Z nami sta Miriam in Rok Pavlin, pravnika, ki sta si ustvarila veliko družino. Kdo so, kako živijo, sploh zdaj, ko je epidemija povsem spremenila naša življenja? Kako je imeti doma vse otroke, kako se šolajo in kakšne izzive prinaša življenje z malčki in najstniki, starimi od osem mesecev do trinajst let? 

Vas lahko najprej malo spoznamo? Prosim, predstavite nam svojo družino.

Rok: Kdo smo? No, včasih, ko smo živeli še v stari Ljubljani, zdaj živimo na obrobju prestolnice, smo bili znani kot tisti z veliko otroki. (smeh) Sicer sva Miriam in Rok, oba po izobrazbi pravnika, ki imata običajno družino, le z malo več otroki, kot jih ima povprečna slovenska družina. Imava jih osem. Da bomo Pavlini tako številni, si na začetku, ko sva se spoznala, to je bilo leta 2000 na salsi, sploh nisva mislila.

Miriam: Ljudje naju pogosto sprašujejo, ali sva si vedno želela velike družine, pa moram povedati, da o otrocih, sploh prva leta najinega odnosa, nisva kaj dosti razmišljala. Zase lahko rečem, da če Roka ne bi spoznala, jih morda celo ne bi imela. Torej ni bilo tako, da bi od nekdaj v sebi imela željo po otrocih. Tudi razmerja nisva začela z idejo, da bova imela veliko družino. Za vsakega otroka sva se odločila posebej, sproti. Pa veste, kaj še, tudi ne razmišljam o nas kot o veliki družini. Od zunaj, ko nas vidi okolica, je občutek o nas verjetno precej drugačen, saj ko nas gledaš od bližje, od znotraj, se ti sploh ne zdi, da nas je toliko. (smeh)

Kdaj pa vama je postalo jasno, če je ta trenutek sploh mogoče določiti, da ne bo ostalo samo pri enem, dveh ali treh otrocih?

Miriam: Najtežja se mi je zdela odločitev za drugega otroka. Ker ko imaš enega, se zdi svet popoln. Drugi otrok prinese največjo spremembo. Potem se vsak naslednji vedno manj »pozna«, če me razumete, kaj mislim. Zame je bil sicer prelomni trenutek pri šestih mesecih starosti prve hčerke, ko so ji odkrili težko bolezen. Takrat so nama pojasnili, da je to genetska motnja, za katero je možno, da se bo pojavila tudi pri najinih naslednjih otrocih. Opozorili so naju, da so lahko zato tudi porodi rizični, nevarni za otroka.  Sprva sem se ustrašila, potem pa sem začela razmišljati, kako bo videti življenje te najine deklice, ko bo odraščala. In nekako se mi je zazdelo, da je prav, da raste v okolju, kjer bo imela veliko svojih ljudi. Njeno in s tem tudi najino življenje je bilo namreč polno prepovedi in omejitev, ki po svoje malo spominjajo na ta čas, ki ga živimo zdaj.

Rok: Ja, takrat sva se odločila, da se ne bova bala, da naju pri odločitvah v zvezi z našo družino in morebiti še kakšnim otrokom ne sme voditi strah, in takrat je bilo tudi jasno, da najina prva hčerka ne bo edinka. Če bi vztrajali in od naju hoteli slišati, koliko otrok bi v tistih mladih letih imela, bi rekel – tri. Ampak je od takrat dalje vse teklo spontano. Za vsakega otroka sva se sproti odločila. In zdaj jih imava osem. Najstarejša hčerka bo kmalu stara 13 let, najmlajša pa ima osem mesecev.

rok
Sašo Švigelj
Rok Pavlin, očka osmih otrok, ki ves čas intervjuja k sebi tesno privija najmlajšo hčerkico.

Kaj je tisto, kar okolico najbolj zanima v zvezi z vašo družino?

Oba: Ali bo še kakšen otrok! (smeh)

Rok: Ja, to je res najpogostejše vprašanje. Znima jih tudi, ali so bili vsi načrtovani, pa kako zmoremo. Radi bi vedeli tudi, ali je Miriam doma in se ukvarja samo z otroki. Dostikrat se pojavi vprašanje, ali so vsi otroci iz istega zakona, in tako naprej. Včasih na vse to odgovarjava že na absurdne načine, ker sva malo naveličana takih vprašanj. No, ne razumite naju napak – nič ni narobe, če so radovedni. Saj jim poveva.

Miriam: Ko se sučemo okoli števila najinih otrok, drugi starši dostikrat pripomnijo, da je njim že z enim težko, kaj šele nam. Midva pa jim poveva, da ni bistvene razlike od ena do osem. Pa saj niso prišli vsi naenkrat! (smeh) In z mlajšimi nama starejši pomagajo, tako da – gre.

Kakšno je torej življenje z osmimi otroki?

Rok: Kot pravi Miriam; saj ne pridejo vsi naenkrat. (smeh) Prihajajo postopoma in tako se tudi ti postopoma prilagajaš. No, saj ko so bili trije naenkrat majhni, je bilo res naporno, in po bolnišnicah smo veliko hodili. Takrat je bilo zelo težko. Najstarejše dekle ima 12 let, skoraj 13, potem sta enajst- in desetletnik ... Otroci so zelo samostojni, tudi pri mlajših precej pomagajo, in to radi! Včasih se prav prepirajo, kdo bo v rokah držal in čuval dojenčico. Tako da ni, da se ne bi mogla z Miriam v miru umiti ali pa kaj skuhati, speči. Je pa res, da je zdaj, ko smo v epidemiji in je vse drugače, tudi nam težje.

oba
Sašo Švigelj
"Najslabše so jo odnesli najini vrtčevski otroci, saj se jim nisva mogla tako posvetiti, ker so naju potrebovali šoloobvezni otroci."

Kako je epidemija vplivala na vašo družino?

Rok: Največje breme je pouk na daljavo. Sploh spomladi, ko so se šole in starši tako na hitro znašli v novi situaciji, je bilo zelo naporno. Na srečo lahko zdaj rečem, da je med pomladjo in jesenjo velika razlika. Spomladi je bil ves šolski sistem vržen v zelo razburkano morje izobraževanja. Tako rekoč čez noč, še dobro se spomnim, bilo je s petka na ponedeljek, se je pouk preselil v domove in, da je to steklo, je bilo treba vse pripraviti. Nikomur se ni sanjalo, kako bo vse skupaj potekalo. Nismo bili pripravljeni ne učitelji ne učenci, še najmanj pa starši.  

Miriam: Spomladanski del šolanja na daljavo je bil res zahteven. Naporen. Vsak se je moral znajti po svoje. Pa ne samo starši z otroki, ampak predvsem tudi učitelji.

Rok: Šolanje je bilo spomladi povsem kaotično, vse je bilo odvisno od tega, kako in koliko se bo vsak učitelj znašel. Pa od podjetniške naravnanosti ravnatelja, saj je moral priskrbeti opremo, se pogajati zanjo, organizirati delo, pripraviti in tehnološko opismeniti učitelje, saj niso vsi najbolj računalniško spretni; skratka, velik zalogaj.

Miriam: Ja, spomladi je bilo treba povsod po spletu iskati naloge, navodila, posnetke. Pri štirih šolarjih je bilo vse to res zahtevno. Snovi otroci seveda niso vedno sami razumeli, tako da smo bili starši učitelji več razredov hkrati. Meni to na srečo ustreza, ker sem sama kot otrok živela ob dveh profesorjih. Vseeno sem bila z otroki po deset ur dnevno »v šoli«.  Toliko, ker sva jih imela razporejene čez cel dan, da smo delali za šolo. Spomladi smo imeli še tri predšolske otroke doma, zdaj je eden od njih že prvošolček. Najslabše so jo odnesli ravno najini vrtčevski otroci, saj se jim nisva mogla tako posvetiti, ker so naju potrebovali šoloobvezni otroci. Zdaj, jeseni, je vse skupaj veliko bolje organizirano, vsaj v naši šoli so se res potrudili. Za nas je precej lažje, otroci so ves čas v stiku z učitelji in so zato povsem samostojni pri delu.

Rok: Brez najinega skupnega sodelovanja, da tudi jaz pripomorem, ne bi šlo. S tem, da sem medtem še delal. Na srečo delam v okolju, ki je prijazno do družinskega življenja in sedanjih tegob šolanja doma.

Kaj so najbolj negativne posledice epidemije na vašo družino?

objem
Sašo Švigelj
Spoznala sta se na salsi in si sprva sploh nista mislila, da bosta nekoč imela tako številno družino.

Rok: Gmotni položaj zagotovo trpi. Prihodki so se zmanjšali, stroški povečali. Poleg ostalih tekočih obveznosti naj izpostavim samo finančni vložek v opremo. Spomladi smo imeli dva prenosna računalnika, mojega in ženinega, in tri pametne telefone. Zdaj jih imamo že pet, plus pet pametnih telefonov in eno tablico. Pa en računalnik je izposojen iz šole. Vse, da lahko pouk poteka normalno. Pri otrocih opažava, da sta jim močno upadli motivacija in samostojnost. Prej so se zjutraj sami uredili in odpravili na avtobus, pa po šoli na treninge in v glasbeno šolo ali k babici ter prijateljem. To je bil njihov svet, ki ga zdaj ni več. Njihovo prej znano življenje se je nekako »izklopilo«. Omejeni so na dom, virtualni svet, ki smo se ga prej tako trudili zamejevati. Kakšne bodo posledice tega, ne vemo. Bodo pa zagotovo. Rad bi izpostavil, da se ves čas govori o ranljivih: starejših, kronično bolnih, nosečnicah in ostalih rizičnih, ampak ranljivi so tudi otroci. Sva pravnika in veva, da že ustava posebej ščiti otroke kot ranljivo skupino. In med epidemijo niso nič manj ranljivi kot ostali, le pozabili so nanje. Kar naenkrat so ta mlada bitja postala trpežna, tista, ki se bodo prilagodila, ki se bodo navadila in vse nadoknadila. Ni res. No, otrok se navadi, veliko sprejme, vendar ne brez posledic. O teh ne razmišlja nihče, ali pa premalo, ker če bi, bi bilo drugače. Vsa stroka, ki je povezana z otroki in njihovim zdravjem, opozarja, da se to ne bo dobro izteklo. Da bomo račun, izstavljen, za kar se jim dogaja zdaj, dobili z zamikom. To me skrbi.

Kaj je ob tem, kar ste ravnokar omenili, vaše sporočilo državi, vladi, ministrstvom; tistim, ki odločajo, držijo vajeti?

Rok: Naj, ko sprejemajo ukrepe, razmišljajo o sorazmernosti. Bistveno se je vprašati, kaj z neko potezo rešiš in koliko z njo škoduješ.

Miriam: Tako, ja: ali je neki ukrep sorazmeren, ali je res nujno potreben. Želim si, da bi bil vsak ukrep, ki posega v tako občutljivo področje, skrbno pretehtan s strani strokovnjakov vseh relevantnih strok. Ne zdi se mi prav, da se prakse iz tujine kar slepo prenašajo k nam, saj ima vsako okolje svoje posebnosti. Rada bi opozorila še na nekaj, ko se ravno pogovarjamo o ukrepih: nimam občutka, da bi bilo dobro pojasnjeno, zakaj se zapirajo šole. Če pa se že hočemo naslanjati na tujino – marsikje zunaj naših meja so bile šole zadnje, ki so jih zaprli, in prve pri odpiranju, ko je prišlo do sproščanja ukrepov.

Rok: Jaz bi rad opozoril na izjavo ministrice za šolstvo, ko je dejala, da pri nas pri izobraževanju na daljavo poteka vse dobro. Izjavila je, da smo najbolj razviti, najbolj tehnološko napredni. To se mi je zdelo neprimerno, saj nam je vsem jasno, kako je v resnici. Realno stanje se precej oddaljuje od ministričinih besed. Spomnim se tudi izjave predstavnice stroke na strani vlade, ki je dejala, da morajo otroci po novem letu nujno v šole, vsaj prva triada, da bodo starši lahko šli v službe. V tej izjavi so otroci povsem zanemarjeni. So samo ovira, da bi starši hodili v službo. To pove vse. Kje so otroci, njihove potrebe?

Ampak sicer naš šolski sistem hvalite?

Rok: Ja, in veste, zakaj? Ker ne predajajo samo vnaprej določenega znanja; na tem področju bi sicer nujno potrebovali še največ prenove. Vloga šol, učiteljev, ni samo poučevanje. Igrajo tudi vlogo zaupnika, psihologa, nadomestnega, tretjega starša. Ogromno vlog imajo. Je kar hudo zdaj, ker so samo še podajalci snovi. Šolski sistem torej nima samo izobraževalne funkcije, ampak predstavlja tudi varovalo, zaščito za ranljive otroke, tiste, ki izhajajo iz neurejenih družin, ali pa tiste, ki gmotno niso tako dobro preskrbljeni. Te šolstvo prestreže in jim stoji ob strani.

Kakšne bi bile vaše zaključne besede?

Rok: Rekel bi, da ko se bomo čez pet ali deset let ukvarjali s tem, v kakšne ljudi so odrasli naši otroci, ker nam morda, kar bomo videli, ne bo všeč, se spomnimo na ta čas. Ta čas jih bo zaznamoval. Poskrbimo, da ne tako zelo, da bodo v bodočnosti to zdravi, odgovorni ljudje.

miriam
Sašo Švigelj
Miriam Pavlin. Posebna oseba, posebna mama.

Miriam, kaj so pa vaše sklepne misli?

Skrbi me, kakšni bomo kot družba; kdo bomo postali zaradi vsega, kar se nam dogaja. Skrbi me, v kakšen svet odraščajo naši otroci. Sprašujem se, kako bo videti svet, v katerem bodo živeli čez deset let. Skratka, ne vem, kakšen bo svet, ko bo tega konec. Ne verjamem, da bo še kdaj tako, kot je bilo. Moj cilj je, da pazim nanje, na njihovo duševno zdravje, ker ne bi rada, da bi iz tega časa izšli poškodovani. Precej me skrbi tudi za otroke, ki živijo v disfunkcionalnih družinah. Z Rokom poznava kar nekaj družin, ki za otroke niso zdrave, varne. Prej so jim neke vrste zavetišče ali oporo nudile vsaj šole, stiki z vrstniki, zdaj pa jim je še to odvzeto. Seveda bremen tega časa ne čutijo samo otroci, ampak tudi starši. Zase vem, da sem v tem obdobju povsem izklopila svoje potrebe, občutke, želje, načrte. In se osredotočila samo na to, da otroke varno pripeljem skozi ta čas. Sem prepričana, da se številni starši počutijo enako. Pa tudi dom ni več dom, ampak bolj infrastruktura za šolanje. Ampak verjamem, da na koncu bomo v redu. Le pot do tja zna biti dolga.

Hvala za to iskrenost, Miriam. Prepustiva zares zadnje besede Roku. Rok, česa pa je vas najbolj strah?

Mene skrbi, da bodo otroci odraščali v svetu, kjer bo komunikacija postala veliko bolj nasilna. Kar je posledica tega, da v krizi iz ljudi pride najboljše in najslabše. Človek gre skozi oboje in na koncu izbere eno. Bom pa zaključil pozitivno. Posledica korone in tega, da smo ves čas doma, je, da smo se mi kot družina umirili, ker prej smo živeli na visokih obratih. Razmere in vse to, kar je prišlo z njimi, so nam dale močno misliti, tako da sva morala prek iskrenih pogovorov precej prevetriti svoja življenja, jih očistiti balasta. Zdaj smo bolj povezani kot družina, je pa bilo naporno priti do tega, do sem. Zavedava se, da imamo srečo, saj mnogi tega, kar imamo mi, nimajo.