Veliko državljanov s socialnega dna ne plačuje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, upajoč, da jih bolezen ne bo zadela in da bodo kaj prihranili. Ko pa se zgodi, so računi tako veliki, da se neredko končajo s tožbami in rubežem. Država preprosto ne bi smela dopustiti, da je državljan nezavarovan, dokler pa tega ne bo uredila bolj pravično, bi morala ogrožen sloj prebivalstva samodejno zavarovati. Minister za finance bo seveda proti.

Je učitelj(ica) ali vzgojitelj)ica res tako ravnal(a) ali pa so zazvonili vsi zvonci v pristojnih glavah in je otrok dobil hrano, ne da bi čakali na odločbo socialnega skrbstva? O revščini zadnje čase veliko razpravljamo, čeprav pravzaprav živimo v tolikšnem obilju kot nikoli prej, še posebej razgreti so politiki, ki bi bili seveda radi všeč volivcem. Kaj pa bodo imeli od tega pomoči potrebni?

Pred leti je računovodkinja na neki osnovni šoli prepovedala deklici, da gre h kosilu, ker starši niso plačali položnice. Punčka ni bila samo lačna, ampak tudi osramočena, in le ugibamo lahko, kaj jo je bolj prizadelo in bolelo. Takrat se je zelo razgrela polemika, kako sploh pride komu na misel, da obračunava z otrokom, namesto da bi opozoril starše, ki morda čakajo na plačo, denarja sploh nimajo ali pa so samo malomarni.

Lahko se zgodi na večjih šolah

Po tistem smo slišali, da starši, največkrat so to mame, prosijo učitelje, naj otroka pošljejo ven, ko gredo drugi v jedilnico na kosilo, da ne bodo žalostni, medtem drugi jedo, sami pa žvečijo bog ve kaj. Bi se lahko zgodilo, da bi kakšen učitelj to zares storil? O, bi se že našel, pravi znani humanitarec in učitelj Boris Krabonja, ki nima dlake na jeziku. Učitelji, predvsem seveda ravnatelji, ki so odgovorni za red na šoli, vsekakor zanikajo, da bi bili učenci v šolah lačni.

Skoraj polovica osnovnošolskih malic je subvencioniranih ali brezplačnih, v nekaterih, predvsem manjših šolah, recimo v komenski, dobijo šolarji na mizo pladnje z različnimi živili, ki so običajno za malico, in si ne vzamejo le kar hočejo, ampak tudi kolikor hočejo. Socialno ogroženi učenci dobijo tudi brezplačna kosila, večji problem so tisti, ki po statistiki ne sodijo med revne, starši pa kljub temu ne zmorejo plačevati niti subvencioniranih obrokov. Za takšne imajo na šolah posebne sklade, iz katerih plačujejo kosila, po drugi strani vedno ostane v šolski kuhinji toliko hrane, da lahko postrežejo tudi učenca, ki nima denarja. Ne le da učenci v šoli niso lačni, kot trdijo šolniki, veliko hrane zaradi izbirčnosti učencev celo zavržejo. Se pa na večjih šolah, kjer imajo manjši pregled nad celotnim stanjem, lahko zgodi, da mečejo hrano stran, nekateri učenci pa so lačni. Veliko je odvisno od tega, kako se za svoje učence zanima in zavzema razrednik in v kakšnem stiku je s starši.   

Veliko več možnosti je, da so otroci lačni doma – popoldne in zvečer, ob nedeljah in praznikih pa med počitnicami, ko so prepuščeni bolj ali manj skrbnim staršem in skrbnikom.

Grdi obrazi revščine

Nekdanja generalna sekretarka ZPMS Majda Struc je pred leti na obisku v nekem vrtcu videla, kako enemu od dečkov gleda iz žepa na plašču – kruh. Vzgojiteljice so seveda vedele, da ga skrivaj nosi domov, a mu niso nič rekle, ker bi se lahko prestrašil in bi potem morda ostal brez večerje, on in še kdo drug pri hiši. Denar, ki ga na primer prejme štiričlanska družina, kjer sta starša nezaposlena, otroka pa šolarja, je z otroškimi dodatki in bonitetami vred okrog 2000 evrov, kar se ne sliši slabo. To sta dve za naše razmere še kar spodobni plači. Podatki pravijo, da je bil prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo lani 662 evrov, za štiričlansko pa nekaj evrov manj kot 1400 evrov. Dvočlansko gospodinjstvo brez otrok je moralo imeti 993 evrov dohodkov, da ga je statistika uvrstila na mejo, kjer se začne revščina. 

Sicer pa pregovor pravi, da je pot v pekel tlakovana s statistiko, ki lahko dokaže vse, kar hočeš, v stvarnem življenju pa je lahko zelo drugače. Medijske zgodbe revnih ljudi, za katere se javno zbira denar, so običajno srce parajoče, gre za bolezen, nesreče, smolo v življenju, za katero ljudje niso kaj dosti krivi. Še veliko več zgodb pa je takšnih, ko se sicer za delo sposobni ljudje ne trudijo prav preveč, da bi sami kaj prispevali k blagostanju družine, in s pomočjo, ki jo dobijo, ravnajo zelo negospodarno. Povedano v rokavicah. Kako naj razumeš  žensko, ki je s svojim mladoletnim sinom popolnoma odvisna od socialne pomoči, v dvosobnem stanovanju s subvencionirano najemnino pa ima še štiri pse in pet mačk? Koliko manj spodobne hrane in drugih reči dobi njen otrok, ker hrani svoj zverinjak? Rada ima živali, in to jo drži pokonci, pravi. Ali pa zakonca z dvema otrokoma, prav tako odvisna od socialne pomoči, ki pokadita po dve škatli cigaret na dan, no, ona morda malo manj. Kar požre lep del socialne pomoči. To je vse, kar imava od življenja, pravita med pokašljevanjem. S trezno glavo seveda lahko modruješ, ampak v njuni koži pa nisi.

Cunje od lanskega leta

Res se je zgodilo
Znameniti stavek »pošljite mojo hčer ven, ko bodo drugi jedli« je na svoji koži doživela tudi naša aktualna ženska leta Polona Lah, ko so imeli v domu upokojencev, kjer dela, kar 700 otrok v brezplačnem počitniškem varstvu, hrano pa so seveda morali plačati. Ena od mater tega ni zmogla, zato tudi prošnja, naj njen otrok ne gleda, kako drugi jedo. Polona seveda ne bi bila Polona, če ne bi rekla, da ne bodo deklice nikamor pošiljali, in se je seveda zavzela zanjo, tako da je jedla tako kot drugi. Mama je našla drugo, bolje plačano zaposlitev in zdaj si lahko od svojih dohodkov kljub trem nepreskrbljenim otrokom tu in tam odtrga nekaj evrov, da kakšnemu drugemu otroku plača kosilo.

Na eni od kraških šol, kjer so prepričani, da nimajo niti lačnih niti preveč revnih otrok, se pritožujejo, da ni nobenega zanimanja za subvencioniranje in brezplačna letovanja otrok. Torej nam le ne gre tako slabo, sklepajo. Kako pa je drugod, v krajih, ki so daleč od morja? Aktivisti, ki se ukvarjajo z mladino, pravijo, da je povpraševanje po letovanjih še zmeraj veliko, da pa revni starši čedalje težje otroke opremijo za počitnice, saj je seznam, kaj vse morajo prinesti s seboj, precej dolg. Včasih morajo vzgojitelji prostovoljci, ki na letovanjih v taborih ZPM niso dobro plačani, kot sumijo nekateri, ampak dobijo žepnino, ki ne dosega niti sto evrov, naravnost na Rdeči križ, da opremijo otroke za različne dejavnosti. Celo brez potovalke pridejo, se je pritoževal oskrbnik enega od počitniških domov, ki je dečku, poznal ga je že od prejšnjega leta, priskrbel tudi torbo. Ampak to še ni vse – ko je naslednje leto znova prišel, je prinesel s seboj torbo s plesnivimi in premajhnimi oblačili, ki je od prejšnjega letovanja ni nihče niti odprl. Tudi to so obrazi revščine.

Ko sem imela kakšnih dvanajst let, me je krajevno društvo gasilcev povabilo, tako kot druge otroke, ki smo bili v društvu, za deset dni na morje. Kar mešalo se mi je od vznemirjenja, saj ga še nisem nikoli videla. »Treba bi bilo kupiti kopalke, sandale, trenirko, teniske, kopalno brisačo … Kje pa naj vzamem?« me je hitro streznila mama. Pa nismo veljali za revno družino. Pozabila je dodati, da kdo bo pa medtem pazil na brata. Morje sem videla tri leta kasneje. In kljub temu zrasla brez frustracij in travm. Saj ni nič hudega, če ti že zgodaj dopovejo, do kod sega tvoj rajski vrt. Da le ni lakote, grobosti in poniževanja.

Zelo hud problem je tako imenovana funkcionalna revščina. Hrana je draga, toda oblačila in obutev je mogoče kupiti dobesedno za nekaj evrov. Če to otroci seveda hočejo nositi, saj se med vrstniki že na zunaj zelo vidi, kdo je reven in kdo bogat. Starši neredko sežejo daleč čez družinski proračun, da svojim otrokom omogočijo vse tisto, kar »imajo drugi« – od znanih blagovnih znamk oblačil in obutve do telefonov in računalnikov. Ko začnejo prihajati položnice za odplačevanje kreditov, pa nastopi katastrofa.

Starejše ubijajo položnice

No, mlajše tudi, a pri pokojninah, ki so visoke le nekaj sto evrov, gre večina denarja za elektriko, ogrevanje, vodo, zdravstveno zavarovanje, davke … Starejši znajo skromno živeti, saj so tega večinoma navajeni iz mladosti, pri položnicah pa so nemočni, čeprav nobena luč pri hiši ne gori dlje, kot je nujno. Znano je, da so socialno najbolj ogrožene starejše vdove (ženske živimo pač dlje), ki so se nenadoma znašle v enočlanskem gospodinjstvu. Ženske imajo praviloma nižje pokojnine, tudi če dobijo vdovski dodatek ali imajo pokojnino po možu, je lahko vse skupaj še zmeraj revščina. Pravzaprav se tudi moškim, ki živijo dovolj dolgo, velikokrat ne godi kaj dosti bolje.

Gospod, ki ga poznam, ima 85 let, hišo, nekaj obdelovalne zemlje in 500 evrov pokojnine. Do nedavnega si je še kuhal, zdaj ne more več, tudi zemlja je seveda zapuščena. Otroka živita daleč in imata svojih skrbi in stroškov čez glavo, bližnjih sosedov ni, razen ženske, »ki je še v slabšem stanju kot jaz,« pravi. Stroškov za hišo je okrog 300 evrov na mesec, a se kar naprej višajo, toži. Če bi si naročil kosilo iz doma, bi to stalo 200 evrov. Skratka, račun se ne izide. Da bi šel v dom? Dokler lahko naredi še vsaj nekaj korakov okrog hiše, ki jo je postavil z lastnimi rokami, ni govora. Sploh pa ima premajhno pokojnino. Bi že občina doplačevala, to ve, ampak potem bi zasegla njegovo premoženje in tako otroka ne bi dobila dediščine. Kaj pa če bi ponudil dom mladi družini, da bi si delili stroške in bi mu pomagali pri delu, ga vprašam. Ah, s takšnimi so same sitnosti, zamahne z roko. Enkrat bo pač obležal za kakšnim vogalom in bo konec, pravi. Mobilnega telefona nima, hišnega pa ne moreš nositi s seboj. Bog ve, kdaj ga bodo našli, se obešenjaško smeje.

Isto vprašanje si zastavljajo tudi mnogi drugi starejši osamljeni ljudje, ki živijo po blokih, torej v bližini drugih ljudi, a tako težko vežejo konec s koncem, da si ne morejo privoščiti socialnih stikov, ko so še sposobni zanje. Kavica v bližnjem bifeju, kino, izlet z upokojenci ali Tretja univerza so za mnoge starejše nedosegljive sanje.  

Humanitarci »kradejo«

Človek se vpraša, ali potrebujemo toliko humanitarnih organizacij, kot jih imamo – in očitno jih res. Manjše so vezane predvsem na okolje, ki ga dobro poznajo in jim ljudje zaupajo. Seveda pa odnosi niso preprosti, saj mnogi mislijo, da so društva ustanovljena predvsem zato, da se v njih kdo zaposli in da imajo dobrotniki sami kaj od tega, kar seveda ni čisto iz trte izvito. Ravnokar se po medijih vlači društvo Babi, ki razpošilja položnice za donacije, pa ni nikomur (s tem mislim seveda državne organe) uspelo razvozlati, komu so sredstva namenjena in ali so jih pomoči potrebni zares dobili. O zbiralcih takšnih in drugačnih humanitarnih prispevkov, ki nam zvonijo na vrata, pa tudi kaj vemo, kajne? Ne bom ponavljala zgodbe z Rdečim križem, ko je nekdanji direktor posodil prijatelju velik denar (ki bi moral biti razdeljen ali v rezervi za večje katastrofe) in ga organizacija ni dobila nazaj. Rdeči križ pa ni le državna, ampak tudi mednarodna organizacija, si mislijo tisti, ki humanitarcem tako ali tako ne zaupajo.

Spomladi je prekipelo celo znanemu mariborskemu humanitarcu Borisu Krabonji, povedal je, da ima vsega dovolj, da bo samo še profesor zgodovine, društvo Upornik, ki ga je ustanovil, pa da bo delovalo še naprej. Ena od stalnih »strank« ga je namreč obtožila, da (njene) bone za hrano gotovo porabi zase. A se je zelo hitro potolažil in s svojimi sodelavci, pet je terencev, pet svetovalcev, deluje sto na uro. Nihče za svoje delo in stroške ne dobi nič, dve pisarni jim je brezplačno odstopila Klima Petek, na mesec pa sprejmejo po 800 pomoči potrebnih. »Sprejemamo predvsem upokojence in samohranilce, plačujemo jim položnice in dajemo bone,« pravi Krabonja. Lani so tako razdelili 200.000 evrov predvsem osamljenim starim ljudem v stiski. Ki jih je čedalje več.

Pomagajo in molčijo

V resnici ne vemo, koliko je drobne vsakodnevne pomoči, ki ni nikjer zabeležena, a bi bilo še veliko več gorja, če je ne bi bilo. »Poznam ogromno posameznikov, ki pomagajo drugim, razvažajo hrano in vozijo ljudi k zdravnikom ter jim pomagajo urejati zadeve, ki jih sami ne zmorejo,« pravi Polona Lah, vodja projektov v Domu Danice Vogrinec  v Mariboru. Kar veliko gospodinj, ki vedo, da je za sosednjimi vrati nekdo, ki si ne more več kuhati, denarja za naročeno hrano pa nima, namenoma skuha več in potrka na vrata. Ena od humanitark je gospe v svojem bloku celo naročila hrano iz doma, ko pa je zbolela in so se njeni dohodki močno zmanjšali, ji je povedala, da zdaj žal ne zmore več. Ni razumela. »Kaj sem vam naredila, da mi zdaj ne boste več prinašali kosila?« jo je v solzah vprašala. Takšnih zgodb je po Mariboru veliko, pravi. In drugod tudi. 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_zarja_41
Zarja Jana
...