Pred očmi imam pretresljivo izpoved, ki jo je napisala mama preminule Jasne. Kar je izlila na papir, je večkrat preseglo količino groze, ki sem jo sposobna sprejeti naenkrat. Prebrala sem pismo, za katerega si želim, da ga njej ne bi bilo treba napisati nikoli in meni ter vam nikoli prebrati. A ker se je zgodilo, in ker se ni samo tej družini, ga delim, saj je za vse nas tako pomembno, da ga slišimo, da se nas dotakne – nas pretrese. Ker le ko bomo kot družba znali reagirati na nasilje, bomo uspešni pri njegovem zatiranju. »Nasilje nad ženskami lahko zmanjša samo ozaveščena družba,« poudarja tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Nekaj bo treba ukreniti, ker slovenske nevladne organizacije ocenjujejo, da je nasilje navzoče že v vsaki peti družini, le pet odstotkov vseh žensk z izkušnjo nasilja pa poišče kakršnokoli pomoč!
Pred tednom dni se je blizu Grosupljega zgodilo nekaj zelo hudega. Šestintridesetletno Jasno je umoril njen 44-letni soprog. Zadušil jo je in se potem javil policiji. Zdaj je v priporu. Jasna pa v krsti. Oglasila se je njena mama in izlila bolečino, ki jo čuti ob tem. Napisala je pismo in ga javno objavila, da bi njeno sporočilo – imejmo odprte oči, naredimo nekaj, doseglo čim več ljudi. Zapiše: »Razmišljam o mnogo prezgodnji smrti. O molku. O krivici. O morilcu svoje Jasne. O svoji vnukinji, ki je pri svojih dveh letih in pol ostala brez mamice. Zakaaaj?!« so njeni prvi stavki, ki bolijo.
In nadaljuje: »Sprašujem se in se obsojam, ker nisem odločno posegla vmes, ko sem gledala, kako moja Jasna povsem izžeta in utrujena od vseh maltretiranj izgublja življenjsko energijo. Nisem vedela, kaj vse se dogaja za štirimi stenami, v katere je bila zadnja tri leta vse bolj ujeta. Nisem hotela biti zlobna tašča in se vmešavati. Nisem posegla vmes, in zdaj se počutim krivo, da je bolečina še večja. Zadeve je hotela reševati mirno, s pogovorom, prek centra za socialno delo. To mi je povedala. In povedala je, da bo počasi urejala zadeve, po mirni poti, samo da ji ne bi vzel punčke,« se pretresljivo izpoveduje.
»Njeno življenje je postalo last morilca! Kdo bo zdaj majhni deklici razložil, da njene mamice ni več, da jo je umoril njen preljubi očka,« se izlije. In nadalje piše, da je hčerko vzgajala, da spoštuje partnerja, sebe, naj se ne dovoli poniževati, »še najmanj pa pretepati. In moja Jasna je na te besede pozabila. Bila je tiho, vse do včeraj, ko je obmolknila za vedno.« Ste zdržali ob teh besedah? Jaz komaj. Vendar slišati jih moramo. Zares slišati. Ker to je drugače kot samo prebrati.
Ob mednarodnem dnevu žensk je pomembno nasloviti nasilje nad njimi. Ker ga je epidemija covida-19 poglobila; pravzaprav je ojačala znane stiske in ustvarila nove. »Povečanje nasilja nad ženskami in v družini zaradi protikoronskih ukrepov je zaskrbljujoče ravno tako kot trenutna pandemija,« sta Društvo SOS telefon in delovni odbor za feminizem društva Iskra dejala ob 8. marcu.
Kot sta navedli obe organizaciji, je treba zagotavljati pogoje, da bodo žrtve prijavile nasilje, policija, socialni delavci, sodišča in tožilstva pa, da jih bodo v največji možni meri zaščitili pred nadaljnjim nasiljem oziroma ga prekinili. SOS in Iskra izpostavljajta tudi, da je nujno zagotoviti družbeno stanje, v katerem žensk ne bo nihče več obtožil, da so za nasilje krive same.
Naj zaključim s statistiko. Lani je policija obravnavala več kot 1300 kaznivih dejanj nasilja v družini, za katera je bila podana kazenska ovadba. Koliko je šele žrtev, ki nikoli niso dvignile telefona in organom pregona prijavile, kaj se jim dogaja, kar je skoraj 13-odstotni dvig od leta pred tem. V letu 2020 je v primerjavi z letom 2019 tudi naraščanje obravnav kaznivih dejanj uboja, ki je, pripravite se na to število, približno 50-odstotno, pri obravnavah kaznivih dejanj umora 30-odstotno, pri obravnavah posilstev pa 20-odstotno. Joj in joj!
Prav partnerski umori, katerega žrtev je tudi Jasna, in uboji v družini so najpogostejši tip umorov pri nas. Policija pravi, da ne samo dvig pojavnosti tovrstnih tragedij, ampak tudi način, kako jih storilec izvede, postaja vse bolj okruten. Da pride do krvavega obračun znotraj družine, so sicer najpogosteje krivi njegova jeza, zamere, maščevanje, ki ga čuti do sedanje ali bivše partnerke, ali gnev, ki ga je sprožila napoved, da se bo ločila od njega. Da bo odšla.
Treba bo aktivirati vse sile na državni ravni in na nivoju nas, posameznikov, ki smo tudi pomemben člen v verigi, v kateri se moramo povezati – jo skleniti, da se zmanjša, konča nasilje nad ženskami, ki je ena najpogostejših kršitev njenih pravic. Tudi Jasnina mama se tega zaveda, zato je ob hčerini nasilni smrti povedala, da razmišlja o ustanovitvi fundacije za učinkovitejšo pomoč trpinčenim ženskam, fundacijo, ki bi žrtvam nasilja omogočila takojšnji umik iz ogrožujočega okolja in večjo pravno zaščito. »Koliko žensk je v zadnjih dveh letih umrlo zaradi nasilnih moških?! Tudi če bi bila to samo moja Jasna, je preveč, mnogo preveč! Storila bom vse, da pomagam takim ženskam, in upam, dragi prijatelji, da mi boste tudi vi pri tem pomagali.« Draga Jasnina mama, izrekam vam sožalje in vam sporočam: jaz sem z vami!
