Dolgoletne izkušnje so naredile pot pronicljivosti, ki je neprecenljiva. Znanje, ki se ga pridobiva desetletja, postane skupna dobrina na izust. Čavić pristavi: ''Hvaležen sem, da sem učenec Janeza Galeta – on je človek, ki je v tem prostoru učil anglo-ameriški stil boksa.'' Ob tem poudari, da je Gale ''oče slovenskega boksa''.

Klub svojo zgodovino diha – ta mu daje zagon, mu postavlja vzor. Obrazi nekdanjih borcev kot ikone gledajo z zidov, stropov. Mozaik vsem na očeh tvori svet znotraj prostora, mu daje dimenzijo čez samo tu in zdaj, hkrati pa tudi vez z brezčasnim – tistim, kar je že ubralo pot, kakršna koli je pač ta že bila, ampak bila je pot. Ikone ždijo na stenah, tudi ko se ugasne zadnja luč. Neskončna borba, tudi to je klub. Menjave generacij, vedno novi začetki, kot sizifovo delo. A vsak novinec in novinka predstavljata up, vsak lahko v očeh tistega, ki iz človeka kleše borca, nosi obljubo o veličini, za katero je vredno žrtvovati čas, denar, čas. Borec se kali sedem let, je zapisal Janez Gale; človeku jih je odmerjenih le toliko.

Sponzorjev ni, pravi Čavić, imajo pa Andrejo Bešter - Cobro, ki po Čavićevih besedah piše zgodovino slovenskega boksa in je kot prva Slovenka začela osvajati medalje na evropskih prvenstvih. Leta 2005 je v srbskem Pančevu premagala Srbkinjo s 5 : 0 – to je bila Andrejina prva borba.

Leta 1995 so Slovenijo zastopali na svetovnem prvenstvu v Berlinu.

Čavić slikovito opiše naravo njihovega tekmovalnega udejstvovanja: ''Smo kot kockarji: ko gremo za mizo, računamo na denar; ko gremo na evropsko prvenstvo, pričakujemo medalje.'' V svoji karieri je nanizal 64 borb kot amater (le eno neodločeno), svojo zadnjo je kot profesionalec Čavić odboksal pri polnih 38 letih. Ob tem dodaja: ''Zraven ringa bom umrl.''

''Treniramo kot profesionalci, financirani smo kot rekreativci.'' – Duško Čavić - Dule

Boks mlademu človeku nudi samozavest, pravi; uči se hitrega razmišljanja, bolj je samostojen, ne zaide na kriva pota. ''Moj cilj je, da čim več otrok potegnem z ulice.'' In še: ''Treniramo kot profesionalci, financirani smo kot rekreativci.'' Kranjska občina jim je sicer obljubila nove, primernejše prostore, a se to zaradi krize zdi malo verjetno. A dodaja: ''Mi smo optimisti, čakamo na boljše čase.''

Letos se obeta 21. pokal Kranja – boksarski turnir v Čavićevi režiji, ki bo istočasno memorial Janezu Galetu, Erduanu Braimiju - Panterju (mlademu boksarskemu upu, ki je umrl prerane smrti) in novinarju Marjanu Skumavcu, prvemu slovenskemu boksarskemu selektorju. Kranjska boksarska tradicija je oranje ledine slovenskega boksa, je plamteča bakla prepoznavnosti veščine, so obljube o svetli prihodnosti slovenskega boksarskega udejstvovanja.

"Zraven ringa bom umrl.'' – Duško Čavić - Dule

Kronski dragulj Boksarskega kluba Kranj

Andreja Bešter - Cobra je do boksa prišla preko stave, pred tem je štirinajst let trenirala rokomet. ''Vsako sekundo rokometa bi zamenjala za boks,'' zgodbo o svojih začetkih povzame Andreja. Od usodne stave pa do danes je preteklo deset let.

Naziv Cobra ji je dal trener Duško Čavić - Dule, ''ker se giba, giba, giba, ko pa piči, pa to pomeni smrtni udarec''. Po njenih besedah se ženski boks v Sloveniji vzpenja – na letošnjem državnem prvenstvu je tekmovalo dvanajst deklet. Konkurenca je majhna, nadaljuje, zato možnost za borbo išče zunaj Slovenije. Tako je bila denimo na svetovnih pokalih oziroma turnirjih AIBA petkrat bronasta.

Kaj pa profesionalizem? ''O profesionalizmu sem začela razmišljati takoj, ko mi je Dule rekel, da bi začela tekmovati.'' Kot pravi, je amaterska veja v boksu primerljiva s profesionalno, zaradi olimpijskih ambicij pa jo za zdaj bolj vleče v prvo. Olimpijada ji kot amaterki pomeni končni cilj; če se ji ta ne uresniči, bo najverjetneje zakorakala v profesionalne vode. Je ena izmed najmočnejših atributov Boksarskega kluba Kranj, ki ji, kot pravi, pomeni eno veliko družino. Prepričana je, da imajo najboljšo šolo, saj zavoljo svoje tehnične podkovanosti premaguje telesno bolje pripravljene nasprotnice. V tem pogledu tudi poudarja, da boks ni pretep: ''Tehnika je na prvem mestu, potem je šele moč in ostalo.'' Andreja Bešter je osemkratna prvakinja Slovenije, za seboj ima osemintrideset borb, od tega dvaintrideset zmag. Poleg petih bronov s turnirjev AIBA premore še bron in srebro s turnirjev EABA. Držimo pesti, da jo ugledamo na olimpijskih igrah.