Sami sebi pravijo »life-extenderji!«, torej »podaljševalci življenja!«. Pred dvigom interneta je bil trend omejen na ekscentrične osamelce na samih robovih družbe. Zdaj se širi kot gozdni požar in tvori nekaj zelo podobnega plemenu.

Pomlajevalni evangelij svoje sledilce uči, da je staranje samo bolezen. In da je tako tudi smrt samo še en problem, ki ga je treba rešiti, tako kot smo, recimo, rešili problem kariesa ali vodenih koz. Nobeno naključje ni, da se nad to vizijo najbolj navdušujejo razni borzni tajkuni in milijarderji iz Silicijeve doline. Kot jih je označil novinar Alex Moshakis: »Večinoma gre za moške, ki so zaslužili toliko denarja, da zdaj zahtevajo večnost, da ga lahko porabijo.«

Skromen cilj – 150 let

Spoznajmo možaka po imenu James Strole, ameriškega nepremičninskega investitorja, ki je leta 2016 ustanovil Koalicijo za radikalno podaljšanje življenja.

Strole jih ima danes sedemdeset in dnevno golta ravno nekje toliko različnih prehranskih dodatkov. Vitamini, mikrohranila, »poživilci mitohondrijev« in celo metformin. Slednji je sicer zdravilo za diabetes, a naj bi imel tako veličastne stranske učinke na dolgoživost, da se ga je oprijel vzdevek »aspirin za sovražnike staranja«.

V hladu porajajoče se zore se Strole vsako jutro požene v bazen pred svojo hišo v puščavskem mestecu v Arizoni, da bi svoj imunski sistem šokiral v boljše delovanje. Vsaj enkrat na dan ponikne v objem posebne elektromagnetne žimnice, ki pomirjujoče brli pod njim in mu s tem bojda »odpira žile«. Že zdavnaj je postal mojster dihalnih tehnik, ki naj bi mu uravnovešale hormone – posebej nežno pozornost pa namenja vnosu t. i. »nootropikov«, preparatov za izboljšanje delovanja možganov.

»Kaj mi bo večno telo, če se mi bo sesiril um?!« se pravzaprav precej razumno sprašuje gospod, ki ga imajo eni za vizionarja, drugi pak za nevarnega norca.

Ko govorimo o Koaliciji za radikalno podaljšanje življenja, je ključen prav pojem »radikalno«. Člani z velikim nezadovoljstvom spremljajo vse prepočasen napredek splošne zdravstvene znanosti, ki nam je za zdaj izborila samo nekaj ušivih desetletij podaljška.

»Svoja življenja živimo v primežu vedenja, da bo vsega skupaj nekoč konec,« se zanosno priduša James Strole. »Pomislite, kaj vse bi lahko dosegli, če bi vedeli, da to ni res!« Najskromnejši cilj, ki ga je sam še pripravljen sprejeti, je, da bi užil vsaj 150 let.

Podaljševalci življenja so pripravljeni storiti karkoli, da bi se le pretisnili do naslednjega znanstvenega preboja. »Trik je samo v tem, da preživiš do naslednje velike inovacije, ki ti bo kupila naslednjih dvajset let!« pojasnjuje Strole. »Dvajset let tu, dvajset let tam – vse to se sešteva in kar naenkrat jih imaš tristo!«

Maslo v kavi

Gre torej za nekakšno plezanje po lestvi, na vrhu katere je dokončni pobeg zadnji sodbi. Kar nekaj bogatašev je že razpisalo milijonske nagrade za junaka, ki jim bo uspel dostaviti večnost. Poslovni tisk poroča, da ambiciozna nova podjetja iz te branže z lahkoto plenijo po desetine milijonov dolarjev investicij za razvoj. Manični gonji se je nedavno pridružil celo Google, ko je ustanovil biotehnološko podjetje Calico, ki naj bi »poglobilo naše razumevanje biologije, ki nadzoruje življenjsko dobo«.

Britanski milijarder Jim Mellon je trg nesmrtnosti opisal kot »fontano denarja«. Podjetje Bulletproof, ki stavi na »pomlajevalno dodajanje masla v skodelice kave«, je nedavno recimo z lahkoto zbralo 19 milijonov dolarjev sredstev za nadaljnji razvoj. Četudi se uradna znanost pri tovrstnih trditvah o maslu in kavi samo prime za glavo.

Žeja po mladi krvi

Ena od bojda posebej perspektivnih modnih muh je transfuzija mlade krvi v starajoča se telesa. Žal ne gre za bolan vic: kalifornijsko podjetje Ambrosia recimo računa po 8000 dolarjev za infuzijo enega litra krvi, 12.000 dolarjev za dva. Na laboratorijskih miškah so se učinki sicer izpričano izkazali za blagodejne, a sami znanstveniki opozarjajo, da ni za zdaj prav nobenih dokazov, da je tretma učinkovit (ali sploh varen!) tudi za človeška bitja.

No, to bogatunom seveda ni preprečilo, da plačujejo tisoče in tisoče dolarjev za mlado kri. Če je ob tem kdo pomislil na vampirizem, prav gotovo ni edini.

Parabola z živimi mrtveci se samo še okrepi, če povemo, da se razraščajo tudi t. i. »kriogenični obrati«. Torej gromozanske hladilnice, v katerih so v tekočem dušiku shranjene odrezane glave tistih, ki si tako drag postopek lahko privoščijo.

Tudi razvpiti ameriški poslovnež Ray Kurzweil in ustanovitelj PayPala Peter Theil sta že oznanila, da se bosta dala po smrti umetno zamrzniti. Velikanska hladilnica sredi Arizone po imenu Alcor Life Extension Foundation že hrani več kot sto zamrznjenih trupel bogatih optimistov, ki so stavili na razvoj znanosti, češ da jih bo znala v pravem trenutku obuditi nazaj k življenju.

Kako zelo se je spremenilo javno dojemanje takih idej, najbrž najbolje priča naslednje. Ko je prej omenjeni James Strole v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začel z motivacijskimi turnejami o nesmrtnosti, je vsake toliko prejel tudi kako anonimno smrtno grožnjo. Mnogi so mu namreč očitali, da se zoperstavlja božji volji in da skuša razparati naravni red. Posebej razgreti pobožneži so ga zmerjali celo s hudičem.

A kaj ko je ta konkretni hudič na svet očitno privekal z neomejenimi rezervoarji vztrajnosti! Pot do osebne večnosti si je začel Strole že takrat tlakovati s špartanskim zdravstvenim režimom, ta je vključeval redne poste, klistirje in zobanje neštetih prehranskih dodatkov. Okoli njega se je počasi nabrala drobna, a prav res vražja skupnost istomislečih, ki jih je vezal srditi prezir do same ideje, da bi morali kdaj izdihniti svoj zadnji dih.

Napad na staranje

No, takih »norcev« in »hudičev« je danes že toliko, da vsako leto zarajajo na t. i. »RAADfestu« … Torej na koalicijini letni konferenci, ki je med poznavalci znana tudi kot »Woodstock radikalnega podaljšanega življenja«. Tu lahko obiskovalci brskajo po malem morju najnovejših izdelkov za desant na četrto tisočletje. Samo za vstopnino so pripravljeni plačati nekaj sto zelencev – tisti, ki se odločijo za posebno VIP-vstopnico, pa skoraj štiri tisoč dolarjev.

»Začnite živeti svojo večnost ZDAJ!« nas vse skupaj poziva spletni reklamni letak. »Zažurajmo in proslavimo našo neomejeno skupno prihodnost!«

Veseljaška zadnja leta

Mnogi nadobudni dolgoživčki trdijo, da jih pri plezanju po lestvi nesmrtnosti motivira predvsem radovednost. Eden takih je recimo ameriški poslovnež Dave Asprey, ki dnevno jemlje 150 različnih dodatkov. »Tudi če bom slučajno res lahko živel večno,« se rad nasmehne, »si ne predstavljam, da bi mi kdaj zmanjkalo fascinantnih novih problemov in ugank!«

(Še simpatičnejše pojasnilo nam poda še en superzvezdnik gibanja, ekscentrični dr. Aubrey de Grey. Ko so ga vprašali, zakaj bi rad živel večno, se je samo nasmehnil: »Že zaradi svojega domačega džakuzija!«)

De Grey sicer velja za precejšnjega zmerneža, saj ga mnogo bolj kot vsi tisti prihajajoči mileniji zanima odlično zdravje za vsaj še naslednjih nekaj deset let. Zanj in za njegove učence je neskončno življenje torej le morebitni stranski produkt, ne osnovni cilj. Ta je namreč izognitev boleznim in posledično zmagovito veseljaška zadnja leta.

Bistveno manj skromni pa so najradikalnejši zasledovalci večnosti, ki slišijo na ime »transhumanisti«. Tiverjamejo, da leži ključ za neomejeno prihodnost v spajanju z mašinami. Tako, kot smo kot normalne posvojili lesene noge in umetne zobe, naj bi človeku tehnološki dodatki omogočili, da se spremeni v raso bogov. Podjetje Seismic tako recimo že trži energijska oblačila, ki starejšim omogočajo podporo pri vstajanju ali hoji po stopnicah. Uradna znanost se recimo tudi strinja, da je samo še vprašanje let, kdaj bodo atleti na sintetičnih nogah zmožni teči hitreje kot današnji olimpijski prvaki.

Britanski strokovnjak za kibernetiko Kevin Warwick pravi: »Prav nič ni narobe z nadomeščanjem nepopolnih delov naših teles z umetnimi deli, ki nam omogočijo boljše in daljše življenje! Tudi sam sem vase dovolil vgraditi vrsto izboljšav. Ena od njih mi je omogočila, da zaznavam ultrasonične dražljaje – tako kot netopirji!« Poleg tega je svoj živčni sistem povezal z računalnikom, da je lahko upravljal robotsko roko in čutil vse, kar je čutila ona. Da je vse skupaj še bolj divje, je to počel preko oceana: sam je bil v New Yorku, umetna roka pa v angleškem laboratoriju.

Zvezdni otroci?

Genski inženiring, nanotehnologija, umetna inteligenca … Transhumanisti čedalje glasneje sanjajo o dnevu, ko jim bo zmnožek omenjene tehnologije omogočil, da se povsem osvobodijo vseh telesnih omejitev. Prej omenjeni zloglasni Ray Kurzweil trdi, da bomo to točko dosegli okrog leta 2030. Po njegovem naj bi, ko se bomo dokončno stopili s stroji, lahko kot bogovi vandrali po vesolju in tako postali nekakšni »zvezdni otroci« – kot je bil, recimo, tisti s konca filma 2001: Odiseja v vesolju.

Transhumanisti premorejo celo nedavnega ameriškega predsedniškega kandidata. To je gospod po imenu Zoltan Istvan, ki se je med kampanjo po ameriških prostranstvih prevažal s posebnim avtobusom v obliki krste, ki ga je poimenoval Bus nesmrtnosti.

Na volitvah sicer ni dosegel ravno blestečega uspeha. A pravi, da ga to ni potrlo in bo poskušal spet in spet. Njegova najsrčnejša želja je, da bi razblinil »meglo apatičnosti v ljudskih srcih glede vprašanja, ali je smrt dobra ali slaba stvar«. Ameriškemu ljudstvu v primeru izvolitve obljublja, da bo poskrbel, da bodo preboji na voljo vsem, ne le enemu odstotku finančno najbolje podmazanih.

»Nekateri pravijo, da sem antikrist, kar se mi vseeno zdi malček nepravično,« se rad nasmehne.

Zdi se, da njegov optimizem preprosto ne pozna meja. Kadar žena čedalje bolj dreza vanj, da morata začeti konkretneje varčevati za kolidž svojih dveh hčerk, ji odgovori: »Kaj bova metala denar stran za take neumnosti! Do takrat, ko bosta punci v najstniških letih, bo itak mogoče pretočiti kompletno bazo podatkov Harvarda naravnost v njune možgane – in to za delček cene štirih let obiskovanja univerze!«

Ta kremeniti čudak je med drugim prepričan, da bi se surovosti in pritlehnosti ameriških političnih kampanj lahko elegantno izognili tako, da bi vodenje države preprosto prepustili umetni inteligenci. Kar bi se po njegovem lahko zgodilo že čez 15 ali največ 20 let. Istvan je med drugim napisal tudi transhumanistični roman o lebdeči libertarni državi Transhumania – povsem deregulirani tehnološki utopiji za milijarderske racionaliste, ki preostali apatično capljajoči Ameriki napovejo ateistično sveto vojno.

Kje bodo metuzalemi živeli?

Tako, dovolj bodi bizarnosti za en dan. Kaj dolgoživčkom odgovoriti drugega, kot da bi bilo pametno vsaj del vse te vneme vložiti v skrb za planet. Vsaj če si ne nameravajo za večnost omisliti tudi posebnega skafandra.

Za konec pa naj pribeležimo še posebej slasten ironični ocvirek: uradno najstarejši človek doslej je bila Francozinja po imenu Jeanne Louise Calment, ki se je pretisnila do fantastičnih 122 let, čeprav je do svojega 117. mirno kadila in vse do konca pila kavo z mlekom. Je pa res, da ni pozimi nikoli vključila gretja, da je sovražila tuširanje (»Kakšna čudna iznajdba!!«) in da se je vsako jutro zahvalila Bogu za nov dan.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja št. 36, 3. 9. 2019
Zarja št. 36, 3. 9. 2019
Zarja št. 36, 3. 9. 2019