Primer iz slovenskega zdravstva

Zastrašujoče: Metka na diagnozo čakala 20 let

T.L./STA
27. 4. 2018, 19.30
Deli članek:

Osebna zdravnica jo je pošiljala k različnim strokovnjakom, ki so njene težave pripisovali bodisi delu z računalnikom, spomladanski utrujenosti, preobremenitvam na delovnem mestu.

Dreamstime
Dostopnost do primarnega zdravstva odlična, a Metka je na diagnozo čakala 20 let.

Slovenija se pogosto rada pohvali s podatki o tem, kako močno in dobro dostopno primarno zdravstvo imamo. A ta dobra dostopnost prav nič ne pomaga bolniku, če zaradi tega, ker zdravnik ne prepozna simptomov, čaka na diagnozo kronične in napredujoče bolezni 20 let.

Metka je ženska v poznih štiridesetih, ki so ji pred petimi leti postavili diagnozo multiple skleroze. Ta bolezen je pogostejša pri ženskah, večinoma jo odkrijejo med 20. in 40. letom starosti. Metki so se sicer tipični simptomi začeli kazati že pri 23 letih.

Osebna zdravnica jo je pošiljala k različnim strokovnjakom, ki so njene težave pripisovali bodisi delu z računalnikom, spomladanski utrujenosti, preobremenitvam na delovnem mestu.

Začarani krog presekala zdravnica, ki je nadomeščala

Tako je na diagnozo čakala 20 let. Mimogrede, v ZDA znaša povprečni čas od začetkov znakov te bolezni do postavitve diagnoze med štiri in pet let. Metki so jo postavili po tistem, ko je na eno nogo že močno šepala, pa še to jo je k specialistu urgentno poslala zdravnica, ki je nadomeščala njeno osebno zdravnico. Slednja ji je namreč za šepanje predpisala železo in rekla, da je zadevo treba opazovati.

"Ta primer je zastrašujoč. Če nekdo čaka desetletja na diagnozo, je to gotovo hud odklon v zdravstvenem sistemu," meni nekdanji minister za zdravje Dorjan Marušič.

Po njegovem mnenju je rešitev v striktni uporabi kliničnih smernic in kliničnih poti, ko je treba ob določenih simptomih slediti korakom, ki so zapisani v vseh medicinskih knjigah. "To mora zapovedati regulator, to je ministrstvo za zdravje," je ocenil.

Na ministrstvu so pojasnili, da so leta 2006 sicer uvedli obveznost priprave dveh kliničnih poti, a da danes to ni več obvezno. Kot pomoč izvajalcem so sicer leta 2009 pripravili priročnik za oblikovanje kliničnih poti. "Torej v Sloveniji ne obstajajo klinične poti za vsako bolezen, temveč so pripravljene glede na potrebne procese, ki so sestavni del zdravstvene obravnave posameznega bolnika," navajajo in dodajajo, da ministrstvo usmerja svojo pozornost na možnosti uvajanja modela t. i. integriranih kliničnih poti, ki so korak v smeri zagotavljanja celovite, kontinuirane obravnave bolnika.

Strokovnjak za kakovost v zdravstvu Andrej Robida se strinja, da je uporaba kliničnih smernic ključna za kakovost in varnost v zdravstvu, a je pomembna za bolnika šele, ko mu je podana oz. potrjena diagnoza. Prepozna diagnoza pa je ena od napak, ki se dogajajo v zdravstvu.

Odkrivanje bolezni oz. diagnostika je pri nas tudi sicer preveč odvisna od kompetenc vsakega zdravnika, medtem ko sistemskega izobraževanja o boleznih, ki bi čim bolj zmanjšali število takih primerov, ni. "Drugi problem je manko povezanosti med zdravniki, da bi zdravnik sam predlagal pridobitev drugega mnenja, če ne bi vedel, kakšna diagnoza bi bila lahko," pravi Robida.

Slovenci pogosto pri zdravniku

Eden od problemov je tudi preobremenjenost zdravnikov na primarni ravni. Po podatkih OECD ima Slovenija 2,6 zdravnika na tisoč prebivalcev, kar nas uvršča v spodnjo tretjino OECD držav, katerega povprečje znaša 3,3 zdravnika na tisoč prebivalcev.

Te zdravnike tudi pogosto obiskujemo - po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) Slovenec povprečno na leto obišče družinskega zdravnika 6,3-krat. Družinske ambulante so v lanskem letu obravnavale 1,622 milijona različnih oseb, ki so skupaj opravile 10,3 milijona obiskov.

Tudi zaradi obremenjenosti zdravnikov in urejanja zdravstva nasploh je bila pred petimi leti sprejeta zdravstvena mreža na primarni ravni. Takratni minister za zdravje Tomaž Gantar je napovedoval, da bi morali do letos povprečno obremenitev znižati na 1500 oseb na enega družinskega zdravnika. Po podatkih ZZZS je to povprečje danes 1747 oseb na zdravnika, kar pomeni, da se predpisane mreže v tem času ni spoštovalo.

V zadnjem času, zlasti od stavke Fidesa naprej, se je vendarle začela krepitev primarne ravni. Letos bo predvidoma v sistemu 54 dodatnih timov družinske medicine in pediatrije. Takšno popolnjevanje naj bi se nadaljevalo vse do leta 2025.

Ob tem pa na ZZZS opozarjajo, da za merjenje kakovosti dela v ambulantah družinske medicine niso vzpostavljeni prav nobeni kazalniki kakovosti. "Šele z vzpostavitvijo teh bo mogoče oceniti, ali se bo zaradi nižjih delovnih obremenitev družinskih zdravnikov izboljšala tudi kakovost obravnave pacientov in kakšni bodo pozitivni učinki," so opozorili.

Po diagnozi brez informacij

Metka, ki je leta 2013 na nevrološki kliniki le prišla do diagnoze, pravi, da ji je bilo najtežje soočiti se z diagnozo. "Od zdravstvenega osebja nisem dobila skoraj nobenih informacij. Dali so mi knjigo o življenju z multiplo," je dejala. In kljub temu, da je bila vidno prizadeta in travmatizirana zaradi diagnoze, ji niso ponudili psihološke pomoči. To je dobila šele čez več mesecev v centru za multiplo sklerozo.

Kot je dejal Robida, je pri nas problem predvsem v tem, da zdravniki nimajo dovolj časa. Slovenija namreč zaostaja v številu zdravnikov na prebivalca v primerjavi z evropskim povprečjem, kar vpliva na to, koliko časa si lahko vzame zdravnik za posameznega bolnika.

Smiselno bi bilo tudi, da zdravnik večkrat govori z bolnikom, saj naenkrat zaradi šoka bolnik niti ne more sprejeti vseh informacij. Temu pritrjujeta tudi predsednik Združenja multiple skleroze Slovenije Pavel Kranjc in Marušič.

"Pri nas je bolnik velikokrat prepuščen plavanju ali lebdenju v zdravstvenem sistemu," opozarja Marušič. Z Robido se strinjata tudi v tem, da je bolnika nujno vključiti v obravnavo, saj to pomembno vpliva na izid zdravljenja.

Po Marušičevih besedah je to tudi stvar prioritet v zdravstvu. "Te so se v zadnjih letih popolnoma spremenile - govorimo o strukturi, ne pa o vsebini in me zato takšni primeri niti ne čudijo," je prepričan.

Na ministrstvu za zdravje sicer priznavajo pomen osredotočenosti zdravstvenega sistema na bolnika in dodajajo, da ta koncept udejanjajo tudi v našem zdravstvenem sistemu. O tem, kako uspešno, pa da "lahko najbolj ocenjujejo uporabniki storitev sami".

Metka, ki je na koncu oporo našla v Združenju multiple skleroze Slovenije, je prepričana, da je zdravstveni sistem v njenem primeru zatajil.

"Zdaj sem v fazi, ko sem jezna na zdravstveni sistem. Potem pa pride faza, ko se mi zdi, da vendarle ni tako slabo," je dejala. Zagotovo pa drži, da če bi dobila diagnozo vsaj deset let prej, ji bolezen ne bi pustila že toliko trajnih posledic, saj bi zagone umirjali z zdravili. "In če bi imele prave podatke ob pravem času, bi se drugače odločala tako glede družine, službe, jemanja zdravil," pravi.