Z Rokom Cvetkom, predsednikom PSS, smo se pogovarjali o položaju, v katerem so se pod ministrskim mandatom Aleša Hojsa znašli policisti. Negativna kadrovska selekcija in šikaniranje na delovnem mestu sta v preteklem letu preveč policistov pognala v dejanje iz obupa.

Policijska uniforma je bila v javnosti vselej brezmadežna, jo je kot tako še mogoče vzdrževati?

Deloma ugled trpi, vendar predvsem zaradi vzbujanja vtisa, da so naloge policije povezane z določenimi političnimi akterji, konkretno z ministrom Hojsom. To je ključen problem.

Policija bo v skladu z zakonom ves čas izvajala tiste naloge, ki jih mora. Tukaj odmika ne bo ne glede na to, kdo je na oblasti, ne glede na to, kdo se zbira na Trgu republike. Upam si trditi, da je uniforma kot taka še vedno neomadeževana, samo ime policije pa ne več. Jasno moram povedati, da tako nejasnih odzivov, kot smo jih deležni od vodstva policije v primerih eklatantnih kršitev določenih pravic, v svoji karieri še nisem doživel.

Vodstvo policije je bilo tisto, ki se je v primeru, ko je šla politika čez črto, zelo jasno postavilo na stran tega, kaj je prav in kaj ne. V tem trenutku preprosto ni tako, nekaj se zavija v celofan, na koncu nihče ne ve, kdo pije in kdo plača.

To je ključen razlog, zakaj policija kot institucija izgublja svoj težko prigaran ugled. Prepričan sem, da tisti policisti, ki delajo na terenu, tega ugleda ne morejo izgubiti zaradi političnih spletk, saj so dnevno vpeti v okolje, v katerem živijo, in ljudje vedo, kdo in kaj so ter kaj delajo v zasebnem življenju in poklicni smeri.

Takšni policisti, kot jih omenjate, pravijo, da so uniformo prejeli pod geslom Bodi človek. Kaj to geslo pomeni?

Pri tem geslu mislim, da dodatna razlaga ni potrebna. Sporočilo je zelo jasno: od vsakega policista se pričakuje, da ima določeno stopnjo empatije, mogoče celo metapatije do ljudi, s katerimi ima postopek. Pri tem pa mu je omogočeno, da lahko realno in človeško presoja o posameznih korakih, ki jih izvaja pri svojem delu in v svoji karieri. Držati se zgolj okvirov stroge birokracije, ni pristop, ki policista dela uspešnega v lokalnem okolju, o tem sem prepričan.

Menim, da policijsko delo ne sme temeljiti izključno na sistemu kaznovanja in represije, bojim pa se, da ni tako. Državljani se morajo zavedati, da kaznovalno politiko ne določajo policisti, ampak jo določa politika, policisti jo samo izvajamo.

Menite, da so bili policisti med epidemijo poslani na teren z navodilom, naj se izvajajo neživljenjski ukrepi?

Tega si ne bi upal trditi, še manj pa takšne podatke v sindikatu posedujemo. Sistem z uveljavljenimi merili učinkovitosti dela je privedel do tega, da so policisti pri izrekanju glob vse bolj robotizirani. Ne govorim o kaznih za prekrške, pri katerih se ogroža ljudi, tam seveda odpustki niso mogoči. Govorim o bagatelnih prekrških, takšnih, ki ne predstavljajo grožnje za življenje ali varnost, pa vendar se v določenih okoljih dogaja, da policisti kaznujejo tudi za takšne prekrške – v prvi vrsti predvsem zaradi zadovoljitve interesov predpostavljenih.

Vrednote, ki jo kot vodilo omenjate v svojem vprašanju, ni omenjene v nobenem aktu, posledica tega je, da nekateri te temeljne vrednote »bodi človek« morda niso najbolje razumeli ali pa so prišli v določeno okolje, kjer ta vrednota ni postavljena na prvo mesto.

rok-cvetko2
Sašo Švigelj
"Držati se zgolj okvirov stroge birokracije, ni pristop, ki policista dela uspešnega v lokalnem okolju, o tem sem prepričan."

Kot razumem, to geslo velja tudi v smislu vodenja, da predpostavljeni z integriteto in vzgledom vodi policiste, ki s tem pristopom uveljavljajo zakonodajo med državljani.

Absolutno se z vami strinjam, vendar ko prideva do tega vprašanja, je zadeva bolj kompleksna. To, o čemer govorite, je ideal, za katerim v sindikatu stremimo že leta. Dejstvo je, da v preteklosti zelo uspešni policisti praviloma niso dobili priložnosti delodajalca, da se dodatno izobrazijo in postanejo vodje. Zakaj? Ker jih niso dajali iz enot, saj bi bile te enote opravilno izčrpane – izgubile bi človeka, ki tam prispeva velik delež bodisi na področju preprečevanja in preiskovanja kriminalitete bodisi dela na ravni policijskega okoliša in podobno.

To je pomenilo, da so v šole pošiljali ljudi, ki so bili pogrešljivi – to seveda nikakor ne velja za vse. Iz lastnih izkušenj vem, da se je v šole napotilo ljudi, ki niso predstavljali resne dodane vrednosti pri delu. Ta problem se je pojavil v letu 2008 z vstopom v enotni plačni sistem. Temeljno merilo za zasedbo določenih položajev je postala zgolj izobrazba. Seveda ni mogoče posploševati na vse, ampak kar nekaj ljudi, ki v svoji policijski karieri niso naredili nekaj oprijemljivega, je z izpolnjevanjem formalnega pogoja izobrazbe postalo policijske vodje.

Sistem javnih uslužbencev je takšen, da se teh ljudi, tudi če se ugotovi, da ne izpolnjujejo določenih pričakovanj, zaradi pridobljenih uradniških nazivov ne da več premeščati na nižja delovna mesta. Že sporazum iz leta 2018 na področju kariernega sistema določa, da ga lahko uredimo ne glede na določbe zakona o javnih uslužbencih, kar omogoča tudi zakon. Ravno zato, da bi kadrovanje postalo bolj transparentno in bi temeljilo na kompetenčnem modelu, ki bi bil jasno določen in bi že v prvi fazi izločil tiste, ki ne izpolnjujejo nekih potrebnih kompetenc za vodenje takšnih enot, smo se lotili celovite ureditve novega kariernega sistema v policiji.

Povedati je treba še nekaj: ni nujno, da je dober delavec tudi dober vodja. Prepričan sem, da ima vsaj delež dobrih vodij to lastnost prirojeno, nekaj se da tudi priučiti. Če vodenja nimaš v krvi, me boste težko prepričali, da se ga da zgolj naučiti, seveda upoštevaje tudi načela, ki ste jih omenili.

Idealna osnova je, da ima vodja visoke osebnostne vrednote in da v kolektivu uživa status neformalnega vodje že pred imenovanjem na mesto vodje. Žal je tega v policiji manj kot nekoč. Ko sem začel delati, so bili vodje v prvi vrsti bolj »klasični oficirji«, pa vendar si upam reči, da so bili po človeški plati bistveno boljši kot marsikateri vodja danes. Zato bi si upal trditi, da je pri izobraževalnem procesu in kadrovanju vodij sistem zatajil. Ne verjamem, da smo se ljudje v osnovi tako močno spremenili. To po moji oceni ni mogoče.

Se pa lahko strinjam z vašo trditvijo, da se način vodenja lahko neposredno izraža na terenu.

Bi ocenili, da ljudje ne napredujejo po meritokraciji, ampak bolj po kriteriju tega, da so politično primerni?

Morava razumeti, da imamo dve različni napredovanji v sistemu policije, nato pa še tri različne ravni delovanja policije, na katerih se takšna napredovanja izvajajo. To so lokalna, regionalna in državna raven. Poznamo dve vrsti napredovanj: napredovanje v plačne razrede kot posledica delovne uspešnosti posameznika in napredovanje s premestitvijo na zahtevnejše delovno mesto. Pri napredovanju v plačne razrede na podlagi delovnih rezultatov se z vami ne morem strinjati, čeprav je delovna ocena posameznika podvržena subjektivni oceni nadrejenega.

Pri drugi vrsti napredovanj, torej pri napredovanju s premestitvijo na zahtevnejše delovno mesto, pa si prav tako ne bi upal trditi, da so v ozadju politični apetiti, vsaj ne na lokalni in regionalni ravni – razen ko govorimo o imenovanju direktorjev. Zagotovo pa si upam trditi, da ta vrsta napredovanj ni povsem transparentna in ne temelji vedno na enakih možnosti. Pred kratkim smo namreč vložili tudi kolektivni delovni spor na delovno sodišče ravno iz razloga, ker ni bila upoštevana Kolektivna pogodba za policiste, ki predvideva predhodno objavo prostih delovnih mest, na podlagi katere se kadrovske vire najprej išče v delovnem okolju izkazane potrebe. Prepričan sem namreč, da pri večini takšnih objav strokovnjake lahko najdemo v okolju podanega razpisa o prostem delovnem mestu. Namesto tega se je v predmetni zadevi takoj objavil javni razpis. Ko pride do takšnega primera, se je težko vzdržati špekulacij, da je namen prek javnega razpisa v sistem pripeljati nekoga na podlagi poznanstev in nekih drugih interesov. V takšnih primerih se hitro pojavijo špekulacije, da je lahko takšen javni razpis tudi prirejen.

Kar zadeva državno raven, tukaj imam v mislih predvsem delovna mesta direktorjev, pa mislim, da komentar ni potreben. Javnost to že bolj ali manj prepoznava tudi sama. V nasprotju z vršilko dolžnosti direktorice NPU vsi ostali, ki so bili kadrovani, izpolnjujejo vsaj formalne pogoje in so nesporno strokovnjaki na svojem področju ter imajo tudi izkušnje z vodenjem. Zato bi težko kar na pamet komu očital, da kdo od njih nima potrebnih kompetenc.

rok-cvetko4
Sašo Švigelj
"Vodstvo policije je bilo tisto, ki se je v primeru, ko je šla politika čez črto, zelo jasno postavilo na stran tega, kaj je prav in kaj ne."

Kaj se zgodi v sistemu, ki policiste vzgaja z načeli integritete, nato pa nadse dobijo nekoga, ki ne deluje v skladu s temi vrednotami, morda celo šikanira policiste. Lahko takšni policisti kakovostno opravljajo svoje dolžnosti v odnosu do državljana?

Jaz menim, da ne. Ta sistem je že večkrat pokazal, da pri iskanju odgovornosti pri nadrejenih policija zelo šepa. V prvi vrsti smo zato pri takšnih dejanjih izpostavljeni sindikati, ki od neposrednih vodij zahtevamo odgovornost in vlagamo kazenske ovadbe, medtem ko je policija pri tem vprašanju praviloma precej anemična. Policista na primer že za najmanjšo napako zelo hitro vržejo na cesto. Imamo kar nekaj primerov, ko v postopku izrednih odpovedi niti vprašali niso po mnenju druge strani. Pa ne govorim o primerih, ko bi bil nekdo dobljen s prsti v marmeladi. Govorim denimo o tem, da bi me vi prijavili, da v svojem prostem času opravljam neke protipravne dejavnosti, in bi nato samo na podlagi vaše izjave zadevo izpeljali v obliki izredne odpovedi delovnega razmerja. Dogaja se, da delodajalec en dan pred izdajo sklepa o izredni odpovedi delovnega razmerja policista pokliče na zagovor, pri čemer gre v takšnih primerih zgolj za zadovoljitev pravnih okvirov, izjava policista pa na že sprejeto odločitev sploh nima vpliva. Policisti so v takšnih primerih prepuščeni sodnim mlinom in ravno zaradi nezakonitih odpovedi delovnega razmerja policija plačuje velike odškodnine. Policist v obliki dosojene odškodnine sicer dobi neko formalno zadoščenje, vendar mu časa brez dohodka in vpliva takšnega ravnanja na njegovo zdravje in ugled v domačem okolju nikoli več ni mogoče povrniti. In kar je najbolj žalostno, zaradi nezakonitih odpovedi delovnega razmerja na delodajalski strani še nihče ni odgovarjal.

Za policiste se torej takšni postopki izpeljejo zelo hitro, v primeru vodij pa se stvari praviloma vedno zapletejo. V svojih desetih letih sindikalne aktivnosti bi ukrepe delodajalca v tej smeri lahko naštel na prste ene roke, čeprav je bilo kršitev neprimerno več. Vsi skupaj se zavedamo, da se v vseh velikih delovnih organizacijah najdejo tudi gnila jajca. Težko pa me bo kdo prepričal, da so takšna gnila jajca zgolj na terenu in nikjer drugje.

V primeru mobinga in šikaniranja bi pričakoval bistveno bolj aktivno vlogo policije, ki pa zgolj s sistemom psihološke pomoči ne sledi tem potrebam. Psihološka pomoč je namenjena predvsem zaposlenim in svojcem žrtev, ki so izpostavljeni travmatičnim dogodkom. V osnovi reševanju problematike šikaniranja in mobinga sistem psihološke pomoči ni namenjen. Zato si lahko razlagamo tudi, da reševanje te problematike ne predstavlja ene izmed prioritet policije. Na to v sindikatu opozarjamo že več let, tudi zadnji tragični primer v Kopru jasno kaže, da so to stvari, ki zaposlene motijo in zagotovo vplivajo na posameznika tako pri delu z državljani kot tudi pri odnosih z družino. Preprosto gre za težave, ki jih ni mogoče zapreti v garderobno omarico. Te stiske nosiš v sebi ves čas in povsod.

Morda kdo ne ve, vendar si je v zadnjem letu več policistov sodilo s službenim orožjem. Kaj nam to pove, ali sistem nima ventilov, ki bi sproščali napetosti?

Prepričan sem, da nima ustreznih ventilov. V javnosti se zdaj pojavljajo debate, zakaj imajo policisti službeno orožje doma in podobno. Glede tega je treba povedati, da smo policisti specifična skupina in smo v skladu z zakonom zoper storilce kaznivih dejanj dolžni ukrepati ves čas, torej tudi v svojem prostem času. Tudi to je eden od razlogov, zakaj nam je omogočena hramba službenega orožja doma.

V ozadju takšnih tragičnih dogodkov so velikokrat tudi druge osebne stiske, ki se z neprimernimi odnosi v službi zgolj še poglabljajo. V tem zadnjem primeru se je izkazalo, da sta bila ravno šikaniranje in mobing ključni sprožilec, da posameznik pritiskov ni več zdržal. Ta primer je še toliko bolj specifičen, saj drugih sprožilcev po do zdaj znanih informacijah ni bilo. Ključen dejavnik sta bila mobing in poniževalen oziroma zaničevalen odnos, kar se je vleklo dlje časa.

Od tega primera je minilo že nekaj časa, pa se na ravni iskanja odgovornosti nadrejenih ni zgodilo nič.

Če se premakneva naprej, kako gledate na objave plač v decembru? So ti podatki verodostojni?

Kar zadeva bruto izplačila, zadeva ni sporna, plače v tem delu so javne. Prepričani pa smo, da pravna podlaga, na kateri objava temelji, ne omogoča takšne širine objave, kot jo je izvedel minister.

Druga zadeva je, da so objavljeni osebni podatki policistov na delovnih mestih, ki bi morala biti varovana skladno s področno policijsko zakonodajo. Vmes so celo podatki oseb, ki imajo status ogroženih delavcev in bi absolutno morali biti varovani. Samo izgovarjanje ministra, da nekaj ni opredeljeno za tajno, zato nikakor ne zadošča. To zgolj kaže, da gre v danem primeru izključno za namen politične manipulacije in diskreditacije policije in policistov ter kriminalistov in za obračun s sindikatom. S tem minister zgolj kaže, da argumentov za resne pogovore o odprtih vprašanjih nima. In zato niti ni zmožen resnega pristopa k reševanju naših stavkovnih zahtev.

Tudi mene je minister napadel v Odmevih, češ da policijski sindikalist dela samo to, pa ima štiri tisoč evrov plače in podobno. Moja plača ni tajna in jo lahko kadarkoli predočim. Izplačana je skladno s pogodbo o zaposlitvi in kolektivni pogodbami, ne nazadnje tudi v skladu z ministrovim navodilom.

Kriminalnim združbam in tujim obveščevalnim službam iz tega seznama ni težko narediti seznamov po enotah, ki jih posamezniki zasedajo. Če bi podatke objavili na podlagi Zakona o dostopu informacij javnega značaja, bi bilo po mojem mnenju treba pred tem presoditi, ali objava osebnih podatkov v takšnem obsegu vpliva na delovanje policije v povezavi z zagotavljanjem varnosti policistov, in temu primerno bi moral biti izveden tako imenovani škodni test. To pomeni, da se v tem primeru osebni podatki določenih policistov oziroma kriminalistov ne bi razkrili.

Predmetna objava kaže, da osnovni namen objave ni bil transparentnost. Če bi bil, bi pričakoval, da se v istem trenutku objavijo tudi plače v vojski, zdravstvu in drugih delih javnega sektorja. Realno bi se pokazalo, ali se te plače res tako drastično razlikujejo, posebej če bi jih primerjali s tistimi, ki so trenutno izpostavljeni obvladovanju epidemije in za to prejemajo tudi tako imenovane covid dodatke k plači.

Če bi bil resničen namen transparentnost, bi bile objavljene plače razdeljene na način, da bi bilo razvidno, koliko dodatkov je posameznik dobil na osnovno plačo. Ministru s tem manevrom ni uspelo, pravzaprav bi se mu moral zahvaliti, saj je podpora stavki v policijskih vrstah porasla. Pa tudi javnost v veliki meri na to manipulacijo ni nasedla. Stavka poteka dalje, minister pa si s takšnimi potezami zagotovo ne dela usluge.

rok-cvetko3
Sašo Švigelj
"Upam si trditi, da je uniforma kot taka še vedno neomadeževana, samo ime policije pa ne več."

To ni prvič, da je notranji minister Aleš Hojs posegel po radikalnem ukrepu. Med protesti se je sprehodil z enoto, recimo temu militarizirane policije, opremljene z jurišnimi puškami in v vojaških barvah. Kaj to sporoča narodu?

Kaj sporoča ljudem, težko komentiram. Lahko komentiram, kaj sporoča nam. Za mene kot policista je to absolutna provokacija. Glede tega dogodka smo prejeli kar nekaj ogorčenih zapisov pripadnikov posebnih enot.

Vem za dve enoti, ki sta se ob njegovem približevanju proti njemu obrnile s hrbtom in mu jasno dale signal, da jih njegova prisotnost ne zanima.

S takšnim ravnanjem nam sporoča predvsem svojo nadutost, ko se v takšnih okoliščinah pojavi na varnostno tveganem območju, kar zahteva dodatno varovanje pripadnikov posebne enote in tistih policistov, ki so že opravljali naloge na protestih – torej jih njegova prisotnost še dodatno obremeni. Če minister misli, da s svojim pohodom nikogar ne ogroža, potem ne živi v realnem svetu.