Družinsko nasilje

Zakaj to počneš, zverina?

Sonja Grizila/Revija Zarja
28. 4. 2018, 07.39
Deli članek:

Družinski nasilneži niso niti norci niti zadrogiranci ali pijanci, ki ne vedo, kaj počnejo.

Revija Zarja

Grobi so, ker so takšne njihove vrednote. Če ste gnide, ki se izživljajo nad ženskami in otroki, skušali kdaj opravičevati, češ da so takšni, ker so imeli nesrečno otroštvo, jih po tistem, ko boste prebrali knjigo ameriškega terapevta Lundyja Bancrofta z naslovom Zakaj to počne, ne boste več.

V novinarski karieri, pa tudi v siceršnjem življenju se mi je nabralo veliko zgodb o nasilju nad ženskami, ravno te dni sem prebrala eno v Slovenskih novicah. Šestindvajsetletna Špela je svojemu nasilnemu partnerju povedala, da se bo z obema otrokoma odselila, tisti dan naj bi si šla iskat stanovanje. Zvečer je mož pripeljal dva policista, dala sta ji pet minut časa (pet minut – bo kdo to pojasnil?), da je vzela najnujnejše, in jo odpeljala. Dobila je prepoved približevanja možu in otrokoma na 200 metrov, preiskovalni sodnik je ukrep podaljšal še za 15 dni. Partner jo namreč obtožuje, z ljubeznivo pomočjo svoje matere, da s svojimi izbruhi nasilja ogroža njega in oba otroka. Pa čeprav na policiji že imajo zapisnik o njegovem nasilju, prav tako na centru za socialno delo. Za povrh možak zatrjuje, da jo ljubi, da ne more brez nje in da jo hoče nazaj. Zgodba, polna grobosti, zahtev po absolutno čistem stanovanju (tudi ona je v službi) in nadziranja, je, kot da je vzeta iz knjige Zakaj to počne. Če bi jo policista in sodnik prebrali (sicer pa imamo tudi nekaj domačih dovolj dobrih priročnikov!), bi se jim morala prižgati lučka v glavi in bi zadeve preverili še kje drugje, morda celo pri »nasilni ženski«. Kako so mogli – če vse to drži – tako grobo odstraniti mamo, ki je kuhala večerjo in si je morala potem od prijateljic sposoditi denar, da si je nakupila nekaj perila? Kaj hudiča nas čaka, ko bodo začela delovati družinska sodišča? Kako bodo delovali policisti in sodniki brez potrebnega uvida v problematiko, ki je množična? Po ocenah imamo 100.000 nasilnežev in 200.000 alkoholikov, slaba novica je, da se nasilneži, ki si zazdravijo alkoholizem, ne ozdravijo tudi nasilnosti. Sodišča so jih lani poslala 600 v program, ki ga prireja Društvo za nenasilno komunikacijo. Koliko nasilnežev pride prostovoljno? Nekaj že, pravi Gregor Lapajne iz tega društva, ki je tudi prebral knjigo Zakaj to počne, »prihajajo pa predvsem zato, da bi v sodnem postopku dosegli več prizanesljivosti,« doda. Skratka, ne prihajajo, ker jim je končno jasno, da ne delajo prav, ampak da bi iztržili manjšo kazen.

Nadzor nad njo in nad seboj

Včasih se nam niti ne sanja, da je prijazen in duhovit možak, ki je poln nasvetov in drobnih pozornosti, lahko doma prava svinja. Lundy Bancroft je v petnajstih letih obravnaval več kot dva tisoč nasilnežev, med njimi univerzitetne profesorje, zdravnike, direktorje, lastnike velikih podjetij, športnike in celo dva duhovnika. Čeprav ti ljudje običajno svojo žaljivo stran zunaj doma dobro skrivajo, se jim nadzor nad sabo včasih le izmuzne – ko jih terapevt sooči z resnico. Velika večina zlorabljenih žensk namreč ne laže, pravi Bancroft, kar se kmalu izkaže, ko začnejo nasilneži svoje obnašanje opravičevati. In tako posredno priznajo, kaj vse so storili.

Nihče ni niti slutil, kakšen nasilnež je vsem simpatični in družabni detektiv, ki se je rad zapletal z drugimi ženskami. Žena je prijateljici v solzah pripovedovala, kako se je ob dveh zjutraj priklatil domov, jo zbudil, in namesto da bi se vsaj poskušal opravičiti, začel kričati nanjo, da ve, s kom vse se je vlačila – naštel je vse od mesarja do poštarja. In potem je mirno zaspal, ona pa je jokala do jutra.

Je pa zelo nenavadno, da se mnogi terapevti nikoli ne pogovorijo z žensko, ampak poslušajo le nasilneže. In jim pogostokrat tudi podležejo, saj so izredno prepričljivi in razumni. Če znajo nadzorovati partnerko, znajo tudi sebe. Tisto, kar so naredili svoji ženski, predstavijo tako, kot da je to ona povzročila njim – tako kot v zgoraj omenjeni zgodbi. Neumno je tudi, da pošiljajo partnerje, od katerih je eden (torej ženska) žrtev nasilja, na partnerske terapije, pravi Bancroft. Ne gre za nesoglasja med njima, torej ne potrebujeta reševanja vzajemnih težav, ampak potrebuje en del para pomoč in zaščito, drugi pa temeljito prevzgojo. Ki je žal le redko uspešna.

Medeni tedni

Kako se odnos, ki se potem nadaljuje s katastrofo, začne? Običajno zelo lepo, z veliko pozornosti, pogostimi srečanji, pogovori o srečni prihodnosti in otrocih. Veliko žensk zelo hitro zanosi, saj si on tako zelo želi družine. Osvaja njene družinske člane, sodelavce in prijatelje. Zmeraj in povsod je zraven, če je le mogoče. Ženske mislijo, da so našle princa svojih sanj, opozorilne znake običajno prezrejo. Še posebej so v nevarnosti dekleta iz razumevajočih družin z nenasilno vzgojo, z občutkom dolžnosti in pripadnosti, ki ne razumejo, da ne postajajo partnerice, ampak lastnina.

In kakšni so opozorilni znaki?

O svojih prejšnjih partnericah govori nespoštljivo in se ima celo za žrtev njihovega nasilja, lahko pa je obratno – kuje jih v nebo in daje vedeti, kakšna so njegova merila, ki jih ni lahko doseči. Kmalu si ne more kaj in je nespoštljiv ter posmehljiv tudi do ženske, ki jo osvaja. Ampak kaj ko to nadomesti z drugimi ljubeznivostmi. Dela usluge, za katere ga ne prosi in si jih morda ne želi, zasipa jo z velikodušnostjo, da ji je včasih nerodno. Kmalu bi morala opaziti (a je žal v začetni fazi dokaj slepa), da vse načrtuje on, ne da bi vprašal, kaj si ona želi, sčasoma jo začne nadzorovati in komentirati njeno obnašanje, oblačenje, navade in stike z drugimi. Kmalu ne more skriti ljubosumja, kliče jo in zalezuje (ker je tako nor nanjo), jo obtožuje nesmislov, prehitro bi rad resno razmerje in redno spolnost, kadar je jezen, naokoli meče stvari in brca v vrata (nekega dne bo padalo po njej), do žensk ima nasploh negativen odnos in v družbi se do nje obnaša drugače kot sicer – lahko zelo priliznjeno ali pa hudo žaljivo in hladno.

Kdo bi se odpovedal privilegijem?

Niso vsi nasilneži enaki, avtor opisuje celo vrsto različnih tipov po tem, kako se obnašajo do partnerice in otrok in kako svoje izpade opravičujejo. Nekateri se svojih žrtev niti ne dotaknejo, a jih vseeno izmozgajo in prestrašijo do norosti, drugi ne varčujejo z udarci. Med enim in drugim izbruhom nasilja so lahko včasih dolga obdobja miru, ko se žrtev tolaži, da jo vendarle ljubi, ona pa njega, žal pa postajajo ta obdobja vse krajša.

Seveda v različnih strokah ugotavljajo, zakaj je nasilnež tak, kot je, pri tem pa, pravi avtor, včasih prezrejo privilegije, ki si jih z grobostjo sčasoma zagotovi. Ne gre le za zadovoljstvo, ki ga prinašata moč in nadzor nad bližnjimi, ampak ima tudi pri roki zmeraj nekoga, ki ga bo okrivil za svoje težave, ni mu treba sklepati kompromisov kot v vsakem normalnem partnerstvu, temveč zmeraj uveljavi svojo. Ženski bo prepustil delo za družino, sam pa bo užival v prostem času in svobodi. Vsekakor bo poskrbel za svojo izobrazbo in kariero, njeno pa zaviral, sme pa prinesti domov denar, ki ga bo on razporedil tako, kot je prav. Poskrbi, da ženska nima nikoli dovolj denarja, da bi lahko pobegnila na svoje. »Takoj, ko izplačam en kredit, si izmisli nekaj drugega nujno potrebnega in me prisili, da mi večino plače zasežejo za nov avto. Vse dosedanje avtomobile sem pravzaprav plačala jaz,« mi je pripovedovala ženska, ki ni nikoli uspela pobegniti iz neznosnega razmerja. Kam pa naj gre, me je spraševala. Naj mu pusti hišo in vse, za kar je garala precej bolj kot on?

Skratka, nasilnež ne uživa samo v  svoji samopašnosti in premoči, ampak ima od svojega obnašanja tudi velike koristi. Partnerka je njegova osebna  lastnina, ki jo mora nadzorovati, da mu je kdo ne spelje, in jo lahko uporablja, kakor hoče. Tudi če si najde drugo, nanjo še zmeraj gleda kot na zavrženo osebno lastnino in bi jo še kar naprej nadlegoval, omejeval in nadziral, še posebej če imata otroke.

Saj res – kaj pa otroci?

»Ko so ga za nekaj časa premestili v kraj, sto kilometrov daleč od našega doma, mi je pri priči napravil še tretjega otroka, čeprav sva se sporazumela, da ostaneva pri dveh. Kar odkrito mi je povedal, da se bom morala ukvarjati z dojenčkom in se ne bom mogla vlačiti z drugimi. Na kontracepcijo nisem smela niti pomisliti, za to je skrbel on, bolj je vedel, kdaj imam menstruacijo kot jaz. Prekiniti sem morala šolanje ob delu in si poiskati manj plačano službo bliže doma, da se je lahko on šel svojo kariero. Klical me je po desetkrat na dan in pri vseh sosedih poizvedoval, kaj počnem,« mi je pripovedovala ženska, ki je do smrti igrala vlogo njegove lastnine. Do sinov je bil grob in nepopustljiv, do deklice, ki se je rodila zadnja, pa neverjetno ustrežljiv.  »Ovila ga je okrog mezinca. Edino ona ga je lahko umirila, kadar je divjal, razbijal in nam očital vse mogoče. Čeprav mu je med kričanjem povedala veliko grdih besed, se je ni nikoli lotil,« je pripovedovala mama. So otroci v svojih partnerstvih ponavljali vzorce svojega očeta? Ne, nobeden ni bil nasilen, pa tudi popival ni noben tako kot oče, se je pa hči ločila od svojega lenega in mlačnega moža in zdaj živi v srečnem zakonu z drugim. »Na srečo smo imeli močno mamo, ki je prestregla večino udarcev, takšnih in drugačnih, in nas otroke opremila s pravimi vrednotami. Sama pa je pri tem pregorela,« je pojasnjevala hčerka, tudi sama mama treh otrok. 

Kakšni so nasilneži do svojih otrok? Eni se nekaj časa sicer trudijo, da bi svojo nasilnost skrili pred potomci, a večno to seveda ne gre. V knjigi so srhljivi opisi zlorab, pri katerih sploh ni bilo treba fizične sile. Recimo možak, ki je dal dojenčku nalašč piti pokvarjeno mleko, da bi ženo opozoril na njeno malomarnost, ker ga je hranila v hladilniku. Otrok je hudo zbolel. Ali pa oče, ki je zahteval od žene, naj neha kričati nanj, in ker ni, je vzel škarje in razrezal hčerino maturantsko obleko … Nasilneži seveda ustrahujejo tudi otroke, praviloma pa jih skušajo obrniti proti materi, kar včasih ni težko, saj postanejo ženske zaradi nasilja čustveno nestabilne – kako tudi ne? Nasilneži tudi večkrat spolno zlorabijo svoje otroke kot drugi moški. Vsekakor pa so otroci najmočnejše orožje proti materi – če me boš zapustila, ti jih bom vzel in pridobil skrbništvo. Pa čeprav ga otroci morda sicer sploh ne zanimajo in ga ne bodo niti po tem, ko bo žensko s številnimi zvijačami pripravil do tega, da se vrne k njemu.

Kako ga varno zapustiti? 

Avtor skuša svojim bralcem razložiti, kaj se dogaja v glavah jeznih in nadzorujočih moških, ki vedo, kaj počnejo, a se temu ne bodo prostovoljno odpovedali, ker z nasiljem dosežejo vse, kar potrebujejo za srečno življenje. Skoraj ni obdobja, da v Sloveniji ne bi sledili odmevnim procesom na sodišču, ko je nasilnež partnerko ubil, ker ga je ta po dolgoletnem maltretiranju končno zapustila. Pa se seveda vprašaš – je sploh mogoče pobegniti iz takšne zveze?

Lundy Bancroft našteva načine, kako je mogoče varno zapustiti nasilneža. Seveda je najpametneje pobegniti na začetku zveze, ko še ni otrok, skupne lastnine ter kopice prijateljev in sorodnikov, ki se jim tip zdi simpatičen. Pa še takrat se včasih razhod konča z umorom. Saj smo brali, kajne?

95 odstotkov vsega nasilja v družini povzročijo partnerji nad ženskami in otroki, drugo pa ženske, otroci nad starši in partnerji v homoseksualnih skupnostih.

Avtor svetuje ženskam, naj si nasilna dejanja zapisujejo, dokumentirajo, prosijo vse, ki so bili priče, da si jih zapomnijo, naj poiščejo pomoč strokovnjakov in socialnih služb pa tudi policije, da bodo imele kaj v rokah, ko bodo hotele oditi in bo nasilnež uporabil proti njim vse razpoložljivo orožje. Bancroft je obupan nad  sodnimi senati, policijo in celo nad tako imenovanimi strokovnjaki, ki jih nasilneži z lahkoto pretentajo. Kako tudi ne? Sami so v dobri kondiciji, samozavestni, šarmantni in prepričljivi, na drugi strani pa je izmozgana razvalina, ki si skuša rešiti življenje. Celo praske, ki jih je dobil, medtem ko jo je pretepal, bo obrnil sebi v prid, češ, ona je nasilna, nihče pa ne bo pogledal njenih zlomov in modric. Pretiravam? Če nam to dopoveduje moški z veliko izkušnjami, ki so mu največ »uspešnih fint« za maltretiranje partnerk zaupali prav nasilneži, pač moramo verjeti.

Se lahko ozdravijo?

Kako sploh postanejo takšni? Razlogov je veliko, predvsem gre za vrednote, ki jih pridobijo med odraščanjem v družini, med prijatelji, na televiziji in spletu. Prepričani so, da je lastniški odnos do partnerke njihova pravica in pika, pa čeprav vedo, da to ni prav. Kdo jim bo preprečil?   

Bancroft v svoji karieri še ni srečal moškega, ki bi se prišel zdravit zato, ker ve, da ne dela prav. V to jih prisili grožnja, da jih bodo partnerke zapustile, največkrat pa to ukaže sodišče. V knjigi je vprašalnik za ženske, ki kontrolira, ali ima program nenasilne komunikacije res kakšen vpliv na nasilneža. Kajti mnogi opravijo »šolo« z odliko, vtaknejo papir v žep in živijo naprej po starem, morda z novo partnerko, ki najbrž dolgo ne bo ugotovila, s kom pravzaprav živi. In včasih pridno pomaga maltretirati njegovo bivšo, ki mu je »skoraj uničila življenje«, dokler se sama ne znajde v slepi ulici.

Avtor našteva številne knjige, ki jih je pametno prebrati, in ustanove, kamor se je treba obrniti po pomoč. Dodan je tudi seznam slovenskih ustanov in društev, kamor se lahko obrnete, ko ugotovite, da živite z nasilnežem.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.