Praznik je spomin na uveljavitev pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, ki je takratni Jugoslaviji prinesla velik del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke. S tem se je večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 nacistično okupacijo, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Mirovna pogodba pa je pod Italijo umestila Benečijo, Rezijo, Gorico in Kanalsko dolino. Tako je zunaj slovenskih meja, v Italiji, ostalo še 140.000 Slovencev. 

Zdravstveni sistem je v razpadu, policisti so zaradi socialnega dialoga, ki je po njihovem mnenju na najnižji mogoči točki v zgodovini, že imenovali stavkovni odbor, vojaki ne zaupajo več obrambnemu ministru, za politike pa je očitno najbolj pomembno vprašanje poimenovanje državnega praznika.

Državna proslava na pet let

Državni zbor je leta 2005 sprejel novelo zakona o praznikih, s katero smo v Sloveniji 15. septembra začeli obeleževati vrnitev Primorske matični domovini. Leta 1947 je bila na ta dan uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji dodelila velik del Primorske. Gre za praznik, ki je tako pomemben, da si ne zasluži prostega delovnega dne. Državljani so 13 let praznovali vrnitev Primorske k matični domovini, a poslanska večina želi temu narediti konec.

Nova oblast v državi je namreč zdaj ugotovila, da se Primorska ni vrnila, temveč je bila priključena, kar očitno bistveno vpliva na kakovost življenja državljanov. Izvoljenci ljudstva so na aprilskem rednem zasedanju, ki je bilo najkrajše v zgodovini države, obravnavali le štiri zakonske spremembe, med njimi tudi zakona o praznikih.

Predlog je v državni zbor vložila skupina poslank in poslancev koalicije in Levice s prvopodpisanim Matjažem Nemcem (SD), podprla pa ga je tudi vlada. Sprememba poimenovanja je po njihovem potrebna, ker se je na Primorskem vedno praznovalo priključitev in nikoli vrnitve Primorske.

Nemec je poudaril, da predlog sprememb zaobjema večdesetletno hotenje Primork in Primorcev, da ta dan dobi »svoje pravo poimenovanje, s tem pa svojo polno identiteto«. Državni zbor je v torek sprejel spremembe poimenovanja, proti temu pa so glasovali v večjem delu opozicije SDS, NSi in SNS.

Opozicija je ob tem ocenila, da preimenovanje posega v ozemeljsko celovitost države. Načrtovano preimenovanje je »višek destrukcije slovenske državnosti«, je prepričan poslanec NSi Blaž Pavlin. Po mnenju prvaka SNS Zmaga Jelinčiča tudi ne drži, da bi večina Primorcev takšno spremembo podpirala. Tudi za SDS je priključitev povsem neprimeren in škodljiv izraz, saj nakazuje na to, da Primorska nikoli ni bila del matične domovine.

Na vetu odtisi evropske koalicije SDS in SLS

Pri tem vprašanju gre očitno le še za enega izmed številnih ideoloških političnih spopadov, saj je praznik in njegovo poimenovanje uvedla vlada, ki jo je vodil predsednik SDS Janez Janša.

Le dan po sprejemu zakona v državnem zboru je skupina 10 svetnikov vložila predlog za veto na odločitev poslancev. Izmed 10 podpisnikov jih je vsaj šest tako ali drugače povezanih s politično desnico, konkretneje z novo koalicijo za evropske volitve SDS in SLS.

Podpisniki so nekdanji predsednik SLS Marko Zidanšek in Marjan Maučec, ki je bil v državni svet izvoljen s podporo SLS, kandidat SDS za ptujskega župana Rajko Fajt, župan Vuzenice Franjo Golob, ki je bil izvoljen kot neodvisni kandidat s podporo SDS in SDS, župan Ivančne Gorice ter nekdanji glavni tajnik stranke Dušan Strnad. Med podpisniki je tudi predsednik Nove ljudske stranke Franc Kangler, ki je tudi kandidat na listi SDS in SLS za evropske volitve.

Državni svetniki so na koncu izglasovali veto, državni zbor pa bo moral o o zakonu ponovno odločati, vendar pa bo za sprejem tokrat potrebnih 46 glasov. Glede na to, da so ga na prvem glasovanju poslanke in poslanci potrdili z 38 glasovi za in 32 proti, je ponovna potrditev tega zakona precej negotova.

Z vetom se tako vprašanje preimenovanja ni razrešilo, politika se bo lahko še naprej ukvarjala s tematikami, ki ne vplivajo na kakovost življenja državljanov. Tako bo še naprej v ospredju preteklost, za katero vse politične stranke uradno zatrjujejo, da jo je treba pustiti za sabo in začeti gledati v prihodnost. A kaj, ko je ta vse bolj temačna.