Zgodbe so čustvene, nekatere včasih celo krute in tragične. Zakaj naši državi ni mar za stare ljudi, smo se pogovarjali z Jako Bizjakom, sekretarjem skupnosti Socialnih zavodov Slovenije.

Zakaj se v naši državi ne samo stari, ampak kar celotne družine bojijo trenutka, ko bo eden od družinskih članov potreboval oskrbo v domu za ostarele?

Lahko bi rekli, da je vsaka reforma dolgotrajne oskrbe sestavljena iz dveh delov. Prvi starostnike premakne iz bolnišnic v ustanove, ki so primernejše za oskrbo starostnikov, cenejše od bolnišnic in v katerih morajo del stroškov teh storitev kriti starejši sami. To smo v Sloveniji že storili pred približno 20 leti – starejši gredo v domove relativno hitro. Poleg tega je treba vzpostaviti tudi sistem, ki bo poskrbel, da nihče ne bo ostal na cesti oziroma da bo vsak dobil potrebne storitve ne glede na finančno stanje. Tu pa vse bolj šepa. V Sloveniji nimamo bolnišnic za starejšo populacijo, pa tudi postelj v domovih ni dovolj. Poglejmo primer: 92 let stara gospa si je zlomila kolk. V bolnišnici so jo v skladu s pravili stroke oskrbeli. K sreči je bila v bolnišnici na Jesenicah, kjer imajo negovalni oddelek, na katerem so jo poskusili postaviti na noge. Toda začela se je epidemija gripe, bolnišnica je potrebovala prostor in gospo so čez noč odpustili, čeprav se njene potrebe niso spremenile. Kam naj tak človek gre?

Njene možnosti so zelo omejene, vse pa tako ali drugače prinašajo veliko težav in stroškov. Tak človek gre lahko domov, kjer mora zanj skrbeti družina. Če ne zmore, predvsem pa ne zna, so nato na voljo pomoč na domu, različne samoplačniške storitve, siva ekonomija ... Ali pa gre v dom. Torej čez noč z negovalnega oddelka, kjer so vse storitve krite iz zdravstvenega zavarovanja, v dom – če seveda dobi prostor –, kjer se opravljajo iste storitve, mora pa 70 odstotkov opravljenih storitev kriti sam. In to je z vidika starejših in njihovih svojcev najbolj grozna plat te zgodbe.

Sami ste že izpostavili, da v teh primerih ni utečenega sistema, ki bi poskrbel za prehod zdravstvenega v sistem oskrbe. Zakaj so tu take težave?

Kot sem rekel že prej, mi smo prvi del dolgotrajne oskrbe vzpostavili. Torej imamo domove, ki prevzemajo vlogo negovalnih bolnišnic za starejše. A če želimo, da bi vsi, ki morajo zapustiti bolnišnice in negovalne oddelke, dejansko lahko nemudoma odšli v dom, bi morali imeti za to ves čas na voljo določen odstotek nezasedenih postelj. A tega ni. In stanje bo zelo kmalu še slabše. Treba se je zavedati, da se vse bolj bližamo časom, ko bodo te storitve vse bolj potrebovale tiste prve povojne generacije, ki se jih je prijelo ime baby boom generacija in demografsko predstavljajo velik del Slovencev. Potrebe bodo izredno narasle, kapacitet pa nimamo. Problem je tudi financiranje. Zavod za zdravstveno varstvo krije le 30 odstotkov nastalih stroškov opravljenih storitev. Dejstvo je, da je finančno stanje ZZZS slabo, ampak to, da je bil lani problem, kako zagotoviti sredstva za 1000 novih postelj, kar ZZZS letno stane dobrih pet milijonov evrov, je pa z vidika ljudi, ki so vse življenje plačevali zdravstveno zavarovanje, povsem nesprejemljivo.

Kot družba imamo kar nekaj težav. Tako za stare kot za zdravstvo dajemo premalo. Če pogledamo podatke OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj), ki kažejo, kje smo glede teh izdatkov v primerjavi z ostalo Evropo, smo za vso zahodno Evropo nekje v družbi Španije in Portugalske, Češka pa je že pred nami. Za nami ostaja le vzhodni del Evrope. In morali bomo ukrepati.

Jaka Bizjak
Primož Lavre
Jaka Bizjak je sekretar skupnosti Socialnih zavodov Slovenije.

Kako?

Vzpostaviti moramo sistem, ki bo poskrbel za socialno tveganje – potrebo po tuji pomoči, ali pa bo treba ljudem naliti čistega vina in jim povedati, koliko njihove oskrbe v starosti bo kril sistem in koliko bodo morali plačati sami. Sistem bi se moral spremeniti v smer, da bi denar, ki ga za oskrbo posameznika namenja država, dejansko dobil človek, ki ta denar potrebuje. Danes pa imamo sistem, v katerem minister odreja, za koliko postelj ima država denar, cene pa se prilagajo vsakoletnim možnostim in politični volji, ne pa stroškom, ki pri izvajanju nastajajo. Denar potrebujejo ljudje, in ne izvajalci. Torej moramo nujno povečati kapacitete, predvsem pa vzpostaviti predvidljiv sistem, v katerem bomo vsi, tako svojci kot uporabniki, vedeli, kaj nas čaka, in v katerem ne bo nihče ostal brez potrebnih storitev.

Visoki stroški oskrbe so veliko finančno breme za celotne družine. Zakaj?

Slovenija je še ena redkih držav, v katerih je v veljavi sistem, da če ostareli ne zmore kriti vseh stroškov, morajo njegove stroške kriti svojci v skladu s svojimi zmožnostmi. Naredi se izračun, in če tudi sredstva svojcev ne zadostujejo, preostanek pokrije občina. Gre za sistem, ki izhaja še iz obdobja nekdanje skupne države in je bil prilagojen na 60 občin, kolikor smo jih imeli takrat v Sloveniji, in na čisto drugačno demografsko sliko. Torej sistem, ki je nujno potreben prenove, drugače se bodo uprle tudi občine, saj izdatki nezadržno rastejo.

Koliko časa imamo za spremembe?

Delati moramo začeti takoj. Danes je v domovih večinoma predvojna generacija. Ljudje, ki so danes stari 70 let, so v glavnem še v dobri kondicij, a že v obdobju petih let bo marsikdo od njih že potreboval oskrbo. Takrat lahko pričakujemo pravo katastrofo. Če vam danes nekdo reče, da vaš starš nima dovolj visoke pokojnine za oskrbo in da boste morali doplačevati 100 evrov mesečno, za obdobje 10 let, boste nekako lahko prilagodili svoje finance. Danes pa je sistem tak, da ne veste, kaj vas čaka. Rečejo vam: »Doplačevali boste odvisno od ravni oskrbe, ki jo bo svojec potreboval.« To pa je lahko vse od 100 do 500 evrov. To pa je že zalogaj, ki ga težko sprejme večina slovenskih družin.

Kakšni so trendi na področju dolgotrajne oskrbe?

V Sloveniji imamo domsko varstvo, ki glede na vloženi denar in to, da se država z njim skoraj ne ukvarja, deluje kar dobro. Imamo organizirano pomoč na domu, ki prav tako deluje relativno dobro, sicer z nekaj težavami, ki bi jih bilo treba odpraviti. Toda financiranje te pomoči je organizirano tako, da je od posamezne občine odvisno, v kakšni meri bo sofinancirala to storitev. Tako imate lahko dva soseda, ki pa živita vsak v drugi občini, tudi do 50-odstotno razliko v ceni. Menimo, da bi bilo zelo koristno vzpostaviti sistem, ki bi ljudi, ki dopolnijo določeno starost, denimo enkrat na mesec ali pa vsaj enkrat letno preveril, kako so: ali so zdravi, ali kaj potrebujejo, imajo kakšne težave? Starejši so ranljiva skupina in dobro bi bilo, da bi se vse službe, ki skrbijo za njih, dogovorile za sodelovanje v tej smeri. Ničkolikokrat se zgodi, da na primer dostavljavci hrane opazijo, da ima nekdo težave ali pa da ne odpira več vrat.

Jaka Bizjak
Primož Lavre
Jaka Bizjak: »Potreben je nov sistem, ki bo deloval tako, da bo nekdo drug prevzel plačevanje zaposlenih, oskrbovanci in svojci pa bi plačevali denimo namestitev, hrano, čiščenje ...«

Večkrat se svojci pritožujejo, da je v domovih premalo ljudi. Zakaj jih ne zaposlite več?

Po trenutnih normativih imamo kadrov dovolj oziroma celo preveč. Po normativih se namreč potrebe po kadrih računajo celo na decimalke, mi pa človeka ne moremo razrezati na desetine, ampak zaposlimo celega. So pa normativi stari in bi jih bilo treba spremeniti. Zdaj je ureditev taka, da nam 30 odstotkov stroškov krije ZZZS, ob tem da nam zelo natančno predpiše, katere kadre potrebujemo. Žal pa je tako, da plačilo, ki ga dobimo od zavoda, ne zadostuje niti za plačilo kadra, ki ga moramo imeti. Plače zaposlenih pa so glavni strošek delovanja vsakega doma za ostarele in vsaka dodatna zaposlitev zviša ceno oskrbe, ki jo plačuje oskrbovanec ali pa njegovi svojci. Mi bi zelo radi imeli več osebja. Toda cene bi se močno dvignile. Zato menimo, da je potreben nov sistem, ki bo deloval tako, da bo nekdo drug prevzel plačevanje zaposlenih, oskrbovanci in svojci pa bi plačevali denimo namestitev, hrano, čiščenje ... Posledica starih normativov je nezadovoljstvo svojcev, ki pričakujejo storitev, ki pa je ne morejo dobiti. Domovi pa imajo zvezane roke. Zato menim, da se bo, kdorkoli bo vodil našo naslednjo vlado, moral nemudoma lotiti teh težav.

Kaj svetujete novi vladi?

Moramo se zavedati, da je problem oskrbe starejših nekaj, kar je širše in večje kot zgolj zakon, ki bi to urejal. Mi se moramo dogovoriti kot družba, kakšno starost si želimo. Odločiti se bomo morali, kam se želimo umestiti. Ali med razvite države s severa, ki imajo ta sistem izredno dobro razvit, ali denimo med države vzhodne in katoliške jugozahodne Evrope, kjer so starejši prepuščeni samemu sebi, svojcem in dobrodelnim organizacijam. Glede na dogajanje v zadnjih letih me skrbi, da gremo v to smer. Mi danes dajemo za starejše 0,8 odstotka BDP. Že Avstrija daje 1,2 odstotka, bolj se pomikamo proti severu, bolj se ta odstotek veča in skladno s tem je lepša tudi starost.