Prišlo je do totalnega reza

Nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca: »Četudi jutri spakirajo, bo sanacija trajala leta in leta«

Jelka Sežun / Revija Zarja Jana
27. 12. 2020, 07.33
Posodobljeno: 27. 12. 2020, 12.58
Deli članek:

Novinarka. Publicistka. Blogerka. Urednica oddaj o kulturi. Dokumentaristka. Pa tudi nekdanja političarka in ministrica. Nekega dne, že davno nazaj, je ustvarjanje Povečave, priljubljene oddaje o filmu, zamenjala za mesto državne sekretarke na ministrstvu za kulturo, potem je bila poslanka in še pozneje kulturna ministrica (2008–2011), ki je na položaju nasledila Vaska Simonitija po njegovem prvem mandatu.

Šimen Zupančič / Revija Zarja Jana
»Vsakdo reče, oh, bodo prišli drugi in pospravili za njimi. Pa ni tako. Nekaterih stvari se sploh ne da več popraviti ... Če vzamem kot primer zame še vedno bolečo predajo Blejskega otoka Cerkvi, česar nismo mogli rešiti.«

Majda Širca se je leta 2012 vrnila na RTV Slovenija, v dokumentarni program. Politika je ne mika več, pravi, še vedno pa budno spremlja dogajanje in ga komentira na Twitterju. Le kdo bi nam lahko učinkoviteje pomagal razumeti, zakaj sedanja vlada tako sovraži kulturo in kulturnike? In zakaj oboje kljub temu zelo potrebujemo.

Novinarji pred mikrofone vedno vabijo frizerje, gostince, in potem vsi sočustvujemo z njimi, ker so brez dela, za kulturnike pa se zavzamejo samo drugi kulturniki. Ali intelektualci, ti so pa tudi sumljivi. Zakaj po vašem mnenju ljudje kar ne najdejo pravega sočutja za položaj kulturnikov? Sodeč po nekaterih komentarjih, jim nekateri kar malo privoščijo.

Strinjam se z vami, problemi kulture so res bolj v drugem planu. Mogoče si kdo misli, da so se kulturniki preselili na splet in lahko tam zadovoljijo svoje in naše potrebe. Ampak to ni to! Kar je naredil virus, tudi kulturi, je nekaj strašnega. Hkrati jo s sovražnim in nestrpnim odnosom kaznuje še vlada. Prišlo je do totalnega reza – to, da ne moremo stopiti v nobeno institucijo, teater, kinodvorano, v noben muzej ..., bo imelo daljnosežne posledice. Odvadili smo se jih obiskovati in nevarno je, da se bomo odvadili tudi želje po obisku. Prekinjena vez z občinstvom je enako boleča kot izpad dohodka zaradi odpovedi programov. Tudi ko bo korona mimo, bodo umetniki v grozni stiski. Zdaj je njihova produkcija bolj ali manj ustavljena, redkokateri lahko kaj dela, ampak vaditi gledališko, plesno ali operno predstavo iz stanovanja po spletu je težko, kajti kulture brez interakcije ni. Da ne govorim o samozaposlenih in prekarcih, ki nimajo varnosti, kot jo ima javni sektor. Dobili so sicer temeljni mesečni dohodek, a projekti so jim odpadli kot zrele hruške z drevesa. Ko bo ta zgodba mimo, bodo ostali brez referenc, ki pa jih potrebujejo za pridobitev ali podaljšanje statusa, za nagrade, štipendije in nove razpise. Nevšečne pa bodo že prej izbrisali.

Se bo dalo to popraviti oziroma kako dolgo bo trajalo, da se popravi, ko bo konec korone in bo prišla, recimo temu bolj razumevajoča vlada?

Bojim se, da se bodo ljudje navzeli razmisleka, ki nam ga agresivno vsiljujejo vsak dan: namreč da so kulturniki nekakšni nebodijihtreba, celo paraziti, tisti, ki so le eden od vagonov v kompoziciji, ki se »šlepa« na lokomotivo gospodarstva. Češ da kultura itak samo požira denar. Ima ga malo, a še ta postaja odveč. Filmarjem ga niso izplačali že od spomladi, čeprav so pogodbena dela že opravili. Redko se prisluhne dejstvom, da kultura vrača v simbolnem in realnem smislu. Bojim se tudi, da se bomo še potem po inerciji zaprli v svoje svetove in zalepili na računalniške in TV-zaslone. No, upam, da ne bo tako.

V nedavnem tvitu pravite: »Četudi jutri spakirajo, bo sanacija trajala leta in leta.«

To je res. Spomnim se, ko sem kot ministrica za kulturo prišla na ministrstvo po obdobju, v katerem se je zelo posegalo v kulturo z odločitvami, ki so bile zame in tudi za širši kulturni prostor nesprejemljive, tako na področju filma, medijev, žive umetnosti kot dediščine in kadrovanja. Trend rešitev, ki niso bile koristne za kulturo, se je tako zažrl v celoten sistem, da si potreboval ogromno procesiranja in časa, če si ga hotel sanirati. Včasih pa še to ni bilo dovolj, če vzamem kot primer zame še vedno bolečo predajo Blejskega otoka Cerkvi, česar nismo mogli rešiti. Vsakdo reče, oh, bodo prišli drugi in pospravili za njimi. Pa ni tako. Nekaterih stvari se sploh ne da več popraviti. Je škoda, ki se dela sedaj filmu, popravljiva? Poleg tega so nastavljene mreže trdne in zaščitene; če spoštuješ procese in protokole, s katerimi bi jim dokazal zlodelo ali slabo delo, lahko mine več let.

Vi ste takrat prišli za Simonitijem, tistemu, ki bo tokrat prišel za njim, bo verjetno še teže, ker so zdaj brutalnejši.

To obdobje vlade Janeza Janše je bolj agresivno, kot je bilo takrat. Spomnim se interpelacije zoper ministra za kulturo Simonitija (op. p.: oktobra 2006 je 22 poslancev kulturnega ministra Simonitija pozvalo k odgovornosti zaradi političnih kadrovanj, pritiskov na RTV in druge medije, nespoštovanja zakonodajne vloge parlamenta – interpelacija ni bila izglasovana), ki je obsegala širok spekter očitkov: od krnitve avtonomije filmskih institucij do političnega mrcvarjenja RTV, medijev, Lipice itd. V odnosu do očitkov, ki bi jih lahko – ali celo morali dati danes ministru na mizo, je bila takratna interpelacija lahka vaja.

Imate vi kakšno teorijo – trudim se razumeti, zakaj jih kultura tako moti. Kaj imajo od tega, če, na primer, zamenjajo direktorico Moderne galerije s svojim človekom? Saj je to popolnoma nepolitična, neideološka ustanova, kaj ti bo tam tvoj človek?

Kultura je tudi politična, v svojem bistvu, saj je pomemben del družbenega in družabnega bivanja. Kultura je od nekdaj, odkar obstajamo, oblikovala vrednote, neko dodano vrednost človeškemu bivanju, nekaj, kar vsakdanjo pragmatičnost življenja obogati in osmišlja, ker seže čez vstati, oddelati, spati. Vzemimo za primerjavo tisti antologijski prizor iz Odiseje v vesolju z opico v puščavi in danes popularnim monolitom. Ena opica, ki hodi že bolj pokončno, začne s kostjo udarjati po drugih kosteh. Morda je Kubrick hotel reči, da je bil to začetek civilizacije, ko se posameznik sooča z iskanjem načinov preživetja. Ko opica udari, razbije preostale kosti. Je torej predmet/kost lahko orožje ali pa je lahko orodje? Torej ne zamahneš zato, da uničiš, temveč zato, da ustvariš! Prav kultura daje dodatno možnost osmislitve našega bivanja in vsega, kar počnemo. Tako je bilo od nekdaj. Kot lovec človek ni le ujel živali, ampak jo je tudi narisal. Ko so naše babice delale maslo, je model za maslo imel rožico, vzorček. Pa tudi preproge v Bosni ali kjerkoli drugje niso tako tkali le zaradi toplote, temveč tudi zaradi vzorca, zaradi katerega je bil pogled nanjo v večji užitek. In če smo že pri preprogah – zanimivo, teh vzorcev nikoli niso naredili popolnih, brez napake, rekli so, samo bog lahko naredi popolne stvari. Večina kultur je vedno silila v to, da je bilo naše bivanje čim bolj popolno. A če iščeš dodano vrednost, osmislitev bivanja, nove vrednote, moraš podirati staro – tudi kultura to počne. Sprašujete, zakaj je prav kultura tako moteča – ker išče nove poti in svoboščine, ker nam dovoli sanje, goji emocije in pove, kaj so prave in demokratične vrednote. Običajno so v nasprotju s sistemom vrednot, ki je danes v svetu prignan do absurda, ki grozi z razčlovečenostjo, uničenjem zemlje in z logiko: Več! Še več! Direktorica Moderne galerije je uspešno preizpraševala tudi ta vprašanja.

Ampak zakaj si ustvarjajo nove sovražnike, če bi kulturnike pridobili na svojo stran, bi jim bilo lažje?

Ne vem, mogoče zato, ker vidijo svet kot zaroto. Ker imajo drugačne vrednote. Prej ste omenjali direktorje zavodov – ko zate, na primer, ni cilj, da zavod išče najboljše možne rešitve, take, ki nas bodo naredile v svetu prepoznavne in nam bodo v občo korist, temveč neke partikularne, za katere oni vedo, katere so, potem jo pač uberejo po svoje. Drugače in še usodneje je pri medijih. Imeti v rokah medije pomeni usmerjati stališča, poglede in odnose. Če pademo na področju svobode izražanja v brezno nadzorovanja in kaznovanja – in človeštvo je v zgodovini nekajkrat padlo tja – so lahko posledice uničujoče. Tu ne govorim le o Sloveniji, temveč tudi o strahu pred morebitno nestabilnostjo Evrope.

Nekoč ste v intervjuju rekli, da v politiko ne bi šli več. Ali vas v teh časih vseeno še kdaj prime, da bi šli in lahko kaj naredili?

Če ti je za nekaj mar, če ti seže v srce, če se patetično izrazim, tega ne moreš nikoli vreči čez ramo, četudi živiš drugačno življenje. Ker ti preprosto ni vseeno, če veš, kako bi bilo treba nekaj narediti, pa stvari ne gredo v to smer. A ostajam pri oddaljenem pogledu.

Ste kdaj razmišljali, da bi posneli dokumentarec o teh časih?

Precej se ukvarjam s pisanjem in času, ki ga sedaj živimo, se je nemogoče izogniti. Po drugi strani bi bilo najbolje, da bi ga pozabili. Kakorkoli, o dokumentarcu nisem razmišljala, sem pa prepričana, da bo nastalo precej pomembnih pričevanj tega časa. Če se eden naših najboljših režiserjev Karpo Godina vrača v čas svojega mladostnega protestništva in pove, da ga je danes sram, pomeni, da spomin/opomin ne bo zbledel.

........

Zakaj so protesti, akcije, internacionalizacija problemov nujni, a hkrati premalo:»To vlado malo briga drugačno mnenje. Minister za kulturo preprosto gre domov iz hrama demokracije, ker se mu ne da poslušati 'teženja' tistih, zaradi katerih je tam. Če kdo preglasno spregovori, izgubi status, če je preveč odprt, izgubi tudi bivalni prostor, če je preveč kritičen in v svetu poznan, mu vržejo v obraz zaslužek, pa četudi ne dosega desetine prihodkov kakšnega člana uprave. Če že pol Evrope poziva: odblokirajte sredstva za film oziroma poplačajte filmarjem opravljeno delo, kot velevajo pogodbe, minister cinično reče, da pač naj tožijo državo! Prav je, da javnost opozarja na stvari, ki niso v redu, še posebej strokovna javnost, ki zadeve dobro pozna. Je pa res, da vsakdo nima te moči, saj se kdo tudi boji posledic.«

O novem muzeju osamosvojitve: »Pomanjkanje dialoga je najhujše, kar se nam lahko zgodi. Kajti smisel kulture je v dialogu. Vam dam za primer idejo o novem muzeju o samostojnosti Slovenije. Če bi si znali prisluhniti, je jasno, da je ta ideja vprašljiva, vsaj vsem tistim, ki poznajo sedanje zbirke in delovanje muzejev, od Muzeja novejše zgodovine pa vseh, tudi mestnih, pokrajinskih muzejev in celotne mreže muzejev, ki jih imamo po Sloveniji. Skoraj ni muzeja, galerije, arhiva, celo knjižnice, ki ne zbira domoljubnega gradiva. Vsi ti to delo že opravljajo, evidentirajo in razstavljajo. Če pa rečeš, naredili bomo nov muzej, pomeni, da ne zaupaš v to, kar počnejo, ali tega ne poznaš ali pa hočeš imeti nov muzej po svojih videnjih, za svoje politične vzgibe.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica