Košarka

Vedno sem se počutil, kot da sem Slovenec

Robert Pogačar
27. 9. 2012, 15.13
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Čeprav Hrvat, zdaj še ne 64-letni podjetnik, sodi med ene največjih imen slovenske košarke in še posebej ljubljanske Olimpije, katere barve je branil kar 15 let.

Pozneje se je, najprej v Ljubljani in nato tudi drugje, odlikoval kot trener. Zadnjih petnajst let košarke skoraj več ne spremlja, čeprav že v pokoju pa je še vedno aktiven kot lastnik dveh podjetij.

Z Vinkom smo se včeraj srečali v njegovem Vrsarju, kjer živi in uživa že vse od konca trenerske kariere. Eden od tamkajšnjih ribičev nama je s fotografom razložil, v katerem od lokalov ga bova skoraj zanesljivo našla, saj tam dan redno začne z jutranjo kavico. Tudi včeraj ni bilo nič drugače. Na opisani lokaciji je sedel v živahni debati v družbi dveh gospodov, nato pa naju je pospremil do marine v središču Vrsarja, kjer smo opravili prijeten razgovor.

Vinko je svojo kariero začel leta 1963 v Puli, že štiri leta kasneje pa se je preselil k Olimpiji, ki je takrat sodila v sam vrh jugoslovanske košarke. Z njo je leta 1970 osvojil tudi zadnjega izmed njenih šestih naslovov prvaka nekdanje skupne države. »Vsa leta, ki sem jih preživel v Ljubljani, so bila super. Spominjam se je samo po lepih stvareh. Tisto so bili lepi časi. Nekateri danes pravijo, da smo takrat živeli v temi, a v tisti 'temi' se je dobro živelo. Za večino je bilo takrat bolje, kot je danes. Posamezniki so dobro živeli takrat in to tudi še zdaj, ampak to so samo posamezniki. Drugače pa sem se v Ljubljani vsa leta lepo imel. Družba je bila dobra in z njo se še zdaj večkrat dobimo. Ravno včeraj smo v Puli imeli srečanje z bivšimi soigralci. Prišli so Daneu, Marter, Lorbek, Lemaić, Brenk, Macura in še kdo, ki se ga zdaj ne spomnim. Nismo se pozabili, še vedno se družimo, obujamo spomine ... Žal je edini med nami, ki je še ostal v športu, Radovan Lorbek.«

Ena od tekem, ki so Jelovcu ostale v najlepšem spominu, je gotovo gostovanje v Zadru, ki je Olimpiji prineslo zadnji naslov prvaka Jugoslavije: »Spomnim se, da je bil rezultat ves čas tesen, vmes smo tudi že izgubljali. Tekmo je nazadnje odločil Dušan Verbič, ki pred tem približno desetkrat zgrešil, a ko je bilo treba, vendarle zadel. Za naslov smo se borili s Crveno Zvezdo, ki bi bila prvak, če bi to tekmo izgubili.« 

Olimpiji zmanjkalo ambicij

In zakaj se po njegovem mnenju Olimpija v naslednjih letih ni več resneje vmešala v boj za naslov jugoslovanskega prvaka? »Druge ekipe, kot Jugoplastika, Partizan, pozneje tudi Bosna, so se zelo okrepile. Olimpija temu ni več uspela slediti. Njen skrajni domet je bila uvrstitev v pokal Radivoja Koraća. Razen mene pozneje v ekipi ni bilo več tistih pravih profesionalcev. V nekaterih drugih klubih so se znali veliko bolje organizirati. Enostavno v klubu ni bilo več ambicij, da bi naredili ekipo, ki bi spet vključila v boj za naslov.« 

208 centimetrov visoki center je imel pri Olimpiji vselej poseben status; obravnavali so ga, kot bi bil Slovenec. »Vedno sem se tudi počutil, kot da sem Slovenec,« o tem pravi Vinko. Nenazadnje je bil v letih 1973 in 1974 izbran za najboljšega športnika Slovenije, pojavlja pa se tudi na vseh uradnih seznamih slovenskih dobitnikov olimpijskih kolajn (z jugoslovansko reprezentanco je bil drugi na OI 1976 v Montrealu; Makedonke Stojne Vangelovske, ki je bila kot članica Ježice z Jugoslavijo druga na igrah 1988 v Seulu, na enakih seznamih ni.)

V lepem spominu je Vinku ostala tudi poslovilna tekma, ki jo je ob prepolnem Tivoliju odigral 5. decembra 1982. Gledalci so mu skandirali Mi smo Vinkovi, Vinko je naš, sam pa je ob koncu tekme simbolično predal kapetanski trak svojemu nasledniku Petru Vilfanu.

Vinko Jelovac je dolgo veljal za klasičnega centra, ki je obvladal tudi met prek glave, imenovan 'horuk', ob koncu kariere pa je več igral tudi nekoliko dlje od koša. »Na stara leta sem bil vedno bolj odmaknjen od koša in postal tudi krilo. Ko je bil trener Olimpije Lazar Lečić, moj zadnji pri ljubljanskem klubu, mi je nekoč dejal: 'Najprej si igral pod košem, zdaj si že na krilu, še malo, pa boš na klopi.' No, na klopi sem preživel zelo malo časa; potem sem raje končal. Z Olimpijo sem imel pogodbo še za eno leto, a je novi trener Janez Drvarič ocenil, da me ne potrebuje več,« pravi o tem in dodaja, da je bil s trenerji drugače vselej v dobrih odnosih.

Čosiću nihče niti blizu

Nadvse uspešno kariero si je Jelovac izgradil tudi v jugoslovanski reprezentanci. Poleg srebrne olimpijske kolajne iz Montreala je bil njen član tudi na domačem SP v Ljubljani, ko so se modri prvič okitili z naslovom svetovnega prvaka, čez štiri leta je bil eden ključnih igralcev na SP v Portoriku, kjer je Jugoslavija osvojila drugo mesto, pet odličij, tri zlate in dve srebrni, pa ima tudi z evropskih prvenstev.

Reprezentančno kariero je zaključil leta 1977 s tretjim zaporednim naslovom evropskega prvaka na EP v Liegeu. Skupaj s Krešimirjem Čosićem sta bila praktično edina, ki sta igrala tako s starejšo generacijo z Daneuom, Trajkovićem, Žorgo, Simonovićem, Plečašem..., kot tudi z mlajšo s Slavnićem, Dalipagićem, Kičanovićem, Delibašićem, Jerkovom... »Po večini smo v glavnem zmagovali. Ekipa je bila res dobra, imel pa sem to srečo, da sem bil pri Mirku Novoselu član prve peterke. Med štirimi genialci sem bil zgolj pomožna sila, a tudi to ni bilo lahko. Takrat je bilo v Jugoslaviji 10 ali 15 zelo kvalitetnih centrov in moral si biti med njimi najboljši, da si lahko igral za reprezentanco. S takšnimi fenomeni je bilo res pravi užitek igrati,« se spominja istrski center, ki je najbolj užival, ko je lahko igral v tandemu s Čosićem. »On je bil res pravi fenomen. Zavedali smo se svojih kvalitet, Krešo pa je pomenil 70 odstotkov reprezentance. Na odločilnih tekmah je s svojimi 15 do 20 skoki in vsaj toliko točkami vselej lahko rešil zadevo. Noben drug center, s katerim sem igral, mu ni bil niti blizu. Ponavadi je on igral na štirici in jaz na petici, v peterki pa so bili pri Novoselu še Slavnić, Dalipagić in Kičanović,« o legendi zadrske in jugoslovanske košarke s spoštovanjem govori Jelovac.

Dolgoletnega reprezentanta padec kvalitete moštev in reprezentanc s področja nekdanje Jugoslavije ne preseneča: »Najboljši evropski klubi lahko kupijo najboljše igralce, vsa kvaliteta je skoncentrirana le v teh nekaj moštev in z njimi se v sedanjih razmerah ne da več enakovredno kosati. Najboljši domači igralci se takoj prodajo ven, finančna kriza tu opravi svoje. To se seveda pozna tudi na kvaliteti lige; če ta ni močna, tudi reprezentanca to ne more biti. Če bi bil Michael Jordan rojen na Hrvaškem, ne bi nikoli bil Michael Jordan.«

Kot trener presenetil še sebe

Po koncu igralske kariere je Jelovac zajadral v trenerske vode. Najprej je treniral Slovan, potem ko je Olimpija v sezoni 1985/86 še drugič izpadla iz prve lige, pa jo je prevzel v drugi ligi in se z njo takoj uvrstil nazaj med prvoligaše ter se prebil v finale jugoslovanskega pokala. Že v naslednji sezoni se je kot novinka v ligi uvrstila na četrto mesto in bila največje presenečenje lige. »Takrat je le malokdo verjel v moje trenerske sposobnosti. Vsi so mislili, da bosta prej uspela Slavnić ali Kičanović, a sem presenetil vse. Bil sem zelo dober trener, čeprav brez zaledja. Verjetno sem edini trener na svetu, ki je treniral tri najboljše ekipe v državi, Olimpijo, Cibono in Maccabi, brez svojega menedžerja. Nihče me torej ni prodajal v noben klub, v vseh pa sem delal povsem brez pogodb. Ko sem bil trener v Osijeku, takrat najslabši ekipi v ligi, so me izbrali za najboljšega trenerja Hrvaške. Enostavno sem imel pravi instinkt. Lahko rečem, da sem bil s trenersko kariero zadovoljen, veliko bolj, kot sem pričakoval, da bom. Čeprav sem bil skromen človek, mi je vedno vse šlo dobro od rok. Kamorkoli sem prišel, so moje ekipe dosegale najboljše rezultate, tako da sem bil presenečen še sam nad sabo,« zdaj pravi Jelovac, ki je Olimpijo zapustil po osmih krogih zadnje sezone v jugoslovanski ligi, potem ko je leto prej preživel na specializaciji v ZDA. Ljubljančani so se znašli na repu lige in stvar je moral reševati Zmago Sagadin. »Takrat je bilo veliko raznoraznega mešetarjenja. Včasih pride nek rušilni trenutek, ko enostavno ne moreš več. Takrat ni pomembno, koliko si dober, koliko znaš in kakšen rezultat si dosegel. Če imaš za sabo zaledje, kot sta ga denimo imela Božidar Maljković in Željko Obradović, potem ni težav, če izgubiš dve ali tri tekme. Pri Olimpiji tega zaledja takrat ni bilo, tako da sem sam začutil, da izgubljam tla pod nogami in da tam nimam več kaj početi. Uprava kluba mi je stala ob strani, a to ni bilo dovolj. Malce so bili užaljeni, a življenje je takšno. Težko je razložiti, a tudi to se dogaja,« je pojasnil Vinko in dodal, da so bili pri Olimpiji do njega vselej korektni. »Nikoli me niso prinesli naokrog niti za en evro,« je še dodal na to temo.

Odpuščen le pri Ciboni

Vinko Jelovac je trenersko kariero pozneje nadaljeval v Osijeku, na Reki, kratek čas tudi v Krškem, pa v Italiji (v Palermu in na Sardiniji), nato v Maccabiju in nazadnje v Ciboni, kjer je, kot pravi, edinkrat dobil odpoved, kar še do danes ni povsem prebolel: »V Cibono sem prišel, ko je iz nje pobegnil Aleksander Petrović, saj ob razsulu ni več mogel zdržati. Po mesecu dni sem na tiskovni konferenci povedal, da imamo v ekipi dva ali tri igralce, ki so potencial za NBA in temu so se mi takrat smejali. Po letu in pol so bili takšni igralci štirje. Izkazalo se je, da se najslajše smeje tisti, ki se smeje na koncu. Ekipa je po mojem prihodu v letu in pol nanizala 12 zmag v evroligi ter bila blizu vrha. Takrat sem verjel, da jo lahko tudi osvojimo. Po reprezentančni akciji, kjer sem bil 20 dni brez igralcev, sem dobil nazaj povsem drugo ekipo, ki je nisem več uspel povezati v celoto. Sledili so trije zaporedni porazi in predsednik je dal izjavo, da nisem več trener. Po tistem sem pobral svoje stvari, odšel in za vse čase prekinil s košarko. To, da mi s Cibono niso omogočili, da končam sezono, si štejem za edino slabo točko v svoji trenerski karieri. Od takrat se Cibona ni več pobrala.«

Nesrečen, če nič me počne

Nekdanji košarkar je uradno že tri leta v pokoju, a še vedno »miga«. Je na čelu dveh podjetij, od katerih se eno ukvarja s proizvodnjo žganih pijač, drugo pa z gradbeništvom. »Brez dela ne morem, tako da sem ves čas okupiran. Po naravi sem takšen, da sem nesrečen, če nimam kaj početi. Enostavno mi je prišlo v genezo, saj sem se to naučil že v Sloveniji. Prav zato sem šokiran ob podatku, da je Slovenija zdaj v krizi. Za Hrvaško se mi to zdi nekaj normalnega, za Slovenijo pa tega res nisem pričakoval,« je še povedal dolgoletni prebivalec Ljubljane.