Lucija Barbara Mlakar iz Skorbe je običajna najstnica, ki ima rada glasbo, ples, potovanja. V zadnjem letu so ji vse bolj pri srcu tudi knjige – romantične s srečnim koncem. Štiri leta je obiskovala glasbeno šolo in se naučila igrati klavir, v osnovni šoli je trenirala odbojko, igra golf. Skoraj 15 let je plesala jazz balet, kjer se je naučila vztrajnosti in doslednosti.
Osebni arhiv
Skupaj s starši je obiskala že več kot 15 držav.
Kot sama hiti razlagati, je bilo pri plesu velikokrat zelo zahtevno slediti glasbi in hkrati odplesati natančne gibe. Ker je po naravi trmasta, se ne preda zlahka. Letos se je preizkusila še v eni vlogi – postala je teta mali Paulini. Svojo energijo, optimizem in ljubezen do življenja črpa iz svoje notranjosti – sveta tišine. Lucija se je namreč rodila popolnoma gluha. Njeni starši so se po več pregledih in posvetovanjih odločili za operacijo, ki je spremenila njeno usodo in izbrano pot.
Prve besede pri dveh letih
Osebni arhiv
Maturantki Luciji Barbari Mlakar je polžev vsadek izboljšal kakovost življenja.
Pri enem letu in sedmih mesecih je dobila polžev vsadek ter bila ena izmed prvih otrok v Sloveniji, ki so mu opravili tak poseg. Njeno dojemanje sveta se je takrat popolnoma spremenilo. Slišala je lahko zunanji svet, glas svoje mame in očeta, pa sestre Neže in brata Gašperja. Lahko je prisluhnila najrazličnejšim zvokom zunanjega sveta. Njena družina je komaj čakala njene prve besede; in res, ko je bila stara dve leti, se je to tudi zgodilo.
V rednem vrtcu je ob neizmerni podpori svoje družine iz leta v leto bolj napredovala. Drugi otroci so se radi igrali z njo, jo vključevali v svoje aktivnosti in ji namenjali dovolj pozornosti. Pri socializaciji in učenju so ji veliko pomagale tudi vzgojiteljice. Najbolj je hvaležna svoji družini za vso podporo in pomoč ter sprejetost. Vsi družinski člani jo obravnavajo kot sebi enako. Četudi je drugačna, je niso nikoli pomilovali. Ravno v pravi meri so jo vedno spodbujali, ji stali ob strani z veliko ljubezni in razumevanja.
Uspešno skozi osnovno in srednjo šolo
Ker je bila Lucija operirana dovolj zgodaj, je s pomočjo spodbudnega domačega in socialnega okolja hitro ujela svoje vrstnike v govornem in jezikovnem razvoju. To je bil tudi eden izmed razlogov, da so se skupaj s starši odločili za vstop v redno osnovno šolo. Z dodatno pomočjo tako učiteljev kot staršev je brez večjih težav premagovala učne ovire. Uspešno je končala osnovno šolo in se odločila za nadaljevanje šolanja na Srednji zdravstveni in kozmetični šoli Maribor, smer kozmetični tehnik. Že v šestem razredu osnovne šole je bila namreč trdno odločena, da bo nekoč kozmetičarka.
Temu cilju zdaj tudi sledi in se pripravlja na enega pomembnejših zrelostnih izpitov v življenju – maturo. Nekateri profesorji ji komaj zdaj priznavajo, da so se v začetku nekoliko bali, ali bo zmogla osvojiti vse srednješolsko znanje. Priznava, da potrebuje nekoliko več časa za razumevanje, včasih tudi dodatno razlago. »Vedno sedim čim bližje profesorju, da ga dobro slišim. Veliko med njimi je bilo presenečenih, kako dobro znam komunicirati, se pogovarjati z njimi. Tudi nikoli me ni sram priznati, če česa ne razumem. V takih primerih prosim za dodatna pojasnila ali za pomoč katero izmed sošolk.«
Osebni arhiv
Pred leti se je Lucija Barbara navdušila nad igranjem golfa.
Včasih je tudi težko ...
Polžev vsadek je mogoče vstaviti tudi na obeh ušesih, operacije pa izvajata oba klinična centra. Vsaditvi naprave sledi rehabilitacija, ki je lažja pri otrocih, ki se razumevanja naučijo pretežno naravno, in težja pri odraslih, ki se morajo znova naučiti interpretirati slišano.
V tem času je stkala tudi tesne prijateljske vezi. »Imam zares dobre prijateljice, slišeče, s katerimi se rada družim. Največ mi pomenijo Mia, Karmen in Zala, ki me velikokrat z motivacijskimi pogovori spodbujajo, da vztrajam in se še bolj potrudim.« O težavah zaradi okvare sluha se največ pogovarja s prijateljico Katjo, ki ima tudi polžev vsadek. »Včasih druga drugi potoživa, kako težko je včasih biti gluh. Takrat si po navadi rečem, kako veliko srečo imam, da imam ob sebi ljubečo družino in prijatelje. Pomaga pa mi tudi atijev nasvet – premagaj samega sebe.«
Glede svoje prihodnosti še ni popolnoma odločena. Kot pravi, se vse bolj vidi v vlogi kozmetičarke, zato razmišlja o morebitni zaposlitvi v tej smeri. Po drugi strani jo mika tudi vpis na katero izmed fakultet. V vsakem primeru bo poskušala slediti notranjemu glasu. V zadnjem letu se je veliko spremenilo tudi zaradi epidemije. Šolanje na daljavo je zanjo nov izziv, ki ga uspešno premaguje. »Z razumevanjem sicer nimam težav, včasih poslušam tudi prek slušalk, da je bolj razločno, vendar ni enako kot v šoli. Tam sem lahko vprašala sošolko, če česa nisem razumela, zdaj nimam nikogar ob sebi.« Nekoliko je zaskrbljena zaradi mature, vendar je hkrati prepričana, da ji bo z veliko trdega dela uspel čim boljši rezultat.
Vsem tistim, ki se soočajo z okvaro sluha, pa svetuje, naj vztrajajo, ne glede na to, kako težko je. »Vsem staršem, ki imajo gluhega otroka, priporočam, naj mu posvečajo čim več pozornosti in naj ne obupajo, ker čudeži se dogajajo in marsikaj je mogoče. Moj čudež je moja družina.«
Osebni arhiv
