Mobilna verzija
04:48 21. september 2018

Močan veter in nizke temperature ju niso motili pri raziskovanju

Novice Svet24
Z.F. / Novice Svet24
0

Tokrat smo na pot poslali Turkinjo Aysegul.

prehod ob reki

Sprehod v naravi do slapu jima je dobro del. Foto: Osebni arhiv

Aysegul je pri nas na izmenjavi že več kot eno leto in je študentka fakultete za šport. Pravi, da Slovenijo obožuje. Ljubi naravo, šport, gore, potovanja in spoznavanje novih ljudi. Rada spoznava nove kraje in se tudi česa novega nauči. Pravi tudi, da je Slovenija dežela, ki je ustvarjena za njen življenjski ritem in njeno dušo.

ocene IB

Obiskala že veliko slovenskih turističnih mest

V Sloveniji si je ogledala že precej turističnih znamenitosti. Obiskala je Bled, Škocjanske jame, Triglavski narodni park, Vogel, dolino reke Soče in še kaj bi se našlo. Poleg vseh omenjenih, turistično bolj izpostavljenih lokacij pa je v enem izmed izletov, ko se je s prijateljem odpravila do Opatije, že obiskala tudi Ilirsko Bistrico. »Mesto mi je bilo že takrat zelo zanimivo in privlačno, zato sem prijatelja, ki prihaja iz Slovenije in študira antropologijo, vprašala, kaj se da tam videti in doživeti. Nasmehnil se je in dejal, da gre zgolj za tranzitno mesto in nič več. Prvi vtis res ni obetal kaj več, a odločila sem se, da mestu ponudim drugo priložnost in si ga ogledam podrobneje. Še preden sem se odpravila na izlet, sem se odločila narediti manjši načrt oziroma si o kraju in regiji kaj prebrati,« pove Aysegul. »Prijatelj, s katerim sem obiskala Opatijo, se je ponudil, da me spremlja. Sprejela sem njegovo ponudbo. Naj pa mimogrede omenim, da se tudi učim slovensko,« dodaja. Pravi sicer, da je zanjo ena izmed boljših stvari na potovanjih po Sloveniji govoriti s starejšimi, saj imajo zmeraj pripravljeno kakšno zanimivo zgodbo.

mestna hiša

Mogočna mestna hiša je bila prva znamenitost, ki sta jo našla v mestu. Foto: osebni arhiv

Slovenski stripi in slovenska glasba

»Oborožena« za na pot, polna elana, ki mu je dodala še slovenski strip, nekaj sadja in topla oblačila, se je Aysegul minuli vikend, natančneje v soboto okoli 10. ure, odpravila na pot. Prijatelj je s seboj vzel še zgoščenko slovenskih pesmi in njuno odkrivanje se je začelo. Ko sta prispela v mesto, ju je najprej pozdravila čudovita mestna hiša; uzrla sta jo takoj, ko sta parkirala avtomobil. Ob prihodu ju je kljub lepemu vremenu pozdravil tudi močan veter, zato sta posnela le nekaj fotografij, medtem ko sta v bližini opazila informativno tablo in z nje prebrala kar nekaj koristnih informacij. Tam sta ugotovila, da kraj ponuja veliko znamenitosti, ki jih je vredno obiskati; slap Sušec pa tudi Kindlerjev park. Poučila sta se tudi, da je imelo območje v zgodovini precej pomembno vlogo. »Nemogoče je spregledati, da mestece leži blizu Italije. Čuti se njen vpliv in prisotnost. Povedali so nama, da je bilo območje v sto letih nacionalno mešano. Ilirska Bistrica je najprej spadala pod avstro-ogrsko cesarstvo, nato so jo dodelili Kraljevini Italiji, od leta 1920 je bila del Jugoslavije, nato pa je pripadla Republiki Sloveniji. Ostanki mešanja so še vedno vidni v številnih spomenikih, ki so posuti po mestu,« pripoveduje iz spomina Aysegul.

Naravne lepote

Medtem ko so presenečale precej nizke temperature in smo trepetali od mraza, je Aysegul pogumno vztrajala in si ogledovala znamenitosti ter naravne danosti, ki jih je bilo mogoče najti na območju Ilirske Bistrice. Pravi, da ji mraz ne povzroča težav, da ima sicer raje poletje, a se ne pritožuje. S prijateljem si je ogledala Novakov mlin, ki stoji ob reki, nato pa sta se sprehodila do slapu. »Priznati moram, da sva na sprehodu kljub vetru uživala. Narava je čudovita. Žuborenje vode naju je pomirjalo in gozd ob reki je spominjal na raj. Posnela sva ogromno fotografij. Nato sva se odpravila do najine druge destinacije. To je bil Kindlerjev botanični park. Preprosto ga je bilo najti. Prebrala sva, da je bil park zasnovan po drugi svetovni vojni in ga je gozdarski tehnik Viljem Kindler osnoval na kraju, ki je nekoč veljal za mestno smetišče. V parku je več kot sto različnih rastlinskih vrst, lepo je urejen tudi ribnik z otočkom in mostičkom.

kindlerjev park

Lepo urejene potke in mostički v Kindlerjevem parku. Foto: osebni arhiv

Edino, kar naju je zmotilo, so bile manjkajoče drevesne oznake. Bila sva utrujena od nasilnega vetra in hoje, zato sva se vrnila do avta in se nekoliko pogrela. Prijatelj je moral na kosilo v Opatijo, tako sem ostala sama. Tudi jaz sem že občutila lakoto, zato sem se odpravila do bližnjega lounge bara in picerije Park Seventeen. Hitro sem ugotovila, da gre za picerijo, a ponujajo še solate in nekatere druge jedi. Priznati moram, da sem bila prijetno presenečena, saj je mladi picopek testo kar vrtel po zraku. Lepo je dišalo in mnogi so hvalili pice. In da ne govorim ... pice so bile videti odlično in bile so neverjetno velike. Ko sem se takole ozirala po piceriji in brskala po meniju, sem ugotovila, da picerijo obiskujejo predvsem družine. Nisem se odločila za pico, privoščila sem si piščančjo solato.

+-IB

Bila je servirana na veliki plošči. Po obroku pa sem se pogovarjala z mladim picopekom. Veliko mi je povedal o kraju in mi pokazal tudi nekaj starih slik. Mesto je polno zgodovine, ki še vedno tu in tam kuka na plano. Privoščila sem si še kavo, medtem pa pobrskala po spletu, kaj si lahko še ogledam,« pripoveduje Aysegul. Med brskanjem se je navdušila nad zanimivim spomenikom, cerkvijo in gradom, ob tem pa, kot pravi, ugotovila, da je kljub precej majhnemu kraju mogoče videti ogromno znamenitosti.

Manjši bar in starejši gospod

Odločila se je, da se sprehodi po mestu in izgubi med ulicami, ki so vsaka po svoje pripovedovale svojo zgodbo. Našla je bar Tomex, ki je pritegnil njeno pozornost že od daleč, in ga obiskala. »Bar je pritegnil mojo pozornost, zato sem si tam privoščila skodelico kave. Bila sem presenečena nad okusnim izborom opreme, ki se je skladala s krajem. Pohištvo je bilo v temno zeleni in rjavi barvi, harmonijo pa so dopolnjevale tapete v podobnih odtenkih. Nekaj časa sem si ogledovala lokal, za točilnim pultom je sedelo nekaj starejših gospodov, ki so čebljali, in če sem pozorno poslušala, sem lahko celo razumela, o čem se pogovarjajo.

bar torex

V baru je Aysegul spoznala starejšega domačina, s katerim sta tudi poklepetala. Foto: osebni arhiv

Izbrala sem mizo v kotu, od koder sem imela čudovit razgled na celotno dogajanje. Eden od gospodov se mi je nasmehnil in me ogovoril. Trudila sem se pogovarjati v svoji polomljeni slovenščini, a kar hitro sva presedlala na angleščino. (smeh) Povedal mi je, da že vse življenje živi v Ilirski Bistrici in da mu je življenje v tem kraju drago. Povprašala sem ga tudi, kaj vse si lahko še ogledam, pa mi je povedal, sem prišla ob nepravem času, saj je večina turistom zanimivih znamenitosti zaprtih. Strinjala sem se z njim, ob tem pa mu obljubila, da se vrnem spomladi. Med pogovorom mi ga je uspelo tudi nasmejati, ko sem mu omenila, da se mi zdi območje precej majhno. Odgovoril mi je, da je veliko prepotoval, a da tako majhno spet ni. Nisem se želela spuščati v debato. No, medtem se je že vrnil moj prijatelj in se mi pridružil ob klepetu, ki se je precej zavlekel. Pozno je že bilo, zato sva se prijazno poslovila in se na njegovo pobudo odločila, da si privoščiva še nočni pohod do cerkve. Bila je ogromna, pokopališče pa se je lesketalo od brlenja sveč. Bilo je temno in približevati se je začela nevihta. Veter je bil tako močan, da sva se komaj vrnila k avtu. Temperatura je padla na okoli –10 stopinj, a se je zdela precej nižja zaradi močnih sunkov vetra in nevihte. Še nikoli nisem doživela česa podobnega. Bilo je nevarno in strah me je bilo ostati zunaj. Odločila sva se, da poiščeva restavracijo, in se namenila v prvo, ki sva jo zagledala na poti. Tam sva si privoščila dostojno večerjo, nato pa se odpravila v bližnji hotel in tam prespala,« zaključi napeto zgodbo Aysegul.

cerkev

Na sprehod do cerkve se je Aysegul podala tako ponoči kot podnevi. Foto: osebni arhiv

Močan veter in trdna volja

Nedeljsko jutro ni bilo preveč prijetno. Vremenska napoved je napovedovala celo najhladnejši dan v letu. Iz radijskega sprejemnika je bilo slišati opozorila, naj prebivalci dan raje preživijo v toplem zavetju doma. A sta imela Aysegul in njen prijatelj drugačne načrte. Po odličnem zajtrku sta odšla do cerkve, ki sta si jo želela ogledati še podnevi. Ogled je zaradi vetra zahteval kar nekaj napora, a kot pravi Aysegul, je bilo vredno. Sprehodila sta se še do spomenika, ki se je dvigal sredi travnika. »Oblika skulpture je bila zelo zanimiva. Ni mi žal, da sva si jo ogledala. Veter je zelo močno bril in precej naju je zazeblo, a moram poudariti, da sem uživala vsak trenutek,« še pove.

nagrajenci IB

Proti poznemu popoldnevu se je Aysegul s prijateljem vrnila v Ljubljano. Med potjo je prebirala slovenske stripe in poslušala slovenske pesmi. Ob koncu dodaja, da se ji Ilirska Bistrica zdi zanimivo mesto, s pestro zgodovino in čudovito lepoto, ki je še številni ne poznajo. »Je mesto, ki čaka, da ga turisti znova odkrijejo. Mirno in privlačno za vsakogar, ki si želi spontanega vikenda, z razumnimi cenami, dobro kavo, odlično hrano in gostoljubnimi domačini. Okolica ponuja ogromno naravnih lepot, prostor zase pa bodo našli tudi športni navdušenci, ribiči in pohodniki. Hvala za to priložnost,« se prijazno zahvali Aysegul.

Vaš prispevek