Neverjetna neučinkovitost

Sodišče družino pahnilo v revščino, izvršbe ni ustavil nihče

Barbara Pance, Nataša Markovič
3. 4. 2024, 06.13
Deli članek:

To je zgodba o še eni sodni kalvariji, ki jo je doživljala družina z dvema deklicama, ki je komaj preživela sodno izvršbo. Sodišče ni znalo izračunati zamudnih obresti, očeta so pozvali, naj najde nekoga, ki jih bo izračunal. Izvršba pa je trajala še mesece, ko je bil dolg že poravnan.

Freepic, slika je simbolična
Sodni mlini lahko ustvarijo neverjetne situacije.

Pričujoča zgodba je še ena v vrsti neverjetnih, nehumanih zgodb, ki jih je ustvarilo slovensko sodišče. Sin je od očeta, ki si je ustvaril novo družino, zahteval plačilo preživnine. Ljubljansko okrajno sodišče je dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev. Oče B. B. je na sklep podal ugovor. Trdil je, da so nekatere preživninske obveznosti in zamudne obresti že zastarale, preživnino pa da je do dopolnjene sinove polnoletnosti redno nakazoval na transakcijski račun preživninskega sklada. A sin je od očeta zahteval višji znesek, kot ga je ta plačeval. Sodni mlini so mleli počasi. Skoraj devet mesecev je trajalo, da je sodišče izdalo sklep, s katerim je očetu delno ugodilo. Sodišče je namreč odločilo, da so mesečni obroki preživnine za nekaj manj kot desetletje zastarali. Je pa sinu priznalo nekatere poznejše terjatve v obsegu približno pet tisoč evrov brez zamudnih obresti. A za očeta, ki je v vmesnem času že vračal dolg – tako z nakazili z osebnega računa kot z deležem rubljene plače –, je bila to slaba tolažba: »Tako jaz kot žena prejemava minimalno plačo. Imava dve šoloobvezni hčeri. Z veliko težavo smo se prebijali iz meseca v mesec.« Zakon o izvršbi in zavarovanju določa, da se lahko zarubi največ do dveh tretjin prejemkov dolžnika, ostati pa mu mora, ko gre za izvršbe preživnine, najmanj polovica zneska bruto minimalne plače. 

»Da smo položnice uspeli plačati v roku, smo prodali nekaj družinske srebrnine, od plače, ki sem jo prejemal, mi je namreč ostalo le 512 evrov,« razlaga B. B., ki si je prizadeval svoje obveznosti poplačati karseda hitro. 

Sodišče je ugotovilo obstoj nižjih zamudnih obresti, a ne tudi njihovega dejanskega zneska

Sodišče je tudi ugotovilo, da mora oče B. B. kot dolžnik plačati dogovorjene zamudne obresti, ne pa zakonskih. Dogovorjene zamudne obresti so občutno nižje od zakonskih. Slednje so takrat na letni ravni znašale osem odstotkov, dogovorjene obresti pa so se mesečno spreminjale ter so znašale med 0,1 in 0,5 odstotka. To pomeni, da je bil dolg našega sogovornika do sina bistveno nižji, kot je B. B. sprva mislil, zato je ta ob koncu leta 2021 ocenil, da ga je tudi poplačal. Ker pa so mu še vedno rubili plačo, je sodišče pozval, da naj  prenehajo rubež na plačo: »Ne samo da bi z družino tako lažje zaživeli, tovrstni postopki trajajo absolutno predolgo in so psihično naporni za vse udeležene, zato sem želel, da se vse naposled le konča.«

A sledil je še en hladen tuš. Junija 2022, torej leto in pol od začetka izvršbe, ga je sodišče pozvalo, da predloži plačila, s katerim bi dokazal, da je svoj dolg poplačal. Sodišče je namreč ugotovilo, da zamudnih obresti ne zna izračunati. »Sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem s področja računovodstva, saj je treba opraviti poračun za obdobje skoraj štirih let, ob tem pa niti nima na voljo ustreznega programa za vnos mesečno spreminjajočih se obresti …« je pisalo v dopisu sodišča.

Na sodišču imajo na voljo le program vrhovnega sodišča za izračun osemodstotnih zakonskih zamudnih obresti na letni ravni,  ki pa v primeru očeta B. B. ni prišel v poštev. Tako je sodišče B. B. postavilo pred dejstvo, da mora v 15 dneh dostaviti poračun preživninske terjatve. Kot so zapisali v dopisu, lahko poračun opravi njegova banka ali druga finančna institucija, v nasprotnem primeru bi moralo sodišče angažirati sodnega izvedenca finančne stroke, čigar strošek bi znašal okoli 800 evrov. B. B. ni uspel najti nikogar, ki bi opravil poračun. Po njegovih besedah so izvedbo te storitve odklonili tako na banki kot v nekaj računovodskih servisih, na katere se je obrnil. Da bi se kalvarija čim prej končala, je bil prisiljen privoliti v poračun preživninske terjatve z upoštevanjem osemodstotne obrestne mere, čeprav je posledično plačal več, kot je znašal njegov dejanski dolg.

Izvršilni postopek sodišče ustavilo, ko je bil dolg preplačan

Izvršilni postopek je sodišče ustavilo septembra 2022, ko je na podlagi obvestila banke ugotovilo, da je B. B. terjatev celo preplačal za približno tisoč evrov. Oče bi tako moral proti sinu vložiti nasprotno izvršbo, da bi višek plačil dobil nazaj. »K sreči mi je denar vrnil in ni bilo potrebe po še enem sodnem postopku,« razlaga B. B., ki ga je zmotilo predvsem to, da je sodišče delo – torej izvedbo poračuna preživninske terjatve – preložilo nanj. »To je njihova pristojnost, nedopustno je, da se moram s tem ukvarjati jaz,« pravi.

Za stališče do primera smo se obrnili na ljubljansko okrajno sodišče, kjer je potekal postopek. »Glede okoliščin primera, na katerega se sklicujete, se sodišče ne more opredeljevati,« so odgovorili in dodali, da se višina pogodbenih zamudnih obresti izračuna s pomočjo izvedbe dokaza s sodnim izvedencem, če to predlaga katera izmed strank v postopku. Sodišče pa se na sodnega izvedenca prav tako obrne v primerih, ko zamudnih obresti ne more – oziroma ne zna – izračunati, »ker je za posamezen izračun potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga«.

Dolg, sodna taksa, procesni stroški in obresti – vse je na dolžniku, ki čaka leta

Po mnenju pravnika Boštjana J. Turka, sicer direktorja Inštituta za civilno in gospodarsko pravo ter predavatelja na Fakulteti za management in pravo v Ljubljani, je postopek, v katerem je bil udeležen naš sogovornik, z vidika obstoječe zakonodaje »normalen«. A kot pravi, »se postavlja vprašanje, ali je tudi ustrezen«.

Pri izvršilnih postopkih z različnimi zahtevki, denimo predlogom za izvršbo in ugovorom na sklep o izvršbi, razpolagata stranki postopka, sodišče pa večinoma le sledi temu razpolaganju, pojasnjuje Turk. Ker pa morajo stranke plačati sodno takso, s katero se krijejo sodni stroški, po njegovem mnenju zato upravičeno pričakujejo, da je sodišče bolj dejavno v postopkih izvršbe. To ne pomeni le hitrejših postopkov, temveč tudi angažma pri zaposlitvah dodatnih kadrov, ki bi se ukvarjali z izračuni obresti in drugimi opravili, ki so značilna za izvršilne postopke. Na ta način bi se izognili primerom, ko so dolžniki pahnjeni v položaj, da poleg dolga in sodne takse plačujejo še visoke procesne stroške, na koncu pa so primorani preplačila terjati z nasprotno izvršbo. Ta pa lahko pomeni še en dolgotrajen in drag postopek.