Poznamo primere, v katerih je, še preden pride voznik iz tujine na delo h kakšnemu dolenjskemu avtoprevozniku, strošek tega delavca več tisoč evrov. Toliko mu kakšen posrednik ali bodoči delodajalec zaračuna za urejanje papirjev. Pogodbe o zaposlitvi velikokrat niti ne vidijo ali ob njej podpišejo še prazen list papirja, na katerem se pozneje znajde zapis o posojilu ali povzročeni škodi na tovornjaku, kar je nova podlaga za suženjsko razmerje.
Zakaj suženjsko? Ker težko drugače opišemo zgodbe šoferjev, ki pravijo, da morajo v tujini voziti tudi po nekaj tednov skupaj, da je delovnik dolg 15 ur, od tega je devet ur vožnje, v kabinah kuhajo in spijo, o prhanju lahko le sanjajo. Ko se vrnejo domov, jim delodajalec izračuna, da so v enem mesecu zaslužili dva tisočaka, potem pa jim odšteje obrabo pnevmatik ali kakšno drugo »poškodbo« vozila, morebitne zamude, da so spali v kabini in podobno, tako da je znesek vsaj za polovico nižji. Ker so po sporazumu o zaposlovanju med Slovenijo in Bosno in Hercegovino dolžni pri istem delodajalcu ostati eno leto, ne odidejo, tudi če ne dobijo nobene plače več. Po mesecih izkoriščanja nekateri potrkajo na vrata Svetovalnice za migrante, ki dobra dva meseca deluje kot društvo, registrirano v Ljubljani.
»Nimamo časa za štetje, tako da vsaj nekaj deset na dan, umiri se za vikend,« o številu takih zgodb pove predsednik društva Goran Lukić. Najpogostejše tovrstne kršitve pravic delavcev opažajo v gradbeništvu in avtoprevozništvu, zadnje čase tudi v čistilnih servisih, pekarnah ... V društvu imajo trenutno štiri prostovoljce, za področje avtoprevozništva skrbi Boris Perš, tudi on nekoč šofer.
Ker jih druži dobiček, ne bo nikoli bolje
Na vprašanje, kdaj – če sploh – bo bolje, v društvu odvrnejo, da nikoli. »Že 20 let se to dogaja, pa se nič ne spremeni. In dokler bodo imeli nekateri bajne zaslužke na ta račun, se tudi ne bo. Obiščite bolnišnice ob bosanski meji, pa boste iz prve roke slišali, koliko je kakšnemu delodajalcu vreden delavec, ko ga ob prvi poškodbi odpelje čez mejo in pusti brez vsega,« zaključi Lukić.
»Na inšpektorat za delo smo podali več prijav zoper delodajalce z območja Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Med njimi so na primer O. T. I. Rossi iz Brestanice, Transport Trunkelj iz Trebnjega, Capricorni z Bizeljskega, Globus iz Metlike, Dare Transport iz Dolenje vasi, Petek Transport iz Ribnice,« našteva Perš preteklo delo svetovalnice še pod okriljem Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in poudari: »Podjetje ima običajno zaposlenih le nekaj domačih ljudi, za šoferje iščejo zgolj tujce, čeprav je veliko naših brezposelnih. S tujci lažje manipulirajo in jih izkoriščajo, jim na primer plačujejo po odpeljanih kilometrih ali prometu, čeprav je zakon jasen in mora šofer dobiti plačo ter dnevnice, če je do njih upravičen. Silijo jih v goljufanje z magneti na tahografih, ob vrnitvi domov pa jim nezapisanih kilometrov ne štejejo oziroma ne plačajo, prav tako ne čakanja na meji in podobno.«
PRVA COKLA NADZORNIKI
Ko v svetovalnici ugotovijo kršitve delovne zakonodaje, podajo prijavo na Inšpektorat RS za delo (IRSD) ali/in ovadbo na tožilstvo, potem pa v večini primerov razočarani opazujejo, da se ne zgodi nič. »Inšpektor delodajalca pogosto prvič le opomni in potreplja po rami, naj zadeve uredi. Naslednjič gre mogoče korak naprej in ga oglobi. Če podjetje, ki ima 50 ali 100 ljudi, ni plačalo regresa, ga oglobijo z najmanjšo vsoto, to je 3000 evrov, seveda le za enega delavca, ne pa krat 50 ali krat 100, kolikor je dejansko primerov oziroma delavcev, ki niso dobili regresa. In seveda se lastniki podjetja potem vprašajo, zakaj bi sploh plačevali regres, bolje je enkrat na leto plačati globo,« dogajanje opiše Lukić in doda, da v vseh teh letih skoraj ni bilo primera, ko bi kakšen delodajalec kazensko odgovarjal ali zaradi številnih kršitev odšel v zapor.
Prepričan je, da imajo pristojni organi dovolj pooblastil, težava nastopi, ker jih ne izvajajo: »Nadzorstveni organi so postali aparatčiki. Le še zbirajo dokumentacijo, namesto da bi udarili po mizi in rekli: globa, kazen, zapor. Če bi svoje naredili raznorazni inšpektorati in organi pregona, vam povem, da vsaj polovice vseh teh kršitev ne bi bilo.« V Svetovalnici za migrante ne sprejmejo opravičevanja pristojnih o pomanjkanju kadra.
VEČ KRŠITELJEV, MANJ INŠPEKTORJEV
Na IRSD so postregli s statistko vseh kršitev s področja delovnih razmerij, ne le avtoprevozništva. Še leta 2008 so jih ugotovili 5466, leta 2013 9762, leto pozneje 10.802 in lani 10.358, v zadnjih treh letih pa so zoper kršitelje izvedli povprečno 6700 ukrepov. Pri tem tudi sami poudarjajo, da evidence vodijo po delodajalcih, ne delavcih, tako da če na primer delodajalec večjemu številu zaposlenih ni izplačal plač, gre v njihovi statistiki »le« za eno kršitev. Če bi torej želeli ugotoviti, kolikšnemu številu delavcev so bile kratene pravice iz delovnega razmerja, bi zgoraj navedena števila morali le množiti in množiti …
»IRSD na področju nadzora delovnih razmerij vsako leto prejme okrog 6000 prijav, število gospodarskih subjektov, ki jih nadzira IRSD, pa vsako leto narašča,« je odgovorila Branka Knafelc. Konec lanskega leta je bilo denimo 3500 gospodarskih subjektov več kot leto prej, v primerjavi z letom 2008 pa skoraj 31.000 več. »Število inšpektorjev pa je celo nižje kot pred začetkom gospodarske krize, to je 42 inšpektorjev za področje delovnih razmerij. Že zadnjih deset let pa smo ob tem nenehno opozarjali na težave zaradi veriženja podjetij in prezaposlovanja delavcev med povezanimi podjetji, na zlorabe pri ustanavljanju slamnatih družb in podobno,« so še dodali. Šele letos so začele veljati spremembe zakona o gospodarskih družbah, ki naj bi znano prakso, da kakšen sporni delodajalec po ugotovljenih kršitvah čez noč odpre drugo podjetje z novim imenom in slabo prakso nadaljuje, onemogočile.
Nanašajo se na nekatere dodatne omejitve pri ustanavljanju novih družb, pojasnjujejo na IRSD: »In sicer za pravne in fizične osebe, ki jih je IRSD v zadnjih treh letih pravnomočno oglobil zaradi kršitev glede plačila za delo.«
Lukić ne verjame, da se bodo zadeve zaradi tega izboljšale: »O tem zakonu se je dolgo govorilo, kar je neumnost, morali bi ga diskretno pripraviti in uvesti. Dlje ko je bila javna razprava, bolj so delodajalci vedeli, da se morajo pripraviti. In kaj so naredili? Na zalogo so ustanovili veliko novih firm, ki jih bodo zdaj le aktivirali. Zakon so pripravljali dve leti, toliko časa so imeli delodajalci, da so v miru zverižili na stotine novih podjetij. Ko jim bodo zdaj kakšno zaprli, bodo le aktivirali drugo.«
SPORNI NAKLEP
Predstavniki svetovalnice za delo so opozorili še na sporen 196. člen kazenskega zakonika, zaradi katerega marsikateri primer, ki celo pride pred sodnike, pade zaradi nezmožnosti dokazovanja naklepa. »Če v trgovini ukradeš pašteto, vsi vemo, kaj se zgodi. A ti mora država v tem primeru dokazati naklep? Ne. Zato je to le sprenevedanje odgovornih, da se zadeve ne izboljšajo,« pravi Lukić.
Po njegovem prepričanju tako še tistega inšpektorja, ki bi rad bolj zavzeto kaznoval, vse skupaj prehitro mine, kar na neki način priznavajo tudi na IRSD: »Poleg tega so naše kazenske ovadbe ali naznanila kaznivega dejanja v številnih primerih, v katerih nam sploh uspe izvedeti za njihov izplen, neuspešna, ker policija, tožilstvo in sodišča v dejanjih delodajalcev ne ugotovijo oziroma ne morejo dokazati naklepa za ugotovljene kršitve, kar pa je temeljni pogoj, da je nekdo obsojen za kaznivo dejanje.«
ČE BOSTE OBJAVILI, BOM TOŽIL
Vrnimo se k primerom avtoprevoznikov z območja JV Slovenije, ki ga pokriva območna enota IRSD Novo mesto-Brežice. »V letu 2015 so inšpektorji s področja delovnih razmerij opravili okrog 1600 nadzorov, ugotovili okrog 1300 kršitev in izdali okrog 750 ukrepov,« je delo dolenjsko-posavskih inšpektorjev povzela Knafelčeva.
Perš poudarja, da je navedel le nekaj zadnjih oziroma aktualnih primerov avtoprevoznikov, zoper katere so podali prijave na IRSD. Seveda smo jih poskušali priklicati, a uradnih izjav skoraj nihče ni želel podati. Če odmislimo vse grožnje s tožbami in nasvete, o katerih bolj pomembnih temah naj raje pišemo novinarji, je njihova zgodba precej podobna: sicer drži, da zaposlujejo veliko tujih šoferjev in skoraj nobenega domačega, vendar so za to krivi Slovenci sami, saj ne želijo voziti v Rusijo in Mongolijo, ker bi bili preveč dolgo zdoma; gre za družinska podjetja, ki veliko delajo in se komaj prebijajo iz meseca v mesec; inšpektorji jih obiščejo vsaj enkrat letno, vendar zato, ker je pri nas vsak delavec bolj zaščiten kot delodajalec in ker marsikdo prijavo poda zaradi nevoščljivosti, maščevanja; tujim delavcem ne gre toliko za šofersko plačo kot za postranski zaslužek s tihotapljenjem … Za Dolenjski list je odkrito spregovoril le avtoprevoznik Darko Josipović: »S tujimi šoferji imamo nemalo težav. Seveda niso vsi enaki, tega ne trdim, a se mi je že večkrat zgodilo, da ko odidejo domov na dopust, se na dogovorjeni dan ne vrnejo, meni pa posel propade.«
Svetovalnica za migrante je na Dalmatinovi 4 v Ljubljani. Pokličete jo lahko na brezplačno telefonsko številko 080 14 34.
Na IRSD so potrdili, da so proti omenjenim družbam ukrepali, večina postopkov še ni zaključenih, gre pa v glavnem za opomine zaradi kršitev glede dela tujcev, usposabljanja delavcev za varno delo, vodenja evidenc o izrabi delovnega časa delavcev, globe zaradi neizplačila dodatka k plači, tudi glede nasilja, trpinčenja in nadlegovanja. Pri samostojni podjetnici Vesni Stevanović, ki vodi avtoprevozništvo Capricorni z Bizeljskega in zadev za medije ne želi komentirati, so inšpektorji denimo od leta 2012 opravili 11 pregledov in izdali vsaj sedem različnih ukrepov, a se je potem zgodil znani scenarij, o katerem govori Lukić, da zadeva prej ali slej pade pri tožilstvu oziroma sodišču. »Dvakrat smo izdali plačilo globe po 4100 evrov zaradi zaposlovanja na črno, pri čemer je sodišče na podlagi zahtev za sodno varstvo obe globi spremenilo v opomin,« iztek enega od njihovih ukrepov v primeru družbe Capricorni pojasnijo na IRSD.
