Nekaj časa je bila sicer na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja v UKC Ljubljana, a zdaj je že nekaj časa doma. Tudi drugi bris žrela je bil negativen, zato se je pred dnevi lahko vrnila v službo. Kje se je okužila, ne ve.
»Nekateri so govorili, da sem se okužila od sina, ki je bil med zimskimi počitnicami na smučanju v Italiji. A to ne drži, kajti on je v redu in tudi preostali, s katerimi je bil, nimajo težav. Ko je prišel domov, je resda trikrat bruhal, a na šolskem dispanzerju, kamor sem klicala, so mi dejali, da to niso simptomi okužbe z novim koronavirusom. Za vsak primer je bil nato doma, ni pa imel nobenih respiratornih težav,« pripoveduje naša sogovornica, ki sicer dela v zdravstvu.
Ko so jo odpeljali v bolnišnico, so jo namestili v strogo izolacijo, kjer si je sobo delila še z eno osebo. Ves čas je bila tudi pod zdravniškim nadzorom, vse vitalne funkcije pa so ji merili trikrat na dan.
Do sobote, 7. marca, je bila povsem zdrava. »V petek zvečer sem sicer imela nizek sladkor in vrtoglavico, morda so bili to že tisti prvi znaki, ki jim nisem posvečala pretirane pozornosti. Nekaj dni prej sem imela tudi zamašen nos, a brez izcedka. V tistem tednu sem se tudi trikrat zbudila z otrdelim vratom, za kar zdaj pravijo, da je lahko tudi eden od simptomov okužbe s koronavirusom. V soboto zvečer sem nekajkrat kihnila, naslednji dan pa sem se zbudila vsa nahodna, a brez izcedka. V nosu me je čudno peklo, čeprav nisem kihala,« se spominja. Tudi oči so jo pekle, a to je pripisovala temu, da vseskozi ni nosila očal. Bila je tudi nekoliko bolj utrujena kot običajno. »Ker delam z ljudmi, tudi s starejšimi, sem že v nedeljo dopoldne poklicala v novomeški urgentni center, da sem se zbudila nahodna in me skrbi, da sem okužena z novim koronavirusom. A tam so mi dejali, da gre verjetno le za prehlad, naj si dam masko čez usta in naj grem kar v službo.« A nekaj ji ni dalo miru, zato je klicala še na Nacionalni inštitut za javno zdravje, vendar je bila številka zasedena, zato je poklicala še zdravnico, ki jo pozna. Ta ji je svetovala, naj opravi test, da bo prepričana, ali je z njo vse v redu. »Ko sem ji povedala, da so me odklonili, mi je dejala, naj rečem, da imam vročino. Popoldne sem nato šla do vstopne točke za odvzem brisa v Novem mestu, povedala vse simptome in dodala še vročino. Nihče ni kompliciral, zdravnik je moj prihod ocenil kot pravilnega. Odvzeli so mi bris in sem šla domov,« pripoveduje.
Naslednji dan jo je kmalu po dvanajsti uri poklical zdravnik in že takoj je slutila, da je verjetno pozitivna. Res je bila. »Vse se mi je v trenutku sesulo, ko mi je povedal, kar sem že slutila. Po glavi mi je šla služba, ljudje, s katerimi sem bila v stiku, in še marsikaj drugega. Poklicala me je tudi epidemiologinja, ki je rekla, da sem kužna od nedelje. To me je nekoliko pomirilo, saj od petka nisem bila več v službi.« Dali so ji nadaljnja navodila, nekaj pred osmo uro v ponedeljek zvečer pa jo je reševalec obvestil, naj se pripravi, ker gresta v Ljubljano. V rešilcu je bila sama, preden se je usedla na sedež, je dobila zaščitne rokavice in zaščitno masko.
STROGA IZOLACIJA
Prvi simptomi, ki so se pojavili pri oboleli, so bili vrtoglavica, nizek sladkor, zamašen nos brez izcedka, otrdel vrat in pekoč občutek v nosu.
V bolnišnici je bila do sobote, 14. marca. V sobi je bila še z eno osebo. Kot pravi, jih je bilo takrat na oddelku okoli 15. »To je stroga izolacija. Imaš tudi svojo kopalnico, zdravniki vstopajo oblečeni v zaščitnih oblekah in bili smo neprestano pod njihovim nadzorom. Trikrat na dan so nam merili vse vitalne funkcije, kot sem opazila, pa je bila večina bolnikov srednjih let. Verjetno bi nam zdaj dejali, da okužbo prebolimo doma, a takrat še ni bilo toliko hospitaliziranih in so nas zadržali, da so prek nas spremljali potek okužbe.« Ker je šlo pri njej za lažjo obliko bolezni, se je lahko že kmalu vrnila v domačo oskrbo. A doma je morala biti popolnoma izolirana od preostalih članov družine, kar je bilo psihično zelo naporno. Hrano so ji puščali pred vrati, tako da z njimi ni imela nobenih stikov. »To je neprijetno, a najhuje od vsega je družbena stigma. V tistih dneh sem na svoj račun slišala cel kup obtožb, očitkov in laži. To je bilo, kot da sem prinesla kugo v kraj. Zaradi tega sem več dni jokala in tudi zdravnica v Ljubljani nam je dejala, da še nikoli ni videla česa takega, kar doživljajo ljudje, ki so okuženi z novim koronavirusom. Svetovala nam je, da si tega ne ženemo k srcu.« Naša sogovornica omeni, da je dobivala številne klice in sporočila od ljudi, s katerimi že dolgo časa ni bila v stiku. Odziv nekaterih ljudi jo je povsem šokiral.
NEKATERI SPLOH NE VEDO, DA SO KUŽNI
Že po enemu tednu od prvega odvzetega brisa je bila negativna in tudi drugi kontrolni test je pokazal isto. »Pri vsakem se bolezen drugače kaže in razvije. Nekateri sploh nimajo nobenih simptomov, pa so pozitivni. Sploh ne vedo, da so kužni, zato se virus lahko tako hitro širi. Morda je edini simptom ta, da izgubiš okus in vonj. Sama sem šele po nekaj časa ugotovila, da ne vonjam in da mi je vse, kar pojem, brez okusa. Kdor to opazi, naj raje ostane doma.«
Ljudem tudi svetuje, naj se držijo vseh predvidenih ukrepov. Po njenih besedah smo novi koronavirus vzeli malo prelahko, nekateri so se celo norca delali iz tega, a trenutno stanje je zelo resno, poudarja. Ljudem na srce polaga, da že ob vsakem najmanjšem prehladu raje preventivno ostanejo doma, s tem bodo zaščitili sebe in predvsem druge. »Če ne bi bila sama tako previdna, bi šla verjetno takrat v službo in bi lahko okužila ogromno ljudi,« se zaveda. Še enkrat bolj pa poudarja, naj ljudje ne obsojajo tistih, ki so okuženi, kajti vsak lahko zboli, pa če je še tako previden.
