Dirka po Franciji je največja kolesarska dirka na svetu, in kdorkoli na njej zmaga, se ima lahko upravičeno za najboljšega na svetu. Trije tedni kolesarjenja po neskončnih ravnicah in strmih klancih Pirenejev in Alp poskrbijo, da ni naključij in da do cilja v Parizu prikolesarijo le najbolje pripravljeni ter najbolj tekmovalni kolesarji. Kolesarji so v navadnem letu deležni ogromne podpore ob cestah, zaradi česar je Tour de France športno tekmovanje z največ gledalci, podvige tekmovalcev pa prenašajo televizije 186 držav po svetu. Osvajalcu legendarne rumene majice po zmagoslavnem zaključku na Elizejskih poljanah pripada mesto v zgodovini, večna slava in … petsto tisoč evrov nagrade.
DIRKA V ZASEBNIH ROKAH
Če bi se Dirka po Franciji tako končala sedaj, bi bil Primož Roglič ta, ki bi odnesel domov pol milijona evrov nagrade. Tadeju Pogačarju, ki je trenutno na sedmem mestu, pa bi pripadlo komaj 11.500 evrov, pri čemer lahko upa še na osvojitev majice za najboljšega mladega kolesarja, kar bi mu naneslo dodatnih 25 tisoč evrov, še kakšnega tisočaka pa si lahko teoretično obeta iz vmesnih ciljev in etapnih nagrad. Nagradna vsota za končno uvrstitev se nadalje znižuje, tisti med 20. in 160. mestom pa po treh tednih muk odnesejo domov komaj tisoč evrov. Razlogov, da Dirka po Franciji ne ponuja zaslužkov, primerljivih z drugimi športi s takšno globalno popularnostjo, je več, glavni med njimi pa je ta, da dogodek poteka v organizaciji Amaury Sport Organisation (ASO). Zasebna organizacija, ki je med drugim zadolžena za izvedbo kolesarske dirke po Španiji in relija Dakar, ne kaže pretiranega zanimanja za deljenje dobičkov med kolesarji in ekipami. ASO obstaja pod okriljem ESA, medijske hiše, ki med drugim izdaja znameniti športni dnevnik L’Equipe, od katerega je tudi prevzela organizacijo Toura. Finance zasebnega podjetja so javnosti neznane, francoski novinarji pa so grobo oceno prihodkov organizatorjev postavili med 60 in 150 milijonov evrov.
SPONZORSKI MILIJONI
Nekaj več kot polovica tega prihodka naj bi prišla od televizijskih pravic, okoli 40 odstotkov naj bi prišlo iz naslova sponzorjev, približno pet odstotkov pa v blagajno prispevajo mesta, ki so pripravljena odšteti visoke zneske, da bi imela privilegij gostiti uvod ali cilj etape. Dirka, ki se je prvič odvijala leta 1903 kot obupani poskus zvišanja naklade časnika L’Auto, je zdaj prepričljivo največja kolesarska dirka na svetu, kjer na primer glavni sponzor, to je finančno podjetje LCL, plačuje več kot deset milijonov evrov, da je njegov logotip viden na rumeni majici vodilnega.
A kot rečeno, kolesarji nimajo prav veliko od tega. Vsaj neposredno ne. Še tiste nagrade, ki jih dobijo, se večkrat podelijo med klubske kolege, saj gre – kot ve vsak navdušenec nad kolesarstvom – za izrazito ekipni šport.
V MONAKU SO DAVKI NIŽJI
Kolesarji tako prejemajo plačo od svojih moštev, najbolje plačani med vsemi pa naj bi bil Slovak Peter Sagan, večkratni svetovni prvak, s petimi milijoni letno. Slovenski as Primož Roglič naj bi po neuradnih podatkih prejemal dva milijona na leto, skupno pa bo tako na račun aktualne štiriletne pogodbe prejel osem milijonov evrov. Tadej Pogačar je letos podpisal novo štiriletno pogodbo. Detajli te so nam neznani, ob svojem meteorskem vzponu pa si lahko ščasoma obeta številke, kakršne prejema njegov kapetan Fabio Aru. Italijan, ki je že odstopil od letošnje Dirke po Franciji, naj bi na leto prejemal 2,8 milijona evrov. Za primerjavo: najbolje plačani slovenski športnik, košarkar Goran Dragić, na leto od svojega moštva Miami Heat prejme 17 milijonov evrov, pri čemer velja poudariti, da gre pri teh zneskih za neobdavčen prihodek. Končna neto plača je odvisna od prebivališča športnika, kot je znano, pa sta tako Roglič kot Pogačar rezidenta Monaka, kneževine, ki je s svojo prijazno davčno politiko k sebi zvabila že marsikaterega svetovno znanega športnika in s tem zmanjšala davčni priliv njihovih matičnih držav.
EKIPNI ŠPORT
Ekipe svoje proračune polnijo iz sponzorskega denarja. Jumbo-Visma, moštvo, za katero kolesari priljubljeni »Rogla«, nosi ime glavnih sponzorjev, ki sta nizozemska veriga supermarketov in norveško softversko podjetje. Klub Tadeja Pogačarja UAE Team Emirates pa je registriran v Združenih arabskih emiratih in se financira iz državnih skladov in podjetij. Obe moštvi sta pokazatelj smeri, v katero je šlo kolesarstvo; manjša moštva zaradi naraščajočih finančnih in kadrovskih zahtev ne morejo več tekmovati na najvišjem nivoju, sponzorstvo pa se tako izplača samo velikim, stabilnim podjetjem ter državam, ki to koristijo za samopromocijo in izboljševanje ugleda v svetu. A tudi to dejstvo ne zagotavlja dolgoročne stabilnosti moštev, saj so že nešteta ugasnila, z njimi pa so bile prekinjene tudi pogodbe.
Dirka po Franciji se nadaljuje jutri. Kljub letošnjim protikoronskim ukrepom in siceršnjim problematikam, vezanim na Tour, kolesarstvo ostaja tako rekoč edini šport, kjer lahko najboljše na svetu spremljamo v živo, od blizu, in to povsem brezplačno.
