rubrika Ljudje

»Moja filozofija je odprtost do vseh«

P.K.
5. 1. 2020, 07.57
Deli članek:

Nuša Ilovar nam je ob srečanju novega in starega leta postregla z razmišljanji, ki dajo misliti. V njih nas je spustila bliže k sebi, nas včasih pogladila, deloma pa tudi kar malo okarala kot družbo.

osebni arhiv
Ljubljančanka, ki že dolgo živi v Žalcu, uživa na morju; to jo napolni z življenjsko energijo.

Ilovarjeva se je rodila in nekaj časa živela v slovenski prestolnici, na katero je še danes zelo navezana. Pravi, da ji je v nasprotju z mnogimi mestna gneča kar malo všeč, zato se vanjo rada vrača. Zdaj sicer že 35 let živi v Žalcu, kjer ji, ker je na invalidskem vozičku, pri življenju pomagajo osebni asistenti in mama.

Nuša se je rodila s cerebralno paralizo, kar pomeni, da ima velike težave pri gibanju, zato se premika z invalidskim vozičkom. Kot otrok in mladostnica je prestala veliko hudega, od bolnišnic do operacij, zaradi česar je prelila mnogo solz. »Invalidnosti se lahko navadiš, dokončno sprejeti pa je ne smeš nikoli,« so uvodne misli naše sogovornice, ki je sicer zaljubljena v morje. Prav tam si nabere največ energije. Zelo rada pa tudi piše. Izdala je že več knjig, v katerih niza zgodbe iz osebnih doživetij ter refleksij družbe in podobno.

osebni arhiv
Naša sogovornica je minuli mesec praznovala 50. rojstni dan – vse najboljše ji želimo!

Padci in vzponi

Njeni dnevi so polni, zagotovo pa se vsako jutro začne enako. »Lahko bi rekla, da se zjutraj držim neke rutine. Najprej pojem zajtrk, potem se umijem, uredim. Nato preverim, ali imam kaj nove pošte, in pregledam, kaj se dogaja po svetu. Kasneje se vedno najdejo kakšni opravki. Rada se sprehajam po svežem zraku, obiščem kakšno trgovino,« opiše dogajanje.

Ni tudi skrivnost, da je decembra obeležila osebni praznik – jubilejni rojstni dan. Zanimalo nas je, kaj bi, če bi potegnila črto pod pet desetletij, rekla o svojem življenju in o tem, kaj si želi za prihodnost. »Res sem praznovala 50-letnico, čeprav to nerada obešam na veliki zvon. Počutim se enako kot prej. Sploh mi še ni docela prišlo v možgane, da imam že petico v svoji starosti. Bilo je veliko padcev in vzponov, žalostnih pa tudi lepih dogodkov. Zadnje čase se raje spogledujem s preteklostjo, ker je zame prihodnost bolj zamegljena in se je kar malo bojim. Vsi imamo določene želje za prihodnost, odvisno pa je od usode, kaj nam bo prinesla. Jaz osebno si želim čim dlje ostati čim bolj aktivna,« pravi.

Odprti do vseh

Tudi v težkih časih, sploh ko jo je bolezen močno preizkušala, je poskušala ostati čim bolj pozitivnih misli. »Ko je težko, je treba iti naprej in ne dovoliti, da te tema potegne popolnoma navzdol. Včasih je to težje, včasih lažje storiti. Kako ti to uspeva, je odvisno od vsakega posameznika in njegove psihične moči. Če pa me sprašujete o navdihu, je to lahko vse; tako slabo kot dobro. Odvisno, kako posameznik to predela,« modro razmišlja. Sicer Nuša verjame v sočutje in pravičnost: »Moja filozofija je odprtost do vseh ljudi. Vsaj malo tega bi moral imeti vsak od nas, brez strahu v sebi.«

osebni arhiv
Zelo je srečna, ko je aktivna, zato se, ko le lahko, odpravi na kakšen izlet.

Nestrpni in obsojajoči

Ob robu našega klepeta ne moremo mimo novoletnih tematik; predvsem tistih, ki se nanašajo na osebne in družbene bilance. V času odhajanja starega in prihoda novega se vsi bolj ukvarjamo s tem, kaj se nam je zgodilo in kam bi radi korakali v prihodnosti. Tudi Nušo smo povprašali, kako doživlja ta čas in kaj se ji zdi, kam gremo kot družba. »Če sem iskrena, se mi zdi današnji človek grozen. Recimo, ko berem na kakšni spletni strani komentarje ljudi pod članki, so ti polni sovraštva in raznih fobij. Kdaj pa kdaj me ima, da bi zakričala: Ljudje, če ne morete razumeti sočloveka, si poskušajte predstavljajti, kaj bi vi naredili na njegovem mestu. Ali ne bi tudi zase, za svojo družino, želeli boljšega življenja?!« so njene provokativne besede. Ob tem ima v mislih tiste, ki jih javnost obsoja, kritizira, graja, se jim izogiba, pa naj bodo to ljudje drugačne veroizpovedi, barve, stališč ali prepričanj. »Oni so čisto običajni ljudje, samo drugačen način življenja imajo. Tako kot mi si želijo boljše življenje,« poudari vnovič.

V tem delu ima posebej v mislih begunce, ki jih velikokrat spremlja stereotip, da so škodljivi, nevarni. Ob tem pravi, da se zaveda, da se po svetu dogaja veliko grozot, »vendar ne smemo vseh ljudi metati v isti koš. Poskusimo občutiti sočutje do vseh ljudi, pa ne le v tem še od praznikov nabitem času, ampak vse leto.«